Jedro

Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 250/2022-15 z dne 7. 3. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-514/2022/6 (1222-14) z dne 25. 2. 2022, s katerim je odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 23. 2. 2022 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo odločitvi toženke, da je v konkretnem primeru podan razlog za omejitev gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ker naj bi obstajala znatna nevarnost tožnikovega pobega. Pojasnilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh drugih državah EU (Bolgariji in na Hrvaškem) in v njih ni počakal na odločitev. Prav tako je pritrdilo toženkini ugotovitvi, da je glede na pretekla ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil svojo predajo Hrvaški ali Bolgariji. Čeprav je tožnik omenil, da je njegov cilj Slovenija, je po presoji sodišča prve stopnje pravilno sklepanje, da tožnik ne bo počakal na odločitev pristojnega organa v Sloveniji, ker tega ni storil niti v Bolgariji niti na Hrvaškem. Glede tožnikove navedbe, da je imel možnost zapustiti azilni dom v Sloveniji, ker je najprej bival na odprtem oddelku, pa od tam ni odšel, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da to še ne pomeni, da ne bi mogel zapustiti Slovenije kasneje. Po oceni sodišča prve stopnje zgolj ta okoliščina še ni zadosten dokaz, da bi v Sloveniji počakal na zaključek postopka. Tudi v Bolgariji in na Hrvaškem je bil namreč v odprtem delu azilnega doma, pa je kljub temu kasneje (po treh oziroma štirih tednih) obe državi zapustil. Navedeno po presoji sodišča prve stopnje kaže na znatno nevarnost, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo, zato toženka ni mogla odločiti drugače, kot da je odredila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je izrazito begosumen. Pojasnjuje, da je bil osem dni v odprtem delu azilnega doma, kjer se je lahko prosto gibal, in je tam tudi ostal, kar dokazuje, da ne obstaja znatna nevarnost njegovega pobega. Poudarja, da mu je sodišče na glavni obravnavi zastavilo le eno vprašanje, s katerim je želelo izvedeti, ali je v Sloveniji bival v odprtem azilnem domu, zato je zanj izpodbijana odločitev sodba presenečenja. Trdi, da sodišče prve stopnje ni tehtalo sorazmernosti izrečenega ukrepa in da v slovenski zakonodaji niso predvideni milejši ukrepi od pridržanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da pritožnik ni želel sam zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je bil njegov namen oditi naprej. Poudarja, da se pritožnik na odprtem oddelku v azilnem domu v Logatcu ni prosto gibal po občini, ampak je bil na varovanem območju. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V skladu s členom 2(n) „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

8. Uredba torej zahteva, da mora obstoj nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom, in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera. Slovenski zakonodajalec je v 84. a členu ZMZ-1 določil kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega, med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.2 Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni.3 Za uporabo obravnavanega ukrepa je torej treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.

10. Glede na navedeno pritožba utemeljeno opozarja, da zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen. Sodišče prve stopnje pa poleg okoliščine, ki ustreza kriteriju iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, ni presojalo drugih dodatnih kvalificiranih okoliščin, ki bi lahko vzpostavljale zahtevano stopnjo nevarnosti pritožnikovega pobega, in ki naj bi jih toženka, kot navaja v odgovoru na pritožbo, upoštevala. Iz izpodbijane sodbe izhaja le, da pritožniku zaradi njegove zapustitve Bolgarije in Hrvaške ni mogoče verjeti, da je njegova ciljna država Slovenija in da Slovenije ne bo zapustil niti kasneje. V zvezi s slednjim Vrhovno sodišče dodaja, da je dokazno breme o pritožnikovi znatni begosumnosti na toženki in da zgolj hipotetična možnost pritožnikove kasnejše zapustitve azilnega doma sama po sebi ne more utemeljiti visoke stopnje nevarnosti, da bo do tega tudi prišlo.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da znatno nevarnost pritožnikovega pobega vzpostavlja že izpolnitev kriterija iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, zato je napačno uporabilo drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, posledično pa je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj pri svoji dokazni oceni znatne nevarnosti pobega ni upoštevalo dodatnih kvalificiranih okoliščin pritožnika.

12. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (prvi odstavek 79. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, I Up 11/2022 z dne 2. 2. 2022 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 16/2022 z dne 9. 2. 2022. 3 Tako SEU v zadevi C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, točka 34.