Jedro

Tožena stranka, ki je postopek začela po uradni dolžnosti na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28. Tožnik je bil sprejet v državljanstvo z odločbo z dne 23. 5. 2001, ki mu je bila osebno vročena dne 5. 6. 2001, tako da je od tega dne dalje državljan Republike Slovenije, do navedenega datuma pa je na podlagi 13. člena Ustavnega zakona užival enakopraven status z državljani Republike Slovenije (z izjemo možnosti nakupa nepremičnin).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da na podlagi 4. odstavka 135. člena ZUP ustavi postopek za izdajo dopolnilne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje tožnika, rojenega ... 9. 1962 v kraju A., Republika Srbija. V obrazložitvi navaja, da je bila že predhodno tožniku dne 13. 3. 2009 na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 izdana in dne 17. 3. 2009 vročena dopolnilna odločba, saj je tožena stranka na podlagi vpogleda v Register stalnega prebivalstva ugotovila, da je imel tožnik pred dnem, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji) v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., na podlagi vpogleda v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje pa tudi, da mu je bilo dne 3. 2. 2000 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki mu je bilo vročeno 22. 2. 2000. Zato je tožena stranka z navedeno dopolnilno odločbo odločila, da se šteje, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje tudi v obdobju od dne, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na navedenem naslovu v B. Navedena odločba je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 608/2009 z dne 18. 11. 2009, tožena stranka pa je v ponovnem postopku ugotovila, da tožnik ni upravičen do dopolnilne odločbe na podlagi 8. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. Ta določa, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) ali na podlagi Zakona o tujcih ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz Registra stalnega prebivalstva ter hkrati določa, da mora tožena stranka po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega bivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Ko je v ponovnem postopku tožena stranka preverila časovno sosledje tožniku izdanih in vročenih dokumentov je ugotovila, da je imel tožnik do pridobitve državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS (ZDRS) dne 5. 6. 2001 enakopraven status z državljani Republike Slovenije v skladu z določili 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije glede na njegovo pravočasno vloženo vlogo na podlagi 40. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo RS, četudi jo je tožena stranka sprva zavrnila z odločbo z dne 15. 1. 1996, ki pa je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 906/96 z dne 22. 11. 2000. Tedaj je bilo z odpravo negativne odločbe glede tožnikovega osebnega statusa ponovno vzpostavljeno stanje enakopravnega statusa tožnika z državljani Republike Slovenije na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Tak status je imel tožnik vse do vročitve odločbe tožene stranke z dne 23. 5. 2001 o sprejemu v državljanstvu Republike Slovenije, ki mu je bila osebno vročena dne 5. 6. 2001. Od tega dne dalje je tožnik državljan Republike Slovenije, pred tem pa je imel tožnik izenačen status z državljani Republike Slovenije vse od dneva vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo RS (dne 24. 12. 1991). Ker je imel izenačen svoj osebni status z državljani Republike Slovenije, se šteje tudi, da je imel vseskozi veljavno oziroma prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B., od dne 27. 10. 1991 dalje, vse do 21. 11. 2006, ko je spremenil naslov stalnega prebivališča, in sicer C. Tudi uradna evidenca, Register stalnega prebivalstva, izkazuje kontinuirano prijavo stalnega prebivališča tožnika v Republiki Sloveniji vse od 21. 1. 1983 dalje. Glede na navedeno je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 608/2009 z dne 18. 11. 2009 na podlagi 4. odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ustavila postopek izdaje dopolnilne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje za tožnika, začet po uradni dolžnosti na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, ker ni pogojev za nadaljevanje postopka oziroma za izdajo dopolnilne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje za tožnika. Tožnik je namreč bil od vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo dne 24. 12. 1991 do vročitve odločbe o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dne 5. 6. 2001 izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primeru iz 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

Tožnik v tožbi meni, da bi mu morala tožena stranka z dopolnilno odločbo priznati pravico do stalnega bivanje v RS ves čas od izbrisa dalje, to je od dne 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva. Kot neresnično označuje navedbo v izpodbijanem sklepu, da tožnik ni bil izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva RS. Če to ne bi bilo tako, mu tožena stranka tudi ne bi izdajala dovoljenj za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, kot izhaja iz priloženega potnega lista (v fotokopiji) z žigom dovoljenja od 17. 7. 1996 do 31. 12. 1996, kot tudi iz potnega lista za tujca. Njegova osebna izkaznica je bila uradno uničena, kar je razvidno iz tožbi priložene fotokopije le-te. Ves čas po izbrisu iz registra prebivalstva je tožnik zaprošal toženo stranko za prijavo stalnega ali začasnega bivanja, vendar brezuspešno, kakor izhaja iz dopisa toženi stranki z dne 3. 7. 1996. Tožnik meni, da tožena stranka ne pojasni, zakaj mu ni izdala potrdila, s katerim bi mu priznala stalno bivanje v Republiki Sloveniji, kamor je tožnik prišel že v letu 1982 in od tedaj dalje tu bival neprekinjeno, kar se je ugotavljalo v postopku pridobitve slovenskega državljanstva. Tožniku je bila v letu 1996 priznana pravica do stalnega bivanja, zato je nesmiselno, da se mu sedaj priznava bivanje za obdobje, ki mu je bilo že priznano, ni pa mu priznano za čas od 26. 2. 1992 do 15. 7. 1996. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Hkrati predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svoji odločitvi izpodbijanem v sklepu in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da je ob upoštevanju okoliščine, da je bila vloga tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vložena na podlagi 40. člena ZDRS, v letu 1996 zavrnjena, je bila tedaj tožniku do izteka rokov po 81. členu ZTuj (do 22. 7. 1996) skladno s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojni in neodvisnosti Republike Slovenije zagotovljen enakopraven status z državljani RS, z izjemo možnosti nakupa dodatnih nepremičnin. Na podlagi 2. odstavka 81. člena ZTuj je imel tožnik šele od vročitve negativne odločbe o sprejemu v državljanstvo RS, to je od dne 22. 7. 1996 naprej status tujca, posledično pa mu je tedaj prenehala prijava stalnega prebivališča v Registru stalnega prebivalstva državljanov RS. Vendar je tožnik naknadno na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS št. U 906/96 z dne 22. 11. 2000 ponovno pridobil enakopraven status z državljani RS, z izjemo možnosti nakupa nepremičnin. Glede na navedeno se je v Registru stalnega prebivalstva ponovno vzpostavilo prvotno stanje, ki je izkazovalo, da ima tožnik vseskozi prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, s katerega je bil dne 22. 7. 1996 izbrisan, posledično pa se šteje, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B. od 17. 10. 1991 do 21. 11. 2006, ko ga je tožnik sam spremenil, in sicer C. Tožnik je imel torej vzpostavljeno kontinuiteto stalnega prebivanja na naslovu B., zato ni pogojev za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, saj tudi potrdilo o prejšnjih stalnih prebivališčih na podlagi 179. člena ZUP na podlagi podatkov registra stalnega prebivalstva izkazuje kontinuirano prijavo tožnikovega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji od 21. 1. 1983 dalje.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) sodišče v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 pa odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V 2. odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da je dokončen posamični akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno-pravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Definicijo dokončnega upravnega akta vsebuje določilo 3. odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Iz citiranih določil izhaja, da na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika; če pa gre za akte, ki pomenijo odločitev procesno-pravne narave, pa so le-ti lahko predmet presoje sodišča v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Uvodoma navedeni izpodbijani sklep tožene stranke se nanaša po svoji vsebini na ustavitev postopka, ki sicer predstavlja odločitev upravnega organa procesne narave, vendar je po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS v takem primeru upravni spor dopusten.

Med strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik v letu 1991 vložil na podlagi določil 40. člena ZDRS prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in da je bil na podlagi 40. člena ZDRS tožnik z odločbo tožene stranke (z dne 23. 5. 2001, ki mu je bila osebno vročena dne 5. 6. 2001), izdano v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 906/96 z dne 22. 11. 2000, sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Prav tako med strankama ni sporno, da uradna evidenca (Register stalnega prebivalstva) izkazuje kontinuirano prijavo stalnega prebivališča tožnika Č.Č. v Republiki Sloveniji na različnih naslovih od dne 21. 1. 1983 dalje, kar izhaja tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, tožnik pa navedenih podatkov v tožbi argumentirano ne izpodbija in glede teh ugotovitev tožene stranke ne predlaga kakšnih drugih dokazov.

Tožena stranka, ki je v obravnavani zadevi postopek začela po uradni dolžnosti na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, je v postopku pravilno ugotavljala osebni status tožnika glede na njegovo pravočasno vloženo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS, ki ji je v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 906/96 z dne 22. 11. 2000 ugodila in tožnika sprejela v državljanstvo Republike Slovenije z odločbo z dne 23. 5. 2001, ki je bila tožniku vročena osebno dne 5. 6. 2001, tako da je od tega dne dalje tožnik državljan Republike Slovenije, do navedenega datuma pa je na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije užival enakopraven status z državljani Republike Slovenije (z izjemo možnosti nakupa nepremičnin). Glede na navedeno je pravilna odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 608/2009, s katero je sodišče odpravilo predhodno odločitev tožene stranke v obravnavani sporni zadevi, postopek ustavi na podlagi 4. odstavka 135. člena ZUP, saj je bil predmetni postopek namreč tudi uveden po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo tožnika. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzet, zato jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), pač pa se nanje zgolj sklicuje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Odločitev o tožbi se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker tožnik ni utemeljil, kako bi lahko izvajanje dokazov na glavni obravnavi vplivalo na odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).