Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – hiša tožnikov je od ceste oddaljena 18 metrov, prvi tožnik in tretja tožnica (samostojni podjetnik posameznik, ki je delo delno opravljal na terenu, in šolarka) pa sta bila v relevantnem obdobju t.j. od sredine februarja 2004 do konca oktobra 2008, občasno oziroma dnevno delno odsotna, druga tožnica (brezposelna) pa se je v navedenem obdobju zadrževala pretežno doma.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvemu tožniku znesek 4.500 EUR, drugi tožnici znesek 5.000 EUR in tretji tožnici znesek 4.500 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2007 dalje do plačila, in jim povrniti pravdne stroške v znesku 1.778,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevki zavrnejo."

2. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožniki so dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 75,74 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti 78

,32 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine, in sicer prvemu tožniku v višini 6.000 EUR, drugi tožnici v višini 6.200 EUR in tretji tožnici v višini 5.800 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2007 do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov tožene stranke pa je odločilo, da jih ta nosi sama.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 194/2010 z dne 26. 5. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za prvega tožnika primerna za 3.000 EUR, za drugo tožnico za 3.200 in za tretjo tožnico za 2.800 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3/366 Pesnica – Lendava in zaradi katerega so v obdobju 58 mesecev, tj. od sredine februarja 2004 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjevi oziroma Tišinski ulici in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od regionalne ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004-2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murski Soboti izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino prvemu tožniku in tretji tožnici, ki sodita v skupino tistih, ki so bili zaradi večje oddaljenosti od ceste in zaradi delne dnevne odsotnosti malo manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 4.500 EUR, tj. približno pet povprečnih neto plač.(3) Primerno odškodnino drugi tožnici, ki sodi v skupino tožnikov, ki so bili ob večji oddaljenosti od ceste in izpostavljenosti pretežni čas, bolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pa predstavlja znesek 5.000 EUR, tj. približno pet in pol povprečnih neto plač. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 18 metrov, prvi tožnik in tretja tožnica (samostojni podjetnik posameznik, ki je delo delno opravljal na terenu, in šolarka) pa sta bila v relevantnem obdobju, tj. od sredine februarja 2004 do konca oktobra 2008, občasno oziroma dnevno delno odsotna, druga tožnica (brezposelna) pa se je v navedenem obdobju zadrževala pretežno doma.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvemu tožniku in tretji tožnici znižalo na 4.500 EUR vsakemu, drugi tožnici na 5.000 EUR, v presežku pa je tožbene zahtevke zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 72,5 %, jim je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.778,28 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 22 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka, pa znašajo 75,74 EUR. Pri stroških prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, drugostopenjske stroške, priglašene v pritožbi, je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

15. Tožena stranka je z revizijo uspela v 44,4 %, uspeh tožnikov pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožnikov odmerilo na 365,18 EUR, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški tožene stranke pa jim jih je prisodilo v višini 78,32 EUR.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.