Jedro

Tožena stranka trditve tožnice, da je lastnoročno podpisala pregled salda kontov z dne 30. 5. 2011, ni prerekala. To dejstvo se zato šteje za priznano. Sodišče prve stopnje posledično ni imelo podlage za ugotavljanje, ali je na tej listini res podpis toženke ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 174201/2011 z dne 21. 11. 2011 v 1. in 3. točki izreka v celoti vzdrži v veljavi (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 915,28 EUR s pripadki (točka II sodbe).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da računov nikoli ni prejela. Sodišče je v dokaznem postopku nekritično vpogledalo oba računa, pregled salda kontov in zaslišalo tožečo stranko, medtem ko dokaznih predlogov tožene stranke ni upoštevalo. Zahtevala je specifikacijo računov oziroma opravljenega dela. Ob zaslišanju je tožnica zgolj pavšalno navedla, da sta bila računa izdana za opravljene storitve v letu 2009 in 2010, kakršnekoli specifikacije, ki jo je zahtevala tožena stranka, pa ni podala. Tega tudi ni mogla, saj je bila ustanovljena in registrirana kot pravna oseba šele 9. 4. 2010, računa pa se nanašata na storitve v letu 2009 in letu 2010. Ne drži, da bi tožnica račune prej pozabila izdati. Ni jih izdala, ker v tem obdobju še ni obstajala. S tem, ko sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga tožene stranke, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Toženi stranki na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se seznani in izjasni o vseh okoliščinah. Svojemu ugovoru z dne 19. 4. 2012 je tožena stranka priložila svojo kartico dobaviteljev iz katere izhaja, da tožena stranka ni imela nobenih odprtih terjatev, še posebej ne do tožeče stranke. Tudi tega dokaza sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Oba računa sta nezakonita. Po Zakonu o DDV račun ne more biti izdan za celo leto, ampak se mora izstaviti mesečno. Da je podpis na pregledu salda kontov toženkin, je sodišče ugotovilo na podlagi laične primerjave podpisa, kar je nedopustno, saj obstaja velika verjetnost, da gre za prirejeno listino. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca grafološke stroke. Poudarja, da je računovodske storitve za podjetje I., d. o. o., opravljal G. T., s. p., in ne tožena stranka. Sprašuje, kako je lahko tožnica kot pravno neobstoječ subjekt zanjo opravljala kakršnakoli dela.

3. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na nedopustne pritožbene novote ter podaja svoja stališča do pritožbenih očitkov. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbo v delu, v katerem pritožnica zatrjuje pomanjkljivo trditveno podlago (nespecificiranost terjatve) in s tem smiselno nesklepčnost tožbe. Tožeča stranka je tako navedla, da je za toženo stranko opravljala računovodske storitve, ki jih je slednja potrebovala pri svojem poslovanju. Pooblaščena je bila tudi za oddajo davčnih obračunov in bilanc. Za opravljeno delo ji tožena stranka ni plačala dveh računov, je pa s podpisom pregleda salda kontov z dne 30. 5. 2011 potrdila tako obseg storitev, kot tudi obračunano ceno. Takšna trditvena podlaga v pogledu sklepčnosti tožbe zadošča. Ker tožena stranka tem trditvam, čeprav je to možnost imela, ni substancirano ugovarjala (saj je navedla zgolj to, da je tožnici plačevala v gotovini in da sta bila računa izdana v nasprotju z Zakonom o davku na dodano vrednost), tožnica dodatnih trditev, s katerimi bi obseg opravljenega dela ter ceno natančneje specificirala, ni bila dolžna dati. Zgolj substanciran ugovor tožene stranke, bi tako prevalil trditveno in dokazno breme nazaj na tožnico. O kršitvi pravice do izjave oziroma kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v tej zvezi tako ni mogoče govoriti.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v spisu (primerjaj dokazni sklep, ki je bil sprejet na obravnavi dne 3. 9. 2013, list. št. 67), torej tudi listino „pregled prometa po dobaviteljih“, ki jo je pritožnica priložila svoji pritožbi z dne 24. 4. 2012 in je bila v prilogah označena kot priloga A1 in A2 (1). Da ta listina v razlogih sodbe, to je v delu, ko sodišče pojasni, katere dokaze je izvedlo, ni izrecno omenjena, na to ne vpliva. Sodišču bi bilo v zvezi s tem mogoče očitati kvečjemu kršitev 324. člena ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pritožnica tudi ne trdi. Ker izvedbe drugih dokazov tožena stranka ni predlagala, je očitek, da je sodišče izvedlo zgolj dokaze tožeče stranke in s tem kršilo načelo kontradiktornosti, neutemeljen.

7. Neutemeljena je nadalje tudi toženkina graja dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Listine, ki jih je štelo za relevantne, je ocenilo kritično in v povezavi z izpovedbo tožnice. Dokazna ocena je racionalno sprejemljiva, vsebinsko preverljiva ter zato tudi prepričljiva. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje pri tem ni posebej opredelilo do s strani tožene stranke predloženega „pregleda prometa po dobaviteljih“, vendar pa to na zaključek, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ne more vplivati. Ta listina, v povezavi z ostalimi dokazi, ki jih je predložila tožnica, ne dokazuje, da storitve po vtoževanih računih niso bile opravljene. Razlogi, zakaj izstavljena računa nista bila vnesena v evidenco toženke, so lahko različni – možnost, ki jo toženka ponuja, je le ena.

8. Tožena stranka trditve tožnice, da je lastnoročno podpisala pregled salda kontov z dne 30. 5. 2011 (priloga A5), ni prerekala. To dejstvo se zato šteje za priznano (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje posledično ni imelo podlage za ugotavljanje, ali je na tej listini res podpis toženke ali ne. Priznanih dejstev namreč ni potrebno, niti dopustno dokazovati (primerjaj prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP) (2), takšno dejstvo pa je sodišče dolžno vključiti tudi v podlago sodbe. Pritožba je zato v delu, ko trdi, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem grafologom, neutemeljena.

9. Svojo trditev o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pritožnica nadalje utemeljuje s trditvami, da tožeča stranka kot pravna oseba pred 9. 4. 2010 sploh ni obstajala; da so s strani tožnice predložene listine prirejene in da predloženega izpiska odprtih postavk tožena stranka ni podpisala; in da je računovodske storitve za podjetje I., d. o. o., opravljal G. T., s. p., in ne tožnica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote, saj pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tega ni trdila. Ker prepoznih navedb in s tem povezanih dokazov, ki jih je priložila pritožbi, ne opraviči, so neupoštevne. Pritožbeno sodišče se zato do njih podrobneje ne opredeljuje, ker to ni potrebno (primerjaj 337. člen ZPP).

10. Neutemeljeni so končno tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na izstavitev oziroma neizstavitev računov v skladu s pravili Zakona o davku na dodatno vrednost. Te trditve so namreč za odločitev nerelevantne. Obveznost plačila za opravljeno storitev izhaja iz podjemnega razmerja. Ob ugotovitvi, da je bila storitev opravljena, je tožena stranka zanjo tudi dolžna plačati.

11. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odgovor tožeče stranke na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben, posledično pa so nepotrebni tudi stroški, ki so v zvezi s tem nastali. Na podlagi 165 v zvezi s 154. in 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče zato odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je bila ta listina pomotoma vpisana med priloge tožnice, torej kot priloga A1 in A2, namesto med priloge, ki so označene z B. (2) Sodišče lahko dokazovanje takšnega dejstva odredi le, če misli, da ga je stranka priznala oziroma ga ni prerekala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (prvi odstavek 214. člena ZPP).