Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi fizičnega obračuna s sodelavko. Po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora biti zmožen imeti svoje ravnanje pod nadzorom, mora se torej zavedati pomena in posledic očitanega mu ravnanja. Tožnica v predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ni zatrjevala, da v času dogodka svojega ravnanja ni imela pod nadzorom in tudi ne, da se ni zavedala pomena in posledic očitanega ji ravnanja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, saj nasprotnih trditev s strani tožnice ni bilo, da je tožnica razumela pravi pomen svojih ravnanj in jih je tudi mogla obvladovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 21. 8. 2018 nezakonita, ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 22. 8. 2018 dalje za nedoločen čas in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto izdelovalec pnevmatik I ali drugo ustrezno delovno mesto, jo za čas od 22. 8. 2018 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas od 1. 8. 2018 dalje obračunati bruto plačo v znesku 1.561,87 EUR mesečno z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožnici pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, v roku 8 dni ter da ji tožena stranka povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra, ki bi ocenil njeno zdravstveno stanje ob dogodku, čeprav iz izvida lečečega psihiatra izhaja, da pri njej obstaja osebnostna motnja impulzivnega tipa, zaradi česar ima tožnica znižano frustracijsko toleranco. Tožena stranka je ves čas postopka nekritično ponavljala trditev, da ne tolerira nikakršnih oblik nasilja na delovnem mestu, vendar pa se je v postopku izkazalo, da je stopnjevano verbalno nasilje sodelavke A.A. ob koncu izmene privedlo do fizičnega obračuna med obema. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta si bili obe v verbalnih obračunih enakovredni in da tožena stranka enako obravnava svoje zaposlene, bi morala tudi A.A. dobiti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je kot odločilno dejstvo štelo, da je bila A.A. v fizičnem konfliktu poškodovana, ni pa upoštevalo, da sta bili v besedni obračun vpleteni obe. Kljub temu, da so nadrejeni zaznali verbalno obračunavanje med njima, tožena stranka ni preprečila nadaljevanja in stopnjevanja konflikta, zato je odpoved nezakonita. V okviru zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu bi morala tožena stranka ustaviti verbalno obračunavanje. Sodišče bi moralo zaslišati vse predlagane priče, tudi B.B., C.C. in D.D., ter upoštevati okoliščine, da je A.A. izzivala tožnico z omenjanjem osebnih in družinskih okoliščin na njeni strani, saj je imel tožničin brat težave z duševnim zdravjem in je poskušal storiti samomor, kar je tožnico, ki je sicer oseba z znižano frustracijsko toleranco, privedlo do dejanja, ki je rezultiralo sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo tudi kritično oceniti izpovedi zaslišanih prič tožene stranke, saj so te pri toženki še vedno zaposlene. Sodišče od tožnice tudi neutemeljeno zahteva substancirane navedbe o njenem zdravstvenem stanju, saj je tožnica laik. Nadalje navaja, da je dokazna ocena o utemeljenosti odpovedi šepava, saj manjka ključni dokaz (postavitev izvedenca psihiatra).

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na to kršitev pa se tožnica v pritožbi le pavšalno sklicuje. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno dne 21. 8. 2018 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je dne 26. 7. 2018 v času popoldanske izmene fizično obračunala s sodelavko A.A. in jo poškodovala. S tem je kršila določbo 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ker se ni vzdržala vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno ali moralno škodujejo delodajalcu ali bi lahko škodovala njegovim poslovnim interesom. Enako določbo vsebuje tudi 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). S tem svojim naklepnim ravnanjem je huje kršila svoje pogodbene obveznosti in določbo 37. člena ZDR-1, to pa je utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, saj zaradi tožničinega nekritičnega odnosa do svojega ravnanja s sodelavko in ničelne tolerance tožene stranke do fizičnega in verbalnega nasilja, zaradi česar je tožena stranka izgubila vsakršno zaupanje v tožnico, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. 7. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve navedlo razloge, zaradi katerih ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala tožnica. Tožnica je v spis vložila izvid bolnišnice E. z dne 30. 7. 2018 in predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ni pa podala nobenih navedb o svojem predhodnem zdravstvenem stanju, oziroma motnjah, zaradi katerih bi se na ravnanja okolice odzivala drugače. Ker tožnica ni podala ustreznih trditev za izvedbo predlaganega dokaza, je sodišče prve stopnje, tudi po stališču pritožbenega sodišča, izvedbo tega dokaza utemeljeno zavrnilo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o "šepavosti" dokazne ocene sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora biti zmožen imeti svoje ravnanje pod nadzorom, mora se torej zavedati pomena in posledic očitanega mu ravnanja. Tožnica v predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ni zatrjevala, da v času dogodka svojega ravnanja ni imela pod nadzorom in tudi ne, da se ni zavedala pomena in posledic očitanega ji ravnanja. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, saj nasprotnih trditev s strani tožnice ni bilo, da je tožnica razumela pravi pomen svojih ravnanj in jih je tudi mogla obvladovati.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnico in A.A. prišlo najprej do verbalnega konflikta in da sta neprimerne izraze uporabljali obe, vendar pa je z fizičnim nasiljem začela tožnica in je sodelavko tudi poškodovala. Ugotovilo je tudi, da se je A.A. tožnici za neprimerne izjave opravičila. Upoštevalo je dejstvo, da sta bili v besedni obračun vpleteni obe delavki, pa tudi dejstvo, da je tožnica sodelavko fizično napadla in jo poškodovala. Tožnica svoje odgovornosti za ta dogodek ne more preložiti na toženo stranko, ki ni, kot navaja tožnica v pritožbi, preprečila nadaljevanja in stopnjevanja konflikta, saj tožena stranka ni mogla pričakovati, da se bo tožnica sodelavke lotila tudi fizično. Za svoja ravnanja je izključno odgovorna tožnica sama. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka v okviru zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, dolžna ustaviti verbalno obračunavanje in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, prav tako pa tudi navedbe, da bi morala tožena stranka tudi A.A. izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi fizičnega obračuna s sodelavko A.A.. Na strani delodajalca je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da se odloči, zoper katerega delavca bo izvedlo postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je na podlagi storjenih kršitev tožnice, ki so presegle verbalni konflikt med delavkama, odločila, da bo zaradi fizičnega obračuna s sodelavko, tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

10. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati vseh predlaganih priče, kar je ustrezno obrazložilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 6. 2. 2019 ne izhaja, da bi tožnica skladno z 286.b členom uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka s tem v zvezi. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kritično ocenilo izpovedi vseh prič. Glede na to, da tožnico zastopa pooblaščenec odvetnik, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje od tožnice, ki je laik, neutemeljeno zahtevalo substancirane navedbe o njenem zdravstvenem stanju.

11. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.