Jedro

Starost hiše sama po sebi in sama zase ne prdstavlja lastnosti stvari, ki bi jo kupec lahko uveljavljal kot stvarno napako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnikov, po katerem naj bi se kupoprodajna pogodba z dne 25.7.1994 , sklenjena med tožnikoma ter prvotoženko, ter predpogodba, sklenjena 25.7.1994 med tožnikoma ter drugotoženko, razveljavili; prvotoženka bi bila obenem dolžna tožnikoma plačati znesek 4.600.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 27.7.1994 do plačila, drugotoženka pa znesek 200.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 25.7.1994 do plačila. Prvo sodišče pa je zavrnilo tudi podredni zahtevek, po katerem bi se kupnina po pogodbi, sklenjeni dne 25.7.1994 med tožnikoma in prvotoženko znižala na 2.450.000,00 SIT (prej 4.600.000,00 SIT), prvotoženka pa bi bila obsojena na plačilo navedene razlike z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 20.7.1995 do plačila. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika ter sodišču predlagata, naj sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, če pa ne, potem pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje, a pred spremenjen senat. Pritožnika uvodoma zatrjujeta, da je podana bistvena kršitev postopka. Drugotožnica naj bi namreč ne bila vabljena na narok dne 23.9.1998. Povratnica je sicer podpisana, vendar pa podpis ni tožničin, sporoča pritožba. Glede razjasnjenosti o starosti hiše v pogajalski fazi, pritožnika razlogom sodbe oporekata, da se spreneveda, ko pravi, da izraz pred vojno lahko pomenbi tudi pred prvo svetovno vojno. V ljudskem jeziku ima namreč izraz "pred vojno" zakoreninjen pomen - pred drugo svetovno vojno. Dalje pravita, da iz historičnega izpiska nista mogla ugotoviti, za kako staro hišo gre, saj so prvi vpisi v nemščini in še celo za grafologa v težko čitljivi gotici. V nadaljevanju vnovič izpostavljata dejstvo, da je njun sin astmatik, zaradi česar sta kupovala suho in ne vlažno hišo. Ko bi vedela, da je hiša vlažna, zatrjujeta, bi je gotovo ne kupila. Tožnica naj bi še posebej poudarila, da je njihov pogoj, da je hiša suha. Nazadnje pa napadata še sodišče, ko le-to ugotavlja, da nista založila predujma za plačilo izvedenca. čeprav za to ni opravičljivih razlogov. Pritožnika slednjemu nasprotujeta ter navajata, da je tožnik že dve leti brez zaposlitve, tožnica pa ima slabo plačo (45.000,00 SIT), poleg tega pa morata preživljati še mladoletnega sina. Obenem s pritožbo prosita tudi za oprostitev sodnih taks. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, prvo sodišče pa je nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter za svojo odločitev navedlo razloge. Na slednje se pritožbeno sodišče sklicuje, saj bi njihovo ponavljanje pomenilo le nepotrebno podvajanje. V nadaljevanju se tako sodišče osredotoča predvsem na pritožbene navedbe ter nanje odgovorja: Glede starosti hiše, o kateri naj bi toženca ne bila pravilno podučena, je potrebno uvodoma reči, da večja starost sama po sebi niti ne predstavlja stvarne napake. Za stvarno napako gre šele tedaj, če ustreza enemu izmed štirih zakonskih dejanskih stanov po 479.členu ZOR - Zakon o obligacijskih razmerjih. Iz tožbe in opravljenega postopka niti ni razvidno, katero izmed teh štirih situacij v zvezi s starostjo hiše tožnika zatrjujeta. Glede na izveden dokazni postopek (pa tudi pritožbene navedbe) je verjetno v igri primer iz tretje točke 479.člena ZOR (t.j. da stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da natančna starost hiše v formalno jezikovnem pomenu sicer nedvomno pomeni eno izmed lastnosti stvari, vendar pa letnica hiše v obravnavani zadevi ne more ustrezati pravnemu pojmu lastnosti iz 3.točke 479.člena ZOR. Natančna letnica gradnje bi bila lahko pomembna, če bi npr. nekdo želel iz povsem čustvenih ali podobnih nagnjenj kupiti hišo točno določenega datuma, pa bi ga v zvezi s tem prodajalec pretental. Običajno pa je starost hiše pomembna zato, ker so od nje odvisne druge lastnosti - to pa so tiste, ki šele predstavljajo morebitno stvarno napako iz navedene določbe (npr. življenska doba objekta, kvaliteta gradnje, potresna varnost, tržna vrednost in podobno). Tako na primer zatrjevanje da je hiša novogradnja, vzbuja drugačne predstave o lastnostih, kot pa jih je pričakovati od dvajset let stare hiše. V obravnavani zadevi pa med strankama ni bilo sporno, da je hiša precej stara (ne le dvajset, marveč mnogo več let). Glede navedenega tožnika kot kupca nista bila zavedena, čeravno nista vedela za njeno pravo starost. Navedeno pa samo po sebi ne predstavlja stvarne napake. Na podlagi povedanega tako tudi drugačna presoja in interpretacija izpovedb, da je bilo govora o hiši spred vojne ter dejstva, da je bil tožnikoma izročen zemljiškoknjižni izpisek (z čitljivimi ali nečitljivimi vpisi), ne bi privedla do drugačne odločitve. Drugače velja glede dejstva, da je hiša vlažna. Le-to je namreč takšno, da bi ob določenih pogojih lahko pomenilo takšno lastnost, zaradi katere bi bila tožnika upravičena uveljavljati jamstvo za stvarne napake. Temeljni pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov je, da kupec za napako ni vedel in tudi ni mogel oziroma moral vedeti. Takšno, namreč skrito napako (482.člen ZOR), zatrjujeta v zvezi z lastnostjo vlažnosti tožnika. Dejanske ugotovitve prvega sodišča pa so drugačne in pritožbeno sodišče se z njimi strinja. Iz dokaznega postopka, ki ga opisuje izpodbijana sodba, izhaja, da so trditve ene in druge stranke v zvezi s tem skoraj povsem nasprotujoče si, vsekakor pa se izključujejo. Tožnika tako pravita, da jima je prodajalka zatrjevala, da hiša ni vlažna, medtem ko toženka pravi, da je povedala, da je hiša vlažna, zaradi česar jo je tudi delno adaptirala. Prvo sodišče je nasprotje med izpovedbami strank razrešilo s korektno dokazno oceno. Upoštevaje vse ostale okoliščine, je tako jeziček na tehtnici nagnilo v korist toženk. Vse razloge navaja že prvo sodišče ter jih velja v odgovor na pritožbene navedbe na tem mestu zgolj kratko povzeti. Odločilna okoliščina je, da sta si tožnika hišo večkrat v daljšem časovnem obdobju (7 mesecev) ogledala, enkrat celo s strokovnjaki (zidar in krovec). Upoštevaje izgled, lego (hišo oklepata potoka), vonj in ostale na prvi pogled opazne lastnosti hiše ter ob splošnih življenskih izkušnjah slehernega običajno skrbnega človeka, ki si hišo večkrat ogleda, je onstran razumnega dvoma, da bi zatrjevana napaka (vlažnost) lahko ostala skrita. Pritožbene navedbe, ki si prizadevajo prikazati, da sta bila tožnika zavedena, se tako izkažejo za neprepričljive in ne morejo omajati prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnika uveljavljata bistveno kršitev postopka. Kot je pojasnjeno že v povzetku pritožbenih navedb, naj bi tožnica ne bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, zaradi česar se je naj ne bi mogla udeležiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstva govorijo drugače. Povratnica, ki je v spisu in na kateri je kot naslovnik navedena tožnica, kot vsebina pa vabilo na glavno obravnavo (pripeta k r.št. 37), je podpisana. Takšna javna listina dokazuje, da je bila tožnica pravilno vabljena, še več: velja zakonska domneva, da to, kar je navedeno v javni listini (kar povratnica je) velja za resnično (1.odstavek 230. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (230/3 čl. ZPP/77). Ker pritožnik ne ponuja nobenega dokaza, ki bi zakonsko domnevo izpodbil, marveč napačnost vsebine zgolj zatrjuje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonska domneva ni bila omajana. Ker torej iz povratnice izhaja, da je bila tožnica pravilno vabljena, zatrjevana bistvena kršitev postopka (7.točka 354/2 čl. ZPP/77) ni podana. Pritožba pa ni utemeljena niti v delu, ko zatrjuje, da bi bilo s plačilom predujma za stroške izvedenca, ogroženo preživljanje tožnikov in njunega otroka. 3.odstavek 153.člena ZPP/77 namreč določa, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo sodišče. Res je sicer, da stranki, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore plačila teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svojih otrok, predujma za stroške izvedenca ni potrebno založiti, vendar pa jo mora poprej sodišče prve stopnje oprostiti plačila stroškov postopka. O oprostitvi stroškov postopka pa sodišče ne odloča po uradni dolžnosti, marveč na predlog stranke. Takšnega predloga tožnika nista podala, zato sodišče tudi ni moglo odločati o oprostitvi stroškov postopka ter so zanju veljala splošna pravila o stroških. To pa pomeni, da ju je upravičeno doletela tudi sankcija iz 3.odstavka 153.člena ZPP/77, saj zneska, ki je bil potreben za stroške izvedenca nista založila niti v ponovljenem sodnem roku, niti nista zatrjevala, da plačila ne zmoreta (kar bi sodišče eventuleno lahko štelo kot predlog po 173.členu ZPP). Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen ZPP). O pritožbi priključenemu predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks pa bo odločalo prvostopno sodišče.