Jedro

Zahteva za izdajo dopolnilne odločbe, naslovljena na organ, zahteva od organa, da o zahtevi odloči oziroma pošlje zadevo stvarno pristojnemu organu, da o njej odloči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za kulturo RS naloži, da odloči o zahtevi tožnice z dne 9. 5. 2002, v roku 30 dni.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka s sklepom št... z dne 12. 2. 1999 odločila o zahtevku glede denacionalizacije nepremičnin parc. št. 304 in 986/3 k.o. ... Zahteva je bila s sklepom zavržena, zoper sklep je stranka vložila tožbo na Upravno sodišče, ki je s sodbo št. U ... z dne 23. 5. 2001 tožbo zavrnilo. Navedeno sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo. Predmet spora je bila denacionalizacija nepremičnine, za katero je upravičenka kot odškodnino dobila drugo, a vrednostno povsem neustrezno nepremičnino parc. št. 934/8 in 934/9 vl. št. 1072 k.o. ... Vendar je v odškodnino pridobljeno nepremičnino upravičenka vrnila tedanji Občini A. z darilno pogodbo, ker je bila v zmoti in prevarana, saj ji je bilo obljubljeno, da bo lahko trajno ostala v svoji podržavljeni hiši. Tako je ostala brez svojega podržavljenega premoženja in brez nadomestne nepremičnine. Glede na takšno dejansko stanje je tožnica toženo stranko z dopisom z dne 9. 5. 2002 opozorila, da je v postopku potrebno odločiti še o denacionalizaciji v odškodnino dane nepremičnine parc. št. 934/8 in 934/9, vl. št. 1072 k.o. ... Ker pa je slednja iz premoženja prejšnje lastnice prešla v družbeno lastnino z darilno pogodbo, gre za primer iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ter je o tem zahtevku pristojno odločati nepravdno sodišče. Tožena stranka pa je tožečo z dopisom dne 21. 5. 2002 obvestila, da zahteve sodišču ne more odstopiti, ker vlagateljica teh nepremičnin ni terjala. S takim zaključkom se tožeča stranka ne strinja, saj je v laični vlogi navedla, da je razlaščenka kasneje hišo vrnila občini, kar je razvidno iz zemljiške knjige. Nadalje v nadaljevanju in vlogah navaja, da je v odškodnino dano hišo vrnila občini z darilno pogodbo, ker so ji tedanji oblastniki obljubili, da bo lahko ostala v svoji razlaščeni hiši. Podrobno je opisala dejansko stanje in podatke tako za nepremičnino parc. št. 986/3 in 304 k.o. ..., kot tudi za v odškodnino dano nepremičnino s parc. št. 934/8 in 934/9. Njena vloga ne more privesti do zaključka, da terja odškodnino le za prvotno podržavljene nepremičnine, odpoveduje pa se odškodnini za (občini zaradi prevare podarjeni) v odškodnino dano nepremičnino. V času vložitve zahteve pa tožeča stranka ni mogla vedeti, v kakšno smer bo šlo reševanje njenega zahtevka. Vloga je bila za upravni organ, kot kaže sedaj, očitno nejasna, vendar niti Upravna enota A. niti Ministrstvo za kulturo nista ravnala z vlogo tako, kot se ravna po določbah ZUP, kadar je strankina vloga nejasna. Poleg tega je bila stranka neuka in dolžnost upravnega organa je, da neuki stranki daje pravno pomoč glede oblikovanja zahtevka in vodenja postopka. Glede na vsebino zahteve za denacionalizacijo z dne 6. 2. 1992 je nedvomno moč zaključiti, da poleg širšega zahtevka po odškodnini za razlaščene nepremičnine smiselno vsebuje tudi ožjega. Razumljivo pa je, da se je stranka tekom postopka najprej in prvenstveno borila za uveljavitev zahtevka, ki je bil kasneje zavržen. Nepravdno sodišče pa je tisto, ki bo tekom postopka ponovno preverjalo vse procesne predpostavke in tako ugotavljalo tudi pravočasnost in vsebino zahteve za denacionalizacije. Z odstopom zahteve v reševanje nepravdnemu sodišču se še v ničemer ne odloča o obstoju upravičenj do denacionalizacije. Ker kljub taki utemeljitvi tožena stranka zadeve ni odstopila sodišču, je tožeča stranka 23. 6. 2003 pozvala toženo stranko, da vlagateljici v zvezi s svojo odločitvijo izda ustrezen sklep in ne le, da ji v zvezi z njenim zahtevkom pošilja dopise. Ker kljub temu tožena stranka odločbe ni izdala, tožnica predlaga, da ji izdajo take odločbe naloži sodišče oziroma podrejeno o zadevi samo odloči. Tožena stranka je na poziv, zakaj v zadevi še ni bilo odločeno poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Upravni spor zaradi molka organa po določbi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) je dopusten, če upravni organ v predpisanem roku ne izda odločbe o zahtevi stranke - molk organa in če odločbe ne izda niti v sedmih dneh od ponovne zahteve stranke za izdajo odločbe. Navedeni procesni predpostavki sta v obravnavani zadevi izpolnjeni. Zahtevo z dne 9. 5. 2002, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se denacionalizacijska zahteva, ki se nanaša na darilno pogodbo - nepremičnine 934/8 in 934/9 vl. št. 1072 k.o. ..., odstopi Okrajnemu sodišču v A. v pristojno reševanje, je po presoji sodišča potrebno razumeti in opredeliti kot predlog stranke, da pristojni organ odloči s posebno odločbo še o zahtevku, o katerem v že izdani odločbi ni bilo odločeno (216. člen ZUP/86). Na podlagi te postavljene zahteve bi torej moral organ izdati ustrezno odločbo, ki bi tožeči stranki zagotavljala primerno pravno varstvo. Ker tožena stranka niti na ponovno zahtevo z dne 23. 6. 2003, s katero je tožeča stranka zahtevala, da v nadaljnjem roku sedmih dni izda ustrezno odločitev, le-te ni izdala, so izpolnjene predpostavke za tožbo zaradi molka organa, po določbi 26. člena ZUS. Kot že zgoraj rečeno, bi tožena stranka morala na vložen predlog za izdajo odločbe odločiti, kot zahtevajo določbe ZUP/86. Vendar pa v obravnavanem primeru, ko izhaja že iz navedb tožeče stranke, da je pravna podlaga njenega denacionalizacijskega zahtevka 5. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US), organ, na katerega je zahteva za izdajo odločbe naslovljena, ni stvarno pristojen organ. Glede na navedeno ugotovitev o nepristojnosti pa je organ, na katerega je bila zahteva za izdajo dopolnilne odločbe naslovljena, dolžan ravnati v skladu z določbami ZUP/86, ki določajo ravnanje upravnega organa v primeru stvarne ali krajevne nepristojnosti. Odstop zadeve pristojnemu sodišču (s sklepom ali dopisom) bo v obravnavani zadevi pomenil izčrpanje zahteve za izdajo dopolnilne odločbe. Stvar pristojnega sodišča pa je, da odloči o pravočasnosti oziroma postavljenem zahtevku, kot zatrjuje tožeča stranka, da je postavljen.

Glede na navedeno torej, ker tožena stranka ni odločila o zahtevi, je tožba upravičena in zato ji je sodišče ugodilo, toženi stranki pa naložilo, da o zahtevi tožeče stranke odloči v izreku predpisanem roku 30 dni, na podlagi 65. člena ZUS, saj je spoznalo, da je tožba upravičena.