Jedro

Tožnik je tožbo za ugotovitev, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vložil pravočasno, saj jo je vložil še v času trajanja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (po neuspeli zahtevi za varstvo pravic, ki jo je naslovil na toženo stranko). V tožbi je upravičen navajati tudi dejstva v zvezi z (ne)zakonitostjo prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s temi dejstvi in glede presoje zakonitosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožba ni nedopustna (in se ne zavrže kot prepozna).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavita: - v I. točki izreka sodbe, - v II. točki izreka sklepa glede zavrženja tožbe v delu, kjer tožnik uveljavlja transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 6. 2009 dalje ter - v stroškovni odločitvi (III. točki izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka sklepa glede zavrženja tožbe v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010) potrdi izpodbijani sklep sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2010 dalje in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od nezakonitega prenehanja dalje, do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožbo v delu, kjer tožnik uveljavlja transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas že od 1. 6. 2009 dalje in v delu, kjer zahteva nezakonitost in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010, je zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Tožnik v svoji obširni pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v sporni drugi pogodbi o zaposlitvi tožnika navedla razlog, ki je bil zakonit (3. alineja 53. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in ki je dejansko obstajal, pri čemer podrobno pojasni, zakaj navedenemu zaključku nasprotuje in kateri dokazi po njegovem mnenju dokazujejo nasprotno. V bistvenem navaja, da navedbe tožene stranke, da je bil podan zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožene stranke s tožnikom - začasno povečan obseg dela, ne držijo. Tožnik je prevzel vse delovne naloge E.G. in zasedel njegovo delovno mesto, ki je bilo tudi sistemizirano v aktu o sistemizaciji tožene stranke. Tožena stranka sama priznava, da gre za trajno povečan obseg dela (dopis z dne 14. 6. 2010, prilogi A9 in A10). Delodajalec je objavil prosto delovno mesto „vodja vzdrževanja“ na Zavodu za zaposlovanje K., pri čemer je opisno navedel tiste naloge, ki jih je opravljal tožnik. J.P. je potrdil, da na tožnikovem delovnem mestu obstaja potreba po delu za nedoločen čas. S.B. je prišel na delo k toženi stranki kot zamenjava za tožnika, ko je bil na dopustu. Že takrat se je vedelo, da je tožnikovo delo še potrebno in da ga bo prevzel kot novi vodja tehničnega vzdrževanja. Z njim je tožena stranka sklenila tudi pogodbo o zaposlitvi. Z ozirom na navedeno tožnik utemeljeno vtožuje tudi odškodnino zaradi diskriminacije in šikaniranja. Navedbe tožene stranke, da je bil razlog za tožnikovo zaposlitev za določen čas izgradnja novega hotela A. in spremenjene potrebe po delu na navedenem delovnem mestu, so pavšalne in nedokazane, saj Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest strokovne službe tožene stranke, na katerega se je sklicevala, ni predložila. Da tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen za potrebe gradnje hotela A., ampak je bil vodja vzdrževanja servisno tehnične službe, dokazuje tudi okoliščina, da je tožena stranka najela kredit za dokončanje celotne investicije hotela A. v času, ko je bil tožnik še zaposlen pri toženi stranki (v potrditev svojih trditev pritožbi prilaga nov dokaz, pri čemer navaja, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno, v smislu določila 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni raziskalo predhodnega vprašanja in ni dokazno ocenilo pogodbe o zaposlitve tožnika v vsebinskem delu (kakšno delo je tožnik opravljal, in sicer, ob upoštevanju določb 82., 83. in 84. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, za vzdrževanje katerih objektov je bil tožnik sploh pristojen in ni pojasnilo svojega zaključka, da je bil tožnik zaposlen z namenom, da hotel A. dokončno postane operativen z vsemi sistemi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedeno tudi ni zabeleženo kot razlog za tožnikovo zaposlitev v drugi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženega dokaza, ki se nahaja v spisu kot priloga A8. Bistveno za presojo, ali je šlo v obravnavanem primeru za trajno potrebo po delu, ki ga je opravljal tožnik je, ali je S.B. opravljal isto delo kot ga je prej opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, zaradi česar je ponovno podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa v tej smeri ni izvedlo dokaznega postopka (ni zaslišalo predlaganih prič: E.G., S.B., L.A., S. in ni vpogledalo v vse predložene listinske dokaze, med katerimi je tudi email korespondence). Z zaslišanjem S.B. je tožnik želel dokazati svoje trditve, da je ta prevzel njegovo delovno mesto. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevane okoliščine, da so bili na istem delovnem mestu zaposleni trije delavci zaporedoma (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Priča K.K. je navedla, da je bila razlika med zadolžitvami E.G. v primerjavi s tožnikovimi precejšnja, vendar teh njenih navedb sodišče prve stopnje, zaradi pomanjkanja v tej smeri podanih trditev tožene stranke, ne bi smelo upoštevati (286. člen ZPP). Tožnik je skrbel za vzdrževanje vseh objektov. Edina razlika med tožnikovim delom in delom prej zaposlenega na tem delovnem mestu je bila ta, da je tožnik moral skrbeti še za nov objekt – hotel A.. Tožena stranka tudi ni trdila, da je šlo za odprtje novega delovnega mesta. Priča E.R. je potrdila, da je imel tožnik v domeni vzdrževanje več objektov. Priča J.P. je potrdil, da je tožnik, po odhodu E.G. na novo delovno mesto, postal novi vodja. Da nedokončanje hotela A. ni bil pravi razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi tožnika za določen čas, pa kaže tudi okoliščina, da odpravljanje napak na tem objektu še traja. S.B. vzdržuje vse objekte na MZL D.. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da se je obseg dela v času tožnikove zaposlitve po drugi pogodbi o zaposlitvi bistveno povečal. Tožnik je zasedel delovno mesto E.G., nato pa je tožnika zamenjal S.B.. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri dokazni oceni listine A10 tudi ni upoštevalo navedb J.P., da gre za sistemizirano delovno mesto za nedoločen čas in ni pojasnilo, kakšen pomen ima v tem sporu okoliščina, da je tožena stranka dne 18. 8. 2010 objavila prosto delovno mesto za vodjo vzdrževanja za določen čas 12 mesecev. Ob podpisu pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bilo govora, da bo tožnik opravljal le naloge za hotel A., temveč je zasedel delovno mesto E.G.. Tožnik zaradi napak pri gradnji niti ni mogel vzdrževati hotela A., ampak le ostale objekte. Sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno ocenilo izvedenih dokazov, nekaterih pa neutemeljeno ni upoštevalo. Izpodbijano sodbo je pisalo 5 mesecev, čeprav 323. člen ZPP določa rok 30 dni. Zaradi napačne ocene izpovedb zaslišanih, tožnik predlaga njihovo ponovno zaslišanje s strani pritožbenega sodišča. Poleg tega predlaga, da zasliši še S.B. in E.G.. Sodišče prve stopnje se o posameznih dokaznih predlogih tožnika (po zaslišanju prič E.G., S.B. in L.A.) ni opredelilo. V nasprotju z določilom 286. člena ZPP je upoštevalo navedbe stranske intervenientke in vpogledalo v dokaze, ki jih je slednja predložila. Tožnik prereka verodostojnost listine B4. Te listine ni prejel, zato se o njej ni mogel izjasniti. V potrditev svojih pritožbenih navedb tožnik pritožbi prilaga internetni članek z dne 15. 12. 2009 in 18. 3. 2011 ter dopis J.P. z dne 1. 12. 2010. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so pomembne za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tem sporu, ni ugotavljalo, sicer pa je navedlo razloge za svojo odločitev, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določbe prvega odstavka 323. člena ZPP, na podlagi katere mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta kršitev ni bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 5. 2009 in ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 2. 2010, ni obstajal zakoniti razlog - začasno povečan obseg dela, saj je bilo njegovo delo pri toženi stranki trajne narave. V tožbi je tožbeni zahtevek opredelil s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 6. 2009 dalje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010 nezakonita ter nadalje uveljavljal tudi reintegracijo in reparacijo. Tožnik je od tožene stranke uveljavljal še odškodninski zahtevek v znesku 100.000,00 EUR, ki pa ga je sodišče prve stopnje s sklepom, sprejetim na naroku dne 13. 1. 2011, izločilo iz tega postopka in je predmet obravnave v drugem individualnem delovnem sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. Pd 11/2011. Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine, priložene v spisu s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnika, prič K.K., E.R., J.P. in A.U., je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2010 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo, tožbo v delu, kjer je tožnik uveljavljal transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 6. 2009 dalje in nezakonitost in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010, pa je zavrglo. Ugotovilo je, da tožnik v času veljavnosti prve pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni zahteval odprave kršitev, oziroma v 30 dneh po izteku prve pogodbe o zaposlitvi ni zahteval sodnega varstva, zato je tožbo v delu, ki se nanaša na prvo pogodbo o zaposlitvi (da je bilo delovno razmerje za nedoločen čas sklenjeno že 1. 6. 2009), zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk iz 204. člena ZDR zavrglo. Zaključilo je, da je tožena stranka dokazala, da je ob sklepanju sporne pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela (3. alineja 52. člena ZDR). Nadalje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena (1. alineja prvega odstavka 75. člena ZDR), zato je kot nesklepčno zavrglo tudi tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi z dne 14. 7. 2009 (273. člen ZPP).

ZDR določa v prvem odstavku 52. člena, v katerih primerih je mogoče zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot izjemo od pravila, da se sklepa pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. V 3. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR je kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določen tudi začasno povečan obseg dela. V kolikor pa je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se v skladu z določbo 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (transformacija).

S stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik za presojo zakonitosti predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 5. 2009, ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 6. 2009 do 28. 2. 2010, zamudil sodno varstvo, se pritožbeno sodišče ne strinja. V primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Enako velja v primeru, če v času sicer zakonito sklenjenega delovnega razmerja za določen čas pride do njegovega preoblikovanja zato, ker zakonitega razloga za "podaljševanje" ni več. Dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali "podaljševanja" vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, lahko delavec uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. To pomeni, da čas, ko je predhodna pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala veljati, ni bistven. V takšnem primeru delavec tožbo vloži pravočasno, če jo vloži v tridesetdnevnem roku od izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo – glej npr. sodbo Pdp 1416/2010 z dne 17. 3. 2011). Tožnik je tožbo vložil pravočasno, in sicer še pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas in v zakonskem roku 30 dni po 2. odstavku 204. člena ZDR, po prejetem odgovoru tožene stranke na zahtevo tožnika za odpravo kršitev (A10). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik s to tožbo lahko uveljavlja ne le nezakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak tudi nezakonitost predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 6. 2009 do 28. 2. 2010. Navedeno predstavlja zadosten razlog za razveljavitev sodbe in sklepa, in sicer glede zavrnitve tožnikovega tožbenega zahtevka (I. točki izreka sodbe) in zavrženja tožbe v delu, kjer tožnik uveljavlja transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 6. 2009 dalje (del II. točke izreka sklepa) ter posledično tudi stroškovne odločitve (III. točka izreka).

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 2. 2010 zaključek o začasni potrebi po tožnikovem delu pri toženi stranki sprejelo najmanj preuranjeno.

Dokazno breme, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal zakoniti razlog, nosi delodajalec. Le-ta mora v postopku dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, saj v nasprotnem primeru nastopi presumpcija, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in tudi v nadaljnjem postopku zatrjevala, da je s tožnikom sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas zaradi začasne potrebe po njegovem delu. V času, ko je tožnik podpisal ti dve pogodbi o zaposlitvi, se je namreč začela gradnja novega hotela A., tako da je bil tožnik v delovno razmerje sprejet začasno, do dokončanja del na teh objektih. Po izgradnji in v času sklepanja druge pogodbe o zaposlitvi je potreba po tožnikovem delu začasno še obstajala, ker se je zamaknilo dokončanje hotela A., zato so tožniku ponudili še eno pogodbo o zaposlitvi za 6 mesecev iz istega razloga – začasno povečanega obsega visoko zahtevnega dela na delovnem mestu vodja tehničnega vzdrževanja, zaradi gradnje novega hotela A..

Tožnik je navedbam tožene stranke nasprotoval. Trdil je tudi, da je v času sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki obstajala trajna potreba po njegovem delu. Navedel je, da je opravljal vzdrževalna dela na objektih celotnega kompleksa MZL D. in ne samo hotela A., da je prevzel vse delovne naloge (zgolj z dodatno nalogo vzdrževanja že navedenega hotela) od delavca E.G., od tožnika pa jih je potem prevzel S.B., da je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, hkrati pa je objavila prosto delovno mesto „vodja vzdrževanja“ ipd.. V potrditev svojih trditev je predlagal tudi izvedbo številnih dokazov.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer pa se do navedenih tožnikovih trditev ni opredelilo in ni navedlo, kakšen pomen imajo na zaključek o trajanju tožnikovega dela in posledično o tem, ali je bil podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tej smeri tudi ni izvajalo dokaznega postopka (ni zaslišano predlaganih prič - med njimi niti E.G. in S.B.) oziroma v tej smeri ni dokazno ocenilo izvedenih dokazov (npr. tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas – 3. člen, kjer je opredeljena vrsta dela itd.). Okoliščine v zvezi z obsegom, vsebino in naravo dela tožnika, E.G. in S.B. so namreč pomembne za presojo, ali je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki na delovnem mestu „vodja tehničnega vzdrževanja“, kot izhaja iz obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas, začasne narave oziroma ali je bilo tožnikovo delo potrebno res zgolj zaradi začasno povečanega obsega dela – izgradnje hotela A., kar je navajala tožena stranka kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Dejanskega stanja v zvezi z navedenim sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbo v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010, pravilno zavrglo. Sicer ne zaradi nesklepčnosti, kot to navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve, ampak iz razloga, ker tožnik zoper prejeto obvestilo nima sodnega varstva. Obvestilo tožene stranke z dne 25. 5. 2010 namreč nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v smislu določil ZDR, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena druga pogodba o zaposlitvi.

Ob upoštevanju navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo v I. točki izreka sodbe, v II. točki izreka sklepa glede zavrženja ter v stroškovni odločitvi (III. točki izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka sklepa glede zavrženja tožbe v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010), potrdilo izpodbijani sklep sodišče prve stopnje. V zvezi s tem delom sklepa niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pritožbene obravnave ni razpisalo, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno dlje časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem, strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri (glede narave, obsega in vsebine tožnikovega dela, v primerjavi z delom, ki sta ga pri toženi stranki opravljala E.G. in S.B.) dopolniti dokazni postopek in tako izvesti potrebne dokaze, ki so predlagani v potrditev pravnoodločilnih okoliščin (zlasti naj v ta namen zasliši E.G. in S.B. ter po potrebi ostale predlagane dokaze). Po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča (da tožnik s tožbo lahko uveljavlja, ne le nezakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak tudi nezakonitost predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 6. 2009 do 28. 2. 2010), ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine, se opredeliti do izpostavljenih tožnikovih trditev, da je v času sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki obstajala trajna potreba po njegovem delu in s tem v zvezi zavzeti stališče do odločilnega vprašanja, ali je tožena stranka dokazala, da je ob sklenitvi (obeh) pogodb o zaposlitvi za določen čas obstajal zakonit razlog in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.