Jedro

Ob pritožbenem ocenjevanju točke 8 obrazložitve izpodbijane odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni obrazložena v skladu z zgoraj povzetimi zahtevami Ustavnega sodišča, kar posledično pomeni, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov in je obremenjena z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zatrjuje pritožnik. V obrazložitvi predmetne odločbe nikjer niso razvidni formalni pravni viri, na temelju katerih je sodišče prve stopnje odločilo, saj kot že rečeno, ne zadostuje zgolj sklicevanje na kazenskopravno normo 105. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem delu pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi S. N., po podanem priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na predobravnavnem naroku 2. 2. 2021, spoznan pod točko I. za krivega storitve v sostorilstvu kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko II. v sostorilstvu poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, drugim odstavkom 20. člena ter 34. členom KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I. mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. pa kazen enega leta zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštet čas odvzema prostosti in sicer čas, ki ga je prebil po sklepu sodišča v Romuniji ter čas, ki ga je prebil v priporu v Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora ... od 14. 12. 2020 od 14.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse (1. do 6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obtožencu postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovane banke ... d. d., v višini 1.499,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 dalje do plačila.

2. Zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oškodovano banko s celotnim priglašenim zahtevkom napoti na pravdo oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izhajajoč iz sodne prakse, uveljavljene na podlagi napotil odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 6. 6. 2018, št. Up-103/14, pritožnik sodišču prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prepričanju pritožnika izpodbijana sodba glede te odločbe sploh nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku obrazložiti v skladu z določbami civilnega materialnega prava. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da v zvezi s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom ni izvedlo nobenega dokaznega postopka, ni zaslišalo oškodovanca ter obtožencu ni omogočilo, da se o tem vprašanju sooči z oškodovancem.

6. Iz odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP obtožencu naložilo v plačilo oškodovani banki ... d. d., premoženjskopravni zahtevek v višini 1.499,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 do plačila. Po citirani določbi lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, prisodi oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pod točko 8 smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje v izvedenem kazenskem postopku našlo dovolj zanesljivo podlago, da je oškodovani banki priglašeni premoženjskopravni zahtevek v celoti prisodilo.

7. Pravna predhodnica oškodovane banke (..., d. d., Ljubljana) je po Službi informacijske tehnologije in splošnih poslov, Oddelka splošnih poslov, materialno škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem pod točko II., dokumentirala 24. 11. 2015 (list. št. 20 do 24). Prijavi kaznivega dejanja z dne 24. 11. 2015 je priložila: račun podjetja P. z dne 19. 11. 2015, z valuto 4. 12. 2015, v znesku 1.499,21 EUR. Ta račun se je nanašal na popravilo bankomata in je zajemal stroške opravljene storitve, časa na poti ter kilometrine. Računu sta priložena še delovna naloga naročnika ... z dne 13. 11. 2015 in 16. 11. 2015, izdana za namen popravila navedenega bankomata in zapisnik podjetja P. z dne 17. 11. 2015. Pravna naslednica Banke ..., sedaj oškodovana banka ..., d. d., je premoženjskopravni zahtevek v tem kazenskem postopku priglasila z vlogo z dne 7. 9. 2020 in sicer v višini 1.499,29 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 do plačila. Pri tem se je sklicevala na škodo, ki jo je utrpela pri poskusu kaznivega dejanja tatvine na bankomatu. Zahtevku je priložila že zgoraj citirani račun in delovna naloga. Predstavnik oškodovane banke je bil povabljen na predobravnavni narok, a se ga ni udeležil. 8. Na predobravnavnem naroku 2. 2. 2021 je obtoženec priznal krivdo za obe očitani mu kaznivi dejanji, torej tudi poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, drugim odstavkom 20. člena ter 34. členom KZ-1, storjenega na škodo oškodovane banke. Sodišče prve stopnje je priznanje krivde sprejelo in obtoženca spoznalo za krivega, v tem delu sodbe torej glede krivdoreka pa se obtoženec in njegov zagovornik nista pritožila. Obtoženec se glede predmetnega premoženjskopravnega zahtevka ni opredelil, zagovornik pa mu je nasprotoval po višini s trditvijo, da ni znano, ali je oškodovana banka zahtevek uveljavljala pri zavarovalnici in v kakšni višini ji je morebiti že bila škoda povrnjena.

9. Odločbo o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje obrazložilo pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zapisalo je: ″V kazenskem postopku je premoženjsko pravni zahtevek dne 9. 9. 2020 priglasila banka ..., d. d., kot pravna naslednica oškodovane banke ... d. d. v višini 1.499,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 dalje do plačila. Premoženjsko pravni zahtevek je bil tudi obrazložen, predložena pa so bila dokazila o višini povzročene škode banki s kaznivim dejanjem. Sodišče je ocenilo, da je premoženjsko pravni zahtevek v celoti utemeljen, tako po višini, kakor tudi po temelju. Obtoženi je namreč s kaznivim dejanjem, opisanim v točki II izreka sodbe, skupaj z neznanimi sostorilci povzročil škodo na bančnem avtomatu za dvig denarja banke ... d. d., katerega so skušali odtujiti. Višina škode je razvidna iz računa ter iz zapisnika o poškodbi bankomata (priloge C3 in C4) in sicer znaša 1.499,29 EUR. Obtoženi je tako škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, dolžan povrniti oškodovani banki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 dalje do plačila, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP″.

10. Glede na zgoraj povzeto obrazložitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po prvem sodišču gre pritrditi pritožniku, da ta ne izpolnjuje kriterijev in zahtev, ki jih je postavilo Ustavno sodišče že v zgoraj citirani odločbi z dne 6. 6. 2018, št. Up-103/14. V tej odločbi je Ustavno sodišče ocenilo, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Kazenskopravna norma namreč kot sekundarno pravno posledico določa zgolj kazenskopravno posledico, ne pa tudi civilnopravnih. Po stališču ustavnega sodišča lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh relevantnih določb civilnega materialnega prava. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Tako obrazložena sodna odločba je po citirani ustavni odločbi bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

11. Ob pritožbenem ocenjevanju točke 8 obrazložitve izpodbijane odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni obrazložena v skladu z zgoraj povzetimi zahtevami Ustavnega sodišča, kar posledično pomeni, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov in je obremenjena z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zatrjuje pritožnik. V obrazložitvi predmetne odločbe nikjer niso razvidni formalni pravni viri, na temelju katerih je sodišče prve stopnje odločilo, saj kot že rečeno, ne zadostuje zgolj sklicevanje na kazenskopravno normo 105. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bi moralo v nadaljevanju tudi v smislu ugotavljanja civilnopravnih predpostavk odškodninske odgovornosti utemeljiti vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem in povzročeno škodo ter nenazadnje z gotovostjo ugotoviti, ali je morebiti bila škoda oškodovani banki povrnjena s strani zavarovalnice, ne pa zgolj o tem sklepati na podlagi datuma vložitve premoženjskopravnega zahtevka. Ob tem gre še pripomniti, da se premoženjskopravni zahtevek oškodovane banke (list. št. 231) glasi na 1.499,29 EUR, znesek popravila bankomata po priloženem računu podjetja P. z dne 19. 11. 2015 znaša 1.499,21 EUR, v izpodbijani odločbi pa je oškodovani banki prisojen znesek 1.499,99 EUR. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je oškodovani banki prisodilo več, kot je zahtevala. Prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj oškodovani banki pripadajo tudi zakonske zamudne obresti in zakaj ravno od 4. 12. 2015 dalje do plačila.

12. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika po prvem odstavku 392. člena ZKP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje (faza naroka za izrek kazenske sankcije). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti, dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem predstavnika oškodovane banke ter po potrebi njegovega soočenja z obtožencem, nato pa v primeru ponovne odločitve, da je oškodovanec dolžan oškodovani banki plačati zahtevani znesek, obrazložiti odločbo o premoženjskopravnem zahtevku v skladu z uveljavljeno sodno prakso, ki jo je začrtala zgoraj citirana ustavna odločba.

13. Ob uradnem preizkusu ostalega dela izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtoženca (383. člena ZKP) in je v nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).