Jedro

Vprašanje, ali je opravljena dela šteti za nove investicije in ali se je zaradi novih investicij povečala vrednost podržavljenega premoženja, je potrebno ugotoviti s pomočjo izvedenca. Brez tega ni možen sklep o tem ali gre za bistveno povečanje vrednosti.

Denacionalizacijski zavezanec, ki je poslovne prostore kupil in jih uporablja za svojo osnovno dejavnost, nima teh prostorov v najemnem razmerju v smislu 1. odstavka 24. člena ZDen.

Izrek

1) Zadevi pod št. U 1024/92 in št. U 1046/92 se združita. 2) Tožbama tožečih strank se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 26.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila o zahtevi tožnikov za denacionalizacijo dela nepremičnine, med drugim tako: - da je ugodila zahtevi za denacionalizacijo in podržavljeni del nepremičnine, ki v naravi obsega poslovne prostore v izmeri 292 m2, ki jih zaseda podjetje ... (druga tožeča stranka), skupne prostore ter zemljišče parcela št. 292 in vknjiženo kot družbena lastnina občine, vrnila v last upravičencema - prejšnjima lastnikoma; v ostalem delu pa zahtevek za denacionalizacijo zavrnila (točka 1. izreka); - da je zavezanka na vrnitev predmetnih podržavljenih poslovnih prostorov druga tožeča stranka, ki je (oziroma njen pravni prednik) te poslovne prostore dobila odplačno; zavezanka za vrnitev podržavljanih skupnih prostorov in zemljišča parc. št. 292 pa je občina ... (točka 3. izreka); - da bo o odškodninskem zahtevku zavezane stranke odločeno s posebno odločbo, ko bodo izpolnjeni zakonski pogoji (točka 5. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta tožnika A.J. in L.F., kot pravna naslednika upravičencev do denacionalizacije, zahtevala vrnitev predmetnih nepremičnin v last in posest. V dokaznem postopku je tožena stranka ugotovila, da je izkazan status upravičencev do denacionalizacije, kot tudi pravno nasledstvo vlagateljev zahteve za denacionalizacijo. Nepremičnina je bila podržavljena upravičencema na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Občina ... je s kupoprodajno pogodbo z dne 14.4.1964 podržavljene poslovne prostore prodala pravnemu predniku druge tožeče stranke. V skladu z 30. členom v zvezi z 2. odstavkom 29. in 1. odstavkom 24. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 32/91-I) se pri vračanju poslovnih stavb, glede katerih obstoji najemno ali temu podobno razmerje, vzpostavi lastninska pravica. Zato je tožena stranka na predmetnih poslovnih prostorih vzpostavila lastninsko pravico v korist obeh denacionalizacijskih upravičencev (vsakemu do 1/2), glede vrnitve posesti na teh prostorih pa je zahtevo prve tožeče stranke zavrnila. Druga tožeča stranka kot zavezanka za vrnitev poslovnih prostorov bo te prostore lahko uporabljala še največ 10 let, če se z upravičencema ne dogovori drugače. V skladu z načelom pravne pravičnosti oziroma enakosti je, da zavezanka šele tedaj začne plačevati najemnino, ko bo iz Slovenskega odškodninskega sklada prejela odškodnino, kot določa 73. člen zakona o denacionalizaciji. V zvezi z navedbo druge tožeče stranke, da je od leta 1971 vlagala v poslovne prostore, pa tožena stranka meni, da je šlo za tekoče vzdrževanje in izboljšavo prostorov (novi tlaki, delna obnova fasade in električne instalacije). Zato se ta vlaganja v smislu 1. odstavka 25. člena zakona o denacionalizaciji ne upoštevajo oziroma se podržavljeni del nepremičnine vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti.

Zoper to odločbo sta tožeči stranki vložili tožbi. Prva tožeča stranka v tožbi predlaga popravek in dopolnitev 1., 3., in 5. točke izreka izpodbijane odločbe. Navaja, da 66. člen zakona o denacionalizaciji določa, da je potrebno v odločbi o denacionalizaciji izdati tudi nalog pristojnim organom za izvršitev odločbe. Izrek je v 1. točki pomanjkljiv in ga je potrebno popraviti tako, da se definira zavrnjena vsebina zahtevka za denacionalizacijo, z navedbo razlogov za zavrnitev in dopolni z rokovno navedbo ugoditve v tej fazi zavrnjene zahteve. Tožena stranka se tudi nepravilno sklicuje na 24. člen zakona o denacionalizaciji, saj v tem primeru ne gre za najemno, zakupno ali temu podobno razmerje ampak za kupoprodajno pogodbo in bi zato bilo potrebno upoštevati določbo 22. člena zakona, po kateri ima zavezanec pravico uporabljati nepremičnino še največ 5 let. Izrek izpodbijane odločbe je potrebno v 3. točki dopolniti tako, da bo v skladu z 2. odstavkom 66. člena zakona o denacionalizaciji obema zavezancema določen rok za izvršitev odločbe. Takoj je potrebno vzpostaviti najemno razmerje med upravičencema in zavezancem - z drugo tožečo stranko ali z občino. Točko 5. izreka izpodbijane odločbe pa je potrebno dopolniti tako, da se do izdaje odločbe o odškodninskem zahtevku zaveže občina za plačevanje oziroma refundacijo najemnine, oziroma je potrebno izrek dopolniti v tem smislu, da se upravičenca ne obremenjujeta z materialnimi in drugimi obveznostmi za vzdrževanje objekta, ki izhajajo iz lastništva vrnjenega premoženja - do vrnitve poslovnih prostorov v posest oziroma vzpostavitve najemnega razmerja v skladu z 2. odstavkom 22. člena zakona o denacionalizaciji.

Druga tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da bi tožena stranka v skladu z določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku morala pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka ni ugotavljala ali se je vrednost poslovnih prostorov po podržavljenju bistveno povečala. Na ustni obravnavi je druga tožeča stranka navajala, da je vlagala v poslovne prostore od leta 1971 dalje. Vlagala je v električno napeljavo, tlake, vhod in zunanjost hiše - fasade do 1. nadstropja. Izrecno je navajala, da je izdelala nove izložbe ter uredila stopnišče do 1. nadstropja. Že iz teh navedb bi tožena stranka lahko ugotovila, da gre za večja vlaganja, katerih vrednost je potrebno preveriti. Tožena stranka pa tega ni storila in je zaradi tega nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje. Če bi tožena stranka izvedla postopek tako kot ji veleva zakon, bi ugotovila, da je vrednost nacionaliziranega objekta po podržavljenju bistveno povečana. V takem primeru bi morala uporabiti 2. odstavek 25. člena zakona o denacionalizaciji. Druga tožeča stranka je izvedla dve večji vlaganji leta 1971 in 1982. V obeh primerih je šlo za obsežna gradbena ter instalacijska dela: napravljena je bila nova centralna kurjava in popolnoma preurejen prezračevalni sistem. Stalni sodni izvedenec je v svojem cenilnem eleboratu oktobra 1992 ugotovil, da znaša vrednost teh del 316.264 DEM in da se vrednost teh vlaganj praktično izenačuje z današnjo vrednostjo lokala. Tožena stranka bi morala postaviti izvedenca, saj je ob takih obsežnih vlaganjih nemogoče brez posebne cenitve ugotoviti, da taka vlaganja niso bistveno povečala vrednosti podržavljene nepremičnine. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka tudi nepravilno uporabila zakon o denacionalizaciji. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prve tožeče stranke predlaga, da sodišče to tožbo kot prepozno zavrže. Navaja, da je tožnik A.J. izpodbijano odločbo prejel 28.10.1992, tožnik L.F. pa 30.10.1992, tožbo pa sta vložila 16.12.1992 in sta torej zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe. V odgovoru na tožbo druge tožeče stranke tožena stranka navaja, da se je ta tožeča stranka po opravljeni ustni obravnavi dne 17.7.1992 obnašala zelo pasivno. Dne 5.8.1992 je toženi stranki sporočila, da bo v mesecu avgustu izdelana strokovna ocena vlaganj v poslovne prostore, vendar ji te ocene ni poslala. Vlaganja, ki jih je navajala na ustni obravnavi imajo značaj tekočega vzdrževanja, novote, ki so navedene v tožbi (centralna kurjava in prezračevalni sistem) pa niso vlaganja, s katerimi bi bila bistveno povečana gradbena vrednost objekta. Takšna vlaganja se po sodni praksi ne upoštevajo pri ugotavljanju solastniškega deleža. Predlaga, da se tožba druge tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Prva tožeča stranka kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo druge tožeče stranke predlaga zavrnitev te tožbe. Navaja, da je druga tožeča stranka opravljala samo tekoča vzdrževanja. Določena dela so zahtevali varnostni predpisi (obnova električne napeljave , prezračevalni sistem). Sprememba načina ogrevanja poslovnih prostorov je bila obvezna za vse zaradi priklopa na javno toplovodno omrežje. Predelava izložbe in vhoda pa je bila narejena v nasprotju s predpisi, ki veljajo za kulturne spomenike tako, da bo potrebno z veliki stroški vzpostaviti prvotno stanje.

K izreku pod točko 1) Ker sta tožbi obeh tožečih strank vloženi zoper isto odločbo tožene stranke in ker gre pri obeh tožbah za isto oziroma podobno dejansko in pravno podlago, je sodišče iz razlogov smotrnosti, obe zadevi združilo ter o obeh tožbah odločilo z eno sodbo.

K izreku pod točko 2) Sodišče je tožbama ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo iz naslednjih razlogov: Tožba prve tožeče stranke je bila vložena dne 25.11.1992 in ne 16.12.1992, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Gre torej za pravočasno tožbo vloženo v 30 dnevnem zakonskem roku (1. odstavek 24. člena zakona o upravnih sporih). Zato je sodišče obravnavalo meritorno tudi to tožbo.

V konkretni zadevi ni sporno, da obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo, da je prva tožeča stranka pravni naslednik denacionalizacijih upravičencev (A.J. in P.F.) in tudi predmet denacionalizacije - poslovni prostori v zgradbi ..., ni sporen. Sporno pa je vprašanje, ali se je vrednost predmetnega podržavljenega premoženja zaradi novih investicij bistveno povečala po podržavljenju. Od odgovora na to vprašanje je odvisna tudi pravilna uporaba določb zakona o denacionalizaciji.

Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da vlaganja v poslovne prostore, ki so imela značaj tekočega vzdrževanja nepremičnine, niso nove investicije v smislu določbe 2. odstavka 25. člena zakona o denacionalizaciji. Toda po mnenju sodišča je vsaj zaenkrat še preuranjen sklep tožene stranke, da imajo vsa vlaganja druge tožeče stranke značaj tekočega vzdrževanja oziroma da ta vlaganja niso bistveno povečala vrednosti nepremičnine. Zakon o denacionalizaciji ne določa, kdaj se šteje, da je zaradi novih investicij vrednost nepremičnine "bistveno" povečana. Gre torej za pravno vprašanje oziroma nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti upravni organ v vsakem konkretnem primeru, ko uporabi določbo 25. člena zakona o denacionalizaciji. Toda vprašanje ali gre za "nove investicije" predvsem pa vprašanje ali in za koliko se je vrednost podržavljenega premoženja zaradi teh novih investicij povečala, je strokovno vprašanje, ki se praviloma ugotavlja s pomočjo izvedenca (183. člen zakona o splošnem upravnem postopku). V zvezi z navedbami prizadete stranke v odgovoru na tožbo sodišče pripominja, da pri novih investicijah ni pomembno ali je zavezanec vlaganja v poslovne prostore moral izvršiti ali ne oziroma iz kakšnih razlogov je to storil. Prav tako tudi ni pomembno ali bi s temi vlaganji pridobil solastninsko pravico, kot to meni tožena stranka v odgovoru na tožbo. Bistveno je le, ali so ta vlaganja povečala vrednost premoženja in ali so dela bila opravljena v skladu s predpisi. Ker gre v konkretnem primeru za poslovne prostore v zgradbi, ki je kulturni spomenik, je zato relevatno tudi dejstvo, ali je za izvršene posege druga tožeča stranka imela potrebna dovoljenja oziroma soglasja pristojnih organov ali organizacij.

V upravnem sporu odloča sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Ker pa v konkretnem primeru tožena stranka sploh ni ugotavljala vrednosti podržavljenega premoženja (44. člen zakona o denacionalizaciji) in glede na to, da zoper izpodbijano odločbo ni bilo mogoče vložiti pritožbe, je sodišče upoštevalo novi dokaz, na katerega se sklicuje druga tožeča stranka v svoji tožbi. Glede na ta novi dokaz - cenilni elaborat sodnega cenilca in izvedenca, sodišče dvomi v pravilnost ugotovitve tožene stranke, da ni šlo za nove investicije oziroma, da se vrednost podržavljenega premoženja ni bistveno povečala.

V delu v katerem je z izpodbijano odločbo ugodeno zahtevi za denacionalizacijo, je zato dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zato je utemeljena tožba druge tožeče stranke. Po mnenju sodišča pa je utemeljena tudi tožba prve tožeče stranke v delu, v katerem je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena zahteva za vrnitev denacionalizirane nepremičnine v posest. Določbe 1. odstavka 24. člena, 1. in 2. odstavka 29. in 30. člena zakona o denacionalizaciji, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, se nanašajo na najemna, zakupna in tem podobna razmerja. Z izrazom "podobna razmerja" so mišljena podzakupna, podnajmena in druga obligacijska razmerja. V konkretnem primeru denacionalizacijski zavezanec - druga tožeča stranka nima predmetnih poslovnih prostorov v najemu, zakupu ali podobnem obligacijskem razmerju. Druga tožeča stranka je predmetne poslovne prostore kupila od občine in jih uporablja za opravljanje svoje osnovne dejavnosti. Te nepremičnine ima torej v "lasti" oziroma glede na to, da gre za družbeno lastnino brez znanega lastnika ima na njih "pravico uporabe". V takem primeru podržavljane nepremičnine ni mogoče takoj vrniti v posest le, če so podani pogoji iz 20. člena zakona o denacionalizaciji torej, da bi z vrnitvijo nepremičnine bila bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov. Podržavljene nepremičnine pa zavezanec lahko še naprej uporablja ob pogojih, ki so določeni v 22. členu zakona o denacionalizaciji.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbama obeh tožeči strank ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke v celoti odpravilo, saj odločitev glede dela izreka pod točko 1. vpliva tudi na vse ostalo.

V novem postopku naj tožena stranka izvede dokaz z izvedencem in ugotovi katera od vlaganj druge tožeče stranke imajo značaj novih investicij in ali je prišlo zaradi teh vlaganj do povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine. Na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja bo morala tožena stranka zavzeti stališče ali gre za bistveno povečanje vrednosti podržavljene nepremičnine in to svoje stališče tudi ustrezno obrazložiti. Od dejanskega stanja ugotovljenega v novem postopku pa bo tudi odvisno ali pride v konkretnem primeru v poštev uporaba določbe 1. ali pa določbi 2. in 3. odstavka 25. člena zakona o denacionalizaciji.

Na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe zakona o upravnih sporih in drugih citiranih zveznih predpisov, smiselno uporabilo kot republiški predpis.