Jedro

Ker revident ni ustrezno izpostavil in tudi ne opravil primerjave dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodno odločbo, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, revizija ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31227-14/2014-11/105 z dne 29. 5. 2015. Z omenjenim sklepom je toženka v postopku nadzora nad zakonitostjo tožnikovega delovanja kot kolektivne organizacije ugotovila, da je tožnik kršil 7. točko prvega odstavka 146. člena in drugi odstavek 153. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, da delitve avtorskih honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2012 v skupni višini 380.000,00 EUR, izvedene na podlagi sklepa št. 8 skupščine filmskih producentov Zavoda A in sklepa št. 9 skupščine soavtorjev Zavoda A, sprejetima na sejah dne 27. 5. 2014, ni opravil v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve (1. točka izreka). Odredila mu je, da v šestih mesecih od vročitve tega sklepa odpravi v prejšnji točki ugotovljeno kršitev tako, da delitev avtorskih honorarjev za leto 2012 v skupni višini 380.000,00 EUR opravi v skladu z njegovim Pravilnikom o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 21. 12. 2011, o tem pa obvesti toženko in ji predloži ustrezne dokaze (2. točka izreka). Odločila je tudi, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in številnih kasnejših odločbah).

5. Revident dovoljenost revizije utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu X Ips 460/2014 z dne 20. 1. 2016. V njej je Vrhovno sodišče utemeljilo, da splošne zakonske norme, ki pooblašča upravni organ, da odredi odpravo ugotovljenih kršitev ZASP, ni mogoče razlagati tako, da sme upravni organ stranki naložiti katerokoli ravnanje oziroma obveznost in pri tem celo oblikovati pravno razmerje med stranko upravnega postopka in tretjimi osebami, ker to spada v sodno pristojnost. Toženka naj bi z izpodbijano odločbo posegla v pristojnost pravdnega sodišča, saj je posegla v mandatna razmerja med revidentom in imetniki pravic, ki jih zastopa.

6. S temi navedbami pa ne izkazuje zatrjevanega odstopa od sodne prakse kot pogoja za dovoljenost revizije. Vprašanje, v zvezi s katerim se uveljavlja odstop od prakse Vrhovnega sodišča, mora biti namreč natančno in konkretno opredeljeno, nato pa mora biti natančno in konkretno izkazan tudi zatrjevani odstop od sodne prakse ter opravljena primerjava pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi se utemeljuje odstop od sodne prakse.1 Revident je sicer trdil, da je toženka v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa presegla svoja zakonska pooblastila, vendar ni ustrezno izpostavil in tudi ne opravil primerjave dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodno odločbo, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Pa tudi sicer je šlo v zadevi X Ips 460/2014 za drugačno kršitev in ukrep z drugačnimi učinki.

7. Ker revizija na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

8. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi npr. sklepi X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 264/2012 z dne 4. 7. 2012, X Ips 92/2013 z dne 20. 3. 2013, X Ips 202/2015 z dne 11. 11. 2015, X Ips 152/2016 z dne 24. 5. 2016, sklep X Ips 365/2016 z dne 1. 2. 2017 in številni drugi).