Jedro

V primeru razdrtja pogodbe se glede plačila uporabnine na stvareh, ki se vračajo, uporablja 2. odstavek 38. člena ZTLR, glede na to, da je predmet vrnitve stvar in da je pomembna tudi dobrovernost posesti te stvari in ne določba 4. odstavka 132. člena ZOR.

V primeru vzajemnega vračanja stvari, ki so bile izročene na podlagi razdrte pogodbe, se kot specialni predpis uporablja določba 3. odstavka 132. člena ZOR in posledično 122. člen ZOR.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3., 4. in 5. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožečih strank po nasprotni tožbi do toženca po nasprotni tožbi v znesku 7.290,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 17.922,85 EUR, skupaj 25.212,97 EUR.

3. Ugotovi se, da obstaja terjatev toženca po nasprotni tožbi do tožečih strank po nasprotni tožbi v znesku 1.084,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 116,40 EUR, skupaj 1.200,57 EUR.

4. Po pobotanju je dolžan toženec po nasprotni tožbi plačati tožečima strankama po nasprotni tožbi 24.012,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2008 do plačila.

5. V preostalem delu se zahtevki tožnika in toženih strank zavrnejo, in sicer: a) zahtevek tožnika, ki glasi: "Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 24.030,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih obrokov po 160,00 EUR za čas od 1.9.1995 do 29.2.2008 od vsakega prvega dne v posameznem mesecu dalje do plačila, začenši s 1.9.1995, vse v roku 15 dni." b) toženih strank glede: - zneska v višini 7.046,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2006 do plačila, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.198,22 EUR od 20.8.1993 do 5.10.1993 in od 31.12.2001 naprej." Izrek pod točko 7 se razveljavi.

II.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dovoli (točka 1 izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do toženih strank v znesku 1.990,83 EUR (točka 2 izreka), da obstaja terjatev toženih strank do tožeče stranke v znesku 8.733,68 EUR (točka 3 izreka). Tožeča stranka je dolžna plačati toženima strankama znesek v višini 6.742,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2008 dalje (točka 4 izreka). V preostalem delu je zahtevke tožeče in toženih strank zavrnilo, in sicer: tožeče stranke glede zahtevka za plačilo uporabnine v mesečnem znesku 160,00 EUR od 1.9.1995 do 30.6.1998 (prva alineja 5.a točke), zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov uporabnine za obdobje od 1.9.1995 do 14.11.1999 (druga alineja 5.a točke), zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 do 29.2.2008, v delu, v katerem je vsota zapadlih, a neplačanih obresti presegla glavnico, ki jo predstavljajo posamezni mesečni zneski uporabnine za to obdobje (tretja alineja 5.a točke), zakonskih zamudnih obresti od zneska 790,26 EUR v delu, ki presegajo ta znesek od dne 4.3.2002 do plačila (četrta alineja 5.a točke) in zneska v višini 9.642,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1995 do plačila (peta alineja 5.a točke); ter toženih strank glede zneska v višini 8.570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2006 do plačila (prva alineja 5.b točke), zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.198,22 EUR od 20.8.1993 do 22.12.1998 (druga alineja 5.b točke) in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.198,22 EUR v delu, v katerem je vsota zapadlih, a neplačanih obresti presegla glavnico (tretja alineja 5.b točke). Nadalje je odločilo, da so se pravdne stranke dolžne sočasno izseliti iz stanovanj, in sicer tožeča stranka iz stanovanja št. 3 v pritličju stanovanjske hiše, na naslovu V., Ljubljana, vpisanih v zemljiški knjigi pod vl. št. 3808/3 k.o. ... kot 5.E in 6.E ter ga prostega njunih stvari in oseb izročiti toženima strankama, toženi stranki pa iz stanovanja št. 6, v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu Z., Ljubljana, vpisanega v zemljiško knjigo pod vl. št. 4173/19 k.o. ... kot 17.E ter ga prostega njunih stvari in oseb izročiti tožeči stranki (6. točka izreka sodbe). Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki uporabnino za stanovanje št. 6 v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu Z. Ljubljana, od 30.6.1998 do 29.2.2008 po 160,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine z začetkom od 15.11.1999, nato pa od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, do plačila, pri čemer vsota zakonskih zamudnih obresti ne sme preseči glavnice, ki jo predstavljajo mesečni zneski uporabnine (točka 7 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka 8 izreka sodbe).

V nadaljevanju bo sodišče kot tožečo stranko štelo Z. L., kot toženo stranko pa S. in S. B..

Zoper 2., 3., 4., 5.a in 8. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in o zadevi samo odloči oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Sodišče bi moralo prisoditi tožniku uporabnino od dneva zamenjave stanovanj, torej od izročitve stanovanj v posest, saj je od takrat naprej imela tožena stranka koristi zaradi uporabe večjega stanovanja. Vrnitev neupravičeno prejetega ni vezana in ni odvisna od dobre ali slabe vere. Noben del zahtevka za plačilo uporabnine ni zastaral in tudi ni zastaral noben del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih obrokov uporabnine, saj bo zastaralni rok začel teči šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku za izročitev stanovanja. Tožnik ni mogel dokazati drugih potrebnih in koristnih stroškov in tudi ne njihove višine, če sodišče vseh dokazov ni izvedlo (sodni izvedenec), tiste, ki pa je izvedlo, pa ni upoštevalo. V posledici je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato odločitev v 2. točki izreka napačna, s tem povezan pa pobot v 4. točki izreka. Napačen je tudi izrek v peti alineji 5.a točke, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika glede zneska 9.642,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1995 do plačila, saj ni predmet tožbenega zahtevka, ampak predmet pobotnega ugovora tožnika. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da obstaja nerazdelna terjatev toženih strank do tožnika, v izreku sodbe pa to ni zapisano, saj manjka beseda "nerazdelno", sodba pa tako nalaga v plačilo tožniku dvojni znesek vsaki toženi stranki. Odločitev sodišča glede stroškov postopka je nezakonita in je ni mogoče preizkusiti.

Zoper 2., 3., 4., 5.b in 7. točko izreka sodbe se pravočasno pritožujeta tudi toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v zadevi opravi obravnavo in samo odloči oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pravni temelj predmetnega spora je razveza predpogodbe, zaradi česar zahtevki pravdnih strank predstavljajo posledice, ki izhajajo iz razveze predpogodbe, te pa ureja 132. člen ZOR, ki je specialnejši od določb o neupravičeni pridobitvi. Sodišče je posledično napačno odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati uporabnino za stanovanje na Z. v Ljubljani za čas od 30.6.1998 do 29.2.2008 z zamudnimi obrestmi. V skladu s tretjim odstavkom 132. člena ZOR, je pri vzajemnem vračanju potrebno uporabiti pravilo sočasne izpolnitve (122. člen ZOR), zato tožeča stranka ne more biti upravičena do uporabnine za čas, po razdrtju predpogodbe. Tožeča stranka denarja - delne kupnine s pripadajočimi obrestmi do danes ni vrnila, kot tudi ni prepustila stanovanja na V., zato toženi stranki stanovanja na Z. ne uporabljata brez pravne podlage. Posledično je potrebno izpodbijano sodbo v 7. točki razveljaviti in tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrniti. Zgrešena je odločitev, da sta toženca dolžna plačati uporabnino od 30.6.1998, saj dopis navedenega dne ne predstavlja nobenega zahtevka. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska kupnine v višini 2.198,22 EUR je potrebno uporabiti pravilo iz petega odstavka 132. člena ZOR, saj gre za denarno izpolnitev. Tako je odločitev v drugi alineji 5.b točke sodbe napačna in jo je potrebno razveljaviti in ugoditi tožbenemu zahtevku toženih strank tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 2.198,22 EUR za čas od 5.10.1993 do 1.1.2002. Zmotna je tudi odločitev glede povračilnih zahtevkov pravdnih strank v 2., 3. in 5.b točki izpodbijane sodbe, zaradi česar tudi ni pravilen pobot v 4. točki izreka sodbe. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov glede vlaganj, tako ni postavilo izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki bi podal mnenje ali so bile nesporne investicije potrebne in koristne. Oprlo pa je ugotovitev na izpovedbo M. Č., da je bilo stanovanje obnovljeno leta 1976. Omenjena priča ni verodostojna, ker ne ve, kakšno je bilo stanovanje, ko sta ga toženi stranki leta 1995 vzeli v posest. Običajno je, da štejejo 30 let stara okna za dotrajana in da jih je potrebno zamenjati in je to potreben strošek. Sodišče je nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neplačanih obveznosti za stanovanje na V., ki jih tožnik upravniku ni plačeval in glede katerih je tožena stranka eksplicitno navedla, da gre za stroške upravljanja in vzdrževanja. Toženca uveljavljata v razmerju do tožnika povračilni zahtevek, za katerega pa velja splošni zastaralni rok, kar pomeni, da ob vložitvi nasprotne tožbe zahtevek ni bil zastaran. Zaradi navedenega je napačna tudi odločitev v prvi alineji 5.b točke izreka sodbe, zaradi česar je potrebno spremeniti tudi 3. in 4. točko sodbe. Odločitev je napačna tudi v delu glede priznanih 790,26 EUR za povračilo potrebnih in koristnih stroškov na V.. Iz listin izhaja, da je tožnik okno zamenjal 2005, tla obnovil 2004, kopalnico obnovil 2004, zato je protispisna odločitev sodišča, da pripadajo tožniku zamudne obresti od 22.12.1998, torej preden so bila dela sploh opravljena. Ker ugotovljena višina terjatve tožnika v 2. točki sodbe obsega poleg glavnice 790,26 EUR še zakonske zamudne obresti od 22.12.1998 do 4.3.2002, ko stroški še niso nastali, je odločitev v tej točki napačna. Sodišče je brez podane trditvene in dokazne podlage napravilo zaključek, da sta toženi stranki postali nedobroverni 22.12.1998, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in vplivalo na pravilnost sodbe. Sicer pa sta bili toženi stranki vse do izdaje vmesne sodbe prepričani, da predpogodba zavezuje, zato nista bili nedobroverni, zato tečejo zamudne obresti od postavitve zahtevka dne 3.3.2008. Pritožbi sta delno utemeljeni.

1. O pritožbah tožnika in toženih strank zoper točko 2, 3, 4, četrto in peto alinejo 5.a točke ter 5.b točko izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje je po nasprotni tožbi tožencev, ki sta med drugim zahtevala vračilo 2.873,21 EUR za stanovanjske stroške, vrnitev potrebnih in koristnih stroškov v znesku 9.264,85 EUR in vrnitev kupnine za tožnikovo stanovanje v višini 2.198,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.1993, ugotovilo, da obstaja terjatev toženih strank do tožnika v znesku 8.733,68 EUR. Tožnik je podal pobotni ugovor za znesek 10.432,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1995 in znesek 293,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega stroška. Sodišče je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v znesku 1.990,83 EUR, na podlagi tega pa pobotalo oba zneska tako, da mora tožnik plačati toženima strankama znesek 6.742,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2008 do plačila (točke 2, 3 in 4 izreka sodbe). V ostalem je zahtevke strank v tem delu zavrnilo (četrta in peta alineja 5.a točke ter 5.b točka). Zoper ta del izreka sodbe se pritožujeta obe stranki.

Pritožbene navedbe toženih strank so utemeljene v delu, kjer se izpodbija odločitev sodišča, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.198,22 EUR od 5.10.1993, torej od dejanskega plačila kupnine za stanovanje na Z.. Toženi stranki namreč pravilno opozarjata na specialno določbo petega odstavka 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB, v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Ni spora, da je bilo plačilo denarja izvedeno 5.10.1993, zato morajo zakonske zamudne obresti teči od tega dne (III Ips 16/94, II Ips 206/2002, I Cp 2003/99, I Cpg 711/1999). Sodišče druge stopnje je posledično v tem delu pritožbi toženih strank ugodilo in pri ugotovljeni terjatvi toženih strank do tožnika (3. točka izreka sodbe - po novem 2. točka izreka sodbe) upoštevalo namesto zakonskih zamudnih obresti v višini 2.198,22 EUR (le te so bile s strani sodišča prve stopnje omejene do višine vrednosti glavnice), zakonske zamudne obresti v višini 16.825,18 EUR (prej: 4.031.986,85 SIT). Toliko znašajo zakonske zamudne obresti od 5.10.1993 so 31.12.2001, ko so prenehale teči, saj so se zadnjega dne že natekle v višini vrednosti glavnice (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04). V preostalem, glede teka zakonskih zamudnih obresti od 20.8.1993 do 5.10.1993 in od 31.12.2001 naprej pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen. Sodišče je posledično spremenilo drugo in tretjo alinejo 5.b točke izreka tako, da je v novi drugi alineji 5.b točke zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

Deloma je utemeljen pritožbeni očitek toženih strank, da sodišče ni pravilno ocenilo stroškov zamenjave oken v stanovanju na Z., vsaj kot koristnih. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami toženih strank, da dejstvo, da so bila okna v predmetnem stanovanju pred menjavo toženih strank zamenjana leta 1976 (skoraj 30 let prej), še ne pomeni, da menjava oken leta 2005 ni koristna. Pri tem je potrebno opozoriti, da ima v skladu s petim odstavkom 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR) nedobroverni posestnik pravico do povračila koristnih stroškov samo, če so koristni osebno za lastnika. Menjava oken je iz energijskega in posledično okoljevarstvenega vidika brez dvoma koristen strošek tudi osebno za lastnika, saj bo na dolgi rok (10 let in več) privarčeval veliko energije in toplote, ki jih stara okna ne bi. Sodišče druge stopnje je tako upoštevalo kot koristne stroške zamenjave oken, za katere sta toženi stranki z računom (B30) dokazali višino 1.523,84 EUR in ki jih je sodišče druge stopnje upoštevalo pri ugotovljeni višini terjatve do tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2006 do 4.3.2008 (3. točka izreka sodbe - sedaj 2. točka izreka sodbe). V ostalem, glede drugih domnevnih investicij toženih strank, pa je pritožba neutemeljena, saj toženi stranki nista natančno zatrjevali, katere investicije naj bi bile opravljene, poleg tega pa domnevnih investicij tudi nista dokazali.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke je poudariti, da so razlogi za neizvedbo dokaza z izvedencem pri obeh strankah enaki. Stranki sta namreč pavšalno navedli, da naj bi bila dela opravljena (npr. prenova kopalnice ali kuhinje), da pa bo izvedenec podal mnenje, katera so ta dela bila. Takšen dokazni predlog pa ni bil pravilno postavljen (251. in 252. člen ZPP). Stranki bi namreč morali natančno navesti, katera investicija je bila opravljena in kolikšna je bila vrednost le-te, torej dejanske predmete, ki so bili vgrajeni v nepremičnino, tako da bi sodišče lahko v sklepu o postavitvi izvedenca le-temu natančno naložilo obseg dela. V konkretnem primeru pa sta stranki svoje trditveno breme (natančen obseg investicij) prevalili na izvedenca, ki naj bi za njiju dopolnil trditveno podlago. Takšen dokaz se šteje tudi za informativnega, ko stranka z izvedbo dokaza šele ugotavlja, kakšna bo njena morebitna trditvena podlaga. Tako se pokaže, da bi bil ob pravilnem dokaznem predlogu, izvedenec ali cenilec nepotreben, saj bi stranki natančno zatrdili, katere investicije so se opravile, in to dokazale (po možnosti z ustreznimi listinami). Izvedenec pa tudi ne bi mogel podati mnenja, kateri stroški so bili potrebni in kateri koristni, kot to predlagata toženi stranki, saj pri vprašanju ali se uporabi četrti ali peti odstavek 39. člena ZTLR (razlika med potrebnimi in koristnimi stroški) ne gre za strokovna dejstva, ampak za uporabo materialnega prava, uporaba tega pa je pridržana sodišču. Nepotreben je tudi dokaz z izvedbo ogleda, saj kot rečeno, sodišče na podlagi pavšalnih trditev tudi ni moglo vedeti, kaj natančno naj bi se ogledovalo, pa tudi če bi si sodišče stanovanje ogledalo, to še vedno ne bi imelo vpliva na zavrnitev zahtevka.

Posledično je neutemeljena pritožba tožnika v delu, v katerem izpodbija premalo priznanih potrebnih in koristnih stroškov (2. točka izreka sodbe - sedaj 3. točka izreka). Edini dokaz, ki ga je tožnik predlagal, poleg v prvi sodbi upoštevanih listin (računov), je bil sodni izvedenec, za katerega pa je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Ostale priče, ki so bile zaslišane na predlog tožnika, pa so bile v postopku upoštevane, v okviru dejstev, o katerih so verodostojno izpričale, ostalim izpovedbam pa z ozirom na 8. člen ZPP sodišče prve stopnje ni sledilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo kot potrebne in koristne stroške investicij tožnika v garsonjero na V. v višini 790,26 EUR, pri čemer je šteti vse priznane stroške za koristne in ne tudi za potrebne. V tem delu pa je utemeljena pritožbena navedba toženih strank, da je sodišče napačno določilo trenutek začetka teka zakonskih zamudnih obresti od teh priznanih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo trenutek začetka teka obresti od 22.12.1998, čeprav je večina stroškov nastala v letih 2004 in 2005, torej toženi stranki nista mogli biti v zamudi s plačilom. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu sodbo sodišča spremenilo, tako da je kot del ugotovljene terjatve tožnika do toženih strank (2. točka izreka sodbe - sedaj 3. točka izreka) upoštevalo zgolj glavnico v višini 790,26 EUR, saj je tožnik skupaj s postavitvijo pobotnega ugovora, šele prvič zahteval povrnitev stroškov vlaganj (drugi odstavek 324. člena ZOR). Zakonske zamudne obresti bi začele teči šele s postavitvijo zahtevka (pobotnega ugovora), ko so se stekli pogoji za pobotanje, zato obresti niti niso začele teči. Res je iz predloženih listin mogoče razbrati, kdaj je bil določen račun plačan in bi tako bilo mogoče na podlagi tega ugotoviti trenutek začetka teka obresti, a tožnik pri pobotnem ugovoru (za razliko od priznanih stroškov upravljanja) ni natančno specificiral, od kdaj naj začnejo teči obresti za vsak posamezen znesek.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek toženih strank za plačilo stroškov upravljanja in vzdrževanja (del zavrnjenega zahtevka pod točko 5b, prva alineja). Res je, da sta se stranki ustno dogovorili, da te stroške plačuje dejanski posestnik stanovanja, torej je bil dogovor, da je vsaka stranka plačevala za tuje stanovanje, v katerem pa je dejansko živela. Toženi stranki tudi v pritožbi napačno zatrjujeta, da sta v postopku na prvi stopnji eksplicitno navedli, da gre za stroške upravljanja in vzdrževanja, kar pa po oceni sodišča druge stopnje ni najpomembneje. Bistveno je namreč, da iz predloženega računa (B34) dejansko ne izhaja, kateri stroški so vezani na upravljanje in kateri na vzdrževanje, zato sodišče ni moglo odločati o ugovoru zastaranja. Dolžnost natančne navedbe enih in drugih stroškov pa je bila na toženih strankah. Prav tako je bila na toženih strankah dolžnost opredelitve oziroma nasprotne navedbe glede ugovorov tožnika, da so nekateri računi, ki naj bi bili predmet poravnave med toženima strankama in upravnikom garsonjere na V., datirani na obdobje pred zamenjavo stanovanj. Poleg tega je tožnik navedel, da je nekatere račune že sam plačal. Omenjeni ugovori tožnika so ostali neprerekani zatorej utemeljeni, iz predloženega računa (B34) pa sodišče prve stopnje ni moglo izračunati utemeljeni del zahtevka, dokazno breme glede tega pa je bilo na toženih strankah, zato je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo zahtevek.

Sodišče druge stopnje je na podlagi povedanega spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje v točkah 2, 3, 4 in 5 ter ugotovilo, da obstaja terjatev toženih strank v višini 25.212,97 EUR, pri čemer je upoštevalo plačano kupnino v višini 2.198,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1993 do 31.12.2001 v višini 16.825,18 EUR in 5.091,90 EUR (priznani koristni stroški vlaganj) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2006 do 4.3.2008 v višini 1.097,67 EUR. Nadalje je sodišče druge stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika v višini 1.200,57 EUR, pri čemer je upoštevalo v prvi sodbi ugotovljeno in neizpodbijano vrednost 410,31 EUR stroškov upravljanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 790,26 EUR priznanih koristnih stroškov vlaganj tožnika. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan plačati toženima strankama 24.012,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2008 do plačila. Kar je tožena stranka z nasprotno tožbo zahtevala več (skupaj 14.336,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je sodišče druge stopnje v preostalem delu (glede 7.046,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2006 do plačila) zahtevek zavrnilo (prva alineja 5.b točke izreka).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, zgolj zato, ker je v razlogih sodbe omenjena beseda nerazdelno, v izreku pa je ta odpadla, posledično pa bi se dalo razumeti, da je tožnik dolžan povrniti vsakemu od toženih strank po v prvi sodbi dosojen znesek. Iz izreka sodbe (4. točka izreka) je mogoče jasno razbrati, da je tožnik dolžan plačati toženima strankama omenjeni znesek, torej ne vsaki toženi stranki, ampak obema skupaj (po novem 24.012,40 EUR).

Sodišče prve stopnje je tudi napačno v peti alineji 5.a točke izreka sodbe zavrnilo pobotni ugovor tožnika. Kot tožnik v pritožbi pravilno navede, se pobotnega ugovora, vsaj tistega dela, katerega sodišče ne ugotovi, ne zavrača, saj se zavrača zgolj tožbeni zahtevek, ki pa ni pobotni ugovor. Poleg tega bi takšen zavrnjeni del pobotnega ugovora postal pravnomočen, dejansko pa lahko postane pravnomočna zgolj ugotovitev višine terjatve, ki jo stranka uveljavlja v pobot (Ude: Civilno procesno pravo, Ur. l. RS, 2002, str. 227). Posledično je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in peto alinejo 5.a točke izreka razveljavilo. Prav tako je sodišče druge stopnje razveljavilo četrto alinejo 5.a točke izreka, saj glede na zgoraj pojasnjeno, sodišče ne zavrne zahtevka po plačilu zakonskih zamudnih obresti, od terjatve, ki je uveljavljana v pobot, a ni ugotovljena.

* O pritožbah tožnika in tožene stranke zoper 7. točko izreka sodbe: Sodišče prve stopnje je v 6. točki izreka sodbe odločilo, da sta se stranki dolžni izseliti iz stanovanj, ki jih posedujeta in jih prostega oseb in stvari izročiti druga drugi. Glede na to, da se stranki zoper to točko ne pritožujeta, le-ta ni predmet preizkusa sodišča druge stopnje in je tako pravnomočna. V 7. točki izreka pa je sodišče prve stopnje naložilo toženima strankama plačilo mesečnih zneskov uporabnine v višini 160,00 EUR od 30.6.1998 do 29.2.2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper 7. točko izreka se pritožujeta obe stranki, natančneje tožnik zahteva, da sodišče ugodi njegovemu zahtevku v celoti, torej tudi v delu uporabnine za čas od 1.9.1995 do 30.6.1998 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega mesečnega obroka, ker sta toženi stranki koristi od večjega stanovanja uživali od dneva zamenjave stanovanj (prva alineja 5.a točke), poleg tega pa zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti prvega obroka, torej od 1.9.1995 (druga alineja 5.a točke). Po drugi strani tožena stranka nasprotuje zahtevku v celoti, zato se pritožuje zoper ugodilni del (7. točka izreka sodbe), glede na to, da tožnik ni pripravljen vrniti svojega dela, ki ga je z razdrto predpogodbo dobil. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi sta stranki, po tem, ko sta sklenili predpogodbo z dne 20.8.1993 (B3), s katero sta se dogovorili, da bosta, ko postaneta dejanski lastnici stanovanja in garsonjere, sklenili menjalno pogodbo, tako da bo ena na drugo prenesla lastninsko pravico na svojem stanovanju oziroma garsonjeri. To predpogodbo sta tudi realizirali dne 1.9.1995. Ni sporno, da je stanovanje na Z. večje od garsonjere na V., zato je tožnik zahteval razliko zaradi nemožnosti koristenja svojega večjega stanovanja. Stranki sta torej zamenjali posest na svojih stvareh v prepričanju, da bo kasneje prenesena tudi lastninska pravica, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se stranki z zamenjavo stanovanj strinjali. A je nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno. V konkretni zadevi ni pomembno vprašanje, ali sta se stranki z zamenjavo strinjali, saj je bistveno, da gre za izvrševanje dobroverne posesti na stvari (nepremičnini), zato je treba uporabiti specialne določbe stvarnega prava, glede dobrovernega lastniškega posestnika. V obdobju, ko je sporno razmerje nastalo, je veljal ZTLR, ki je v svojem 38. členu urejal položaj dobrovernega lastniškega posestnika. Drugi odstavek omenjenega člena je določal, da d obroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Jasno je torej, da stranka, ki je dobroverno izvrševala posest na določeni stvari, ne glede na to, iz kakšnega temelja ta posest izhaja, ni dolžna plačati uporabnine. V konkretni zadevi pa to pomeni, da nobena od strank ni dolžna drugi plačati uporabnine za uporabo tujega stanovanja. V sodni praksi in teoriji se pojavlja dilema, ali se v primeru razveze pogodbe kot specialnejši predpis glede plačila uporabnine ali plačila koristi uporablja četrti odstavek 132. člena ZOR, ali pride v poštev že navedeni drugi odstavek 38. člena ZTLR, glede vprašanja plačevanja uporabnine. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da se v tem primeru uporabi drugi odstavek 38. člena ZTLR, glede na to, da je predmet vrnitve stvar, poleg tega pa je, kot rečeno, pomembna tudi dobrovernost posesti te stvari. Zmotne so pritožbene navedbe tožnika, da dobra vera ni pomembna. Če je namreč posestnik izvrševal posest na stvari z gotovostjo, da bo stvar nekoč njegova, potem jo je izvrševal, kot da je že sedaj lastnik, tako je v dobri veri. Obe vprašanji (vrnitveni zahtevek in dobroverna posest) pa sta urejeni v ZTLR, ne pa tudi v ZOR, zato so določbe o stvarnopravnih reparacijah specialne glede na določbe ZOR. Le če določeno vprašanje v ZTLR ni posebej urejeno, je dopustno uporabiti splošni režim iz ZOR, torej tudi četrti odstavek 132. člena. Res je, da je določba četrtega odstavka 132. člena ZOR specialna v odnosu do določb o obsegu vrnitve iz poglavja neupravičene pridobitve (členi 210 do 219 ZOR), a kot rečeno, gre v predmetni zadevi za vrnitveni zahtevek lastnika (natančneje obeh lastnikov) na vrnitev lastne stvari nazaj v posest (drugače I Cp 1545/2001). Tako je v tem delu pritožba tožnika, ki zahteva plačilo uporabnine za čas od 1.9.1995 do 30.6.1998 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je zahtevek za plačilo uporabnine utemeljen od trenutka, ko je tožnik toženima strankama nakazal, da se z uporabo svoje lastnine ne strinja več (dopis z dne 30.6.1998). Takega stališča prvega sodišča, sodišče druge stopnje ne sprejema. Tudi v tem primeru je namreč specialnejši predpis ZTLR, ki v sedmem odstavku 39. člena določa, da dobroverni posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba; lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Ni dvoma, da sta toženi stranki postali nedobroverni 4.7.2001 (vročitev tožbe), sporno je, ali sta toženi stranki postali nedobroverni že pred tem datumom, kar pa bi moral lastnik (tožnik) posebej zatrjevati in dokazati. Tožnik je v pripravljalni vlogi 17.10.2006 (list. št. 119) navedel, da sta bili toženi stranki dne 22.12.1998 obveščeni, da tožnik odstopa od predpogodbe in da zahteva stanovanje na Z.. Tem navedbam toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista nasprotovali, zato sodišče šteje, da je tožnik zatrjeval in dokazal, da sta toženi stranki postali nedobroverni 22.12.1998. Sodišče prve stopnje je tako napačno štelo, da je plačilo uporabnine upravičeno od 30.6.1998, saj, kot navedeta toženi stranki v pritožbi, dopis s tega dne nima pravne teže na začetek plačevanja uporabnine, poleg tega pa stranke ta dan v postopku niti niso zatrjevale. Sodišče druge stopnje tako šteje trenutek nastanka nedobrovernosti toženih strank na dan 22.12.1998, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je s tem dnem tudi tožnik postal nedobroveren glede posesti garsonjere na V.. Posledično je prisoja uporabnine med 30.6.1998 in 22.12.1998 s strani sodišča prve stopnje napačna, zaradi neuporabe določbe sedmega odstavka 39. člena ZTLR. Med omenjenima datumoma sta bili stranki še vedno dobroverni, posledično pa je potrebno tudi za to obdobje uporabiti drugi odstavek 38. člena ZTLR, kot pojasnjeno zgoraj.

Sodišče druge stopnje pa v celoti sledi pritožbenim razlogom toženih strank glede zahtevka za plačilo uporabnine od 22.12.1998 naprej. Kot rečeno se pri vprašanju vračanja stvari v posest od nelastnika k lastniku uporabljajo določbe ZTLR, le če omenjeni predpis določenega vprašanja ne ureja, se uporabijo določbe ZOR. Toženi stranki v pritožbi pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe o neupravičeni pridobitvi, spregledalo pa je specialno določbo 132. člena ZOR, ki ureja posledice razdrte pogodbe (Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, 2003, 1. knjiga, str. 588). Ta specialna določba 132. člena ZOR pa med drugim ureja tudi položaj, ko je obveznost vrnitve prejetega na obeh strankah (tretji odstavek 132. člena ZOR), česar pa določbe ZTLR ne urejajo. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Pri dvostranskih pogodbah, torej pogodbah pri katerih je dolžnost izpolnitve na obeh straneh, pa je eno temeljnih pravil sočasnost izpolnitve (122. člen ZOR). V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla. V predmetni zadevi ni sporno, da sta toženi stranki tožniku izročila v posest garsonjero, poleg tega pa sta plačala tudi kupnino za stanovanje na Z., s katero si je tožnik kupil sporno stanovanje. Kot posledica razdrtja pogodbe tako sledi, da je tožnik dolžan vrniti v posest toženima strankama garsonjero na V. ter znesek kupnine, česar pa tekom postopka ni bil pripravljen storiti, še več, toženi stranki sta morali vložiti nasprotno tožbo, s katero uveljavljata vrnitev danega. Res je šele s pripravljalno vlogo 3.3.2008 tožnik v tožbenem zahtevku upošteval tudi svojo obveznost, a to še vedno ne zadostuje za umik nasprotne tožbe, saj iz spisa ne izhaja, da bi prejeto dejansko vrnil. Sodišče je tako bilo dolžno odločati o zahtevku po nasprotni tožbi, ker tožnik svojega dela obveznosti ni izpolnil. Posledično toženi stranki nista bili dolžni izročiti v posest stanovanja na Z. in ga od 22.12.1998 nista uporabljali brez pravne podlage. Stanovanja nista dolžni vrniti, dokler tožnik ni pripravljen vrniti svoj del, ki ga je na podlagi razdrte predpogodbe prejel (I Cp 1545/2001). Glede na to, da tožnik svoje obveznosti do konca postopka na prvi stopnji ni izpolnil, je tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v celoti neutemeljen, zato je sodišče druge stopnje pritožbi toženih strank v tem delu ugodilo in 7. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika na plačilo uporabnine zavrnilo (sedaj 5.a točka izreka). Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega mesečnega zneska v višini 160,00 EUR, pritožbene navedbe tožnika pa v tem delu v celoti neutemeljene (druga in tretja alineja 5.a točke izreka).

3. O pritožbi tožnika zoper 8. točko izreka sodbe: Neutemeljeno je izpodbijanje 8. točke izreka sodbe, torej izreka o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pomembno je predvsem dejstvo, da sta bila primarna tožbena zahtevka strank vezana na izselitev in izročitev stanovanja, v čemer sta obe tudi uspeli, ostali zahtevki pa so bili postranske narave. Nenazadnje pa je po spremenjeni odločitvi sodišča druge stopnje, pritožbeno izvajanje o skoraj celotni uspešnosti tožnika brezpredmetno, glede na to, da po spremenjeni odločitvi njegov uspeh z gotovostjo ni takšen.

Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje v skladu s 358. členom ZPP pritožbama delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka ali napačne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Obe stranki sta v pritožbenem postopku deloma uspeli (tožnik glede zavrnjenega pobotnega ugovora, toženi stranki pa glede zakonskih zamudnih obresti za znesek kupnine, plačila uporabnine in manjšega dela stroškov investicij), zato je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.