Jedro

Kljub temu, da so večkrat med drugo svetovno vojno obiskali svoje slovenske sorodnike, jim prinašali hrano, obleko in igrače za otroke in da ni izključeno, da je tožničin brat posredoval pri okupacijskih oblasteh, da teh otrok niso deportirali, pa iz ravnanj tožnice ne izhaja ravnanje, ki bi izpričevalo tožničino trajno lojalnost slovenskemu narodu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 3.12.1997, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se M.J.S., roj. 10.2.1907 v kraju Zg.B. (ki je med postopkom dne 25.4.1999 umrla v Avstriji), po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V postopku ugotavljanja državljanstva se uporablja določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Ur. l. DFJ, št. 64/45, Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/48, 88/48 in 105/48), po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž z dne 4.12.1948), in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila vse okoliščine v zvezi z narodno pripadnostjo nemškemu narodu pokojne tožnice J.M.S. ter njeno bivanje v tujini na dan 4.12.1948 oziroma že pred tem dnem, vse od 7.5.1945 dalje. Članstvo pokojne M.J.S. v Kulturbundu niti ni sporno in tudi ni sporen njen odhod v tujino tik pred koncem druge svetovne vojne. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni ugovor o tožničinem lojalnem medvojnem ravnanju. Po mnenju sodišča prve stopnje se domnevo o nelojalnosti lahko izpodbija le z dokazi o aktivni lojalnosti interesom slovenskega naroda med drugo svetovno vojno ali tik pred njo, pri čemer nosi dokazno breme tisti, ki domnevo izpodbija. Izjave prič, zaslišanih v postopku, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne nudijo takih navedb in dokazov o ravnanju pokojne M.J.S., ki bi izpričevale njeno lojalnost slovenskemu narodu, saj je bil po oceni sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da materialna pomoč pri preživljanju otrok sorodnikov niso dokazi o trajni oziroma kontinuirani lojalnosti interesom slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti tožnice lahko prepričljivo izpodbili.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Poudarja, da je bila tožnica samo formalno članica Kulturbunda in ni bila nemške narodnosti. Oba starša sta bila Slovenca. V Avstrijo je odšla 7.5.1945, neposredno pred prihodom enot bolgarske vojske na P. in se v Jugoslavijo prva leta po drugi svetovni vojni ni vrnila, ker je bil njen brat brez sodbe ubit 18.5.1945 in ker je bilo vse premoženje njene matere in ostalih sorodnikov podržavljeno na osnovi 1. člena, točke 1. in 2. Odloka AVNOJ. Ponovno pa poudarja, da je družina S. s P. rešila pet mladoletnih otrok družine R. pred deportacijo v taborišče D.. R.R., sestrična tožnice, je bila z možem in otroci izgnana na Hrvaško, kasneje pa je svojih pet otrok ilegalno spravila k svoji materi M.P. (sestri tožničine matere) v D. pri R. Tožničina družina je posredovala, da teh otrok niso odpeljali v D. Sicer pa so celotni družini R. tudi materialno pomagali. Zaradi te aktivne pomoči se tožnici neutemeljeno zaradi članstva v Kulturbundu očita nelojalnost zoper interese slovenskega naroda.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upravna organa in sodišče prve stopnje so po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabili materialno pravo za ugotavljanje državljanstva zatrjevane upravičenke, in sicer določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Tožničino bivanje na dan 28.8.1945 v tujini med strankama ni sporno, tudi njeno članstvo v Kulturbundu ni sporno, čeprav je tožnica zatrjevala, da njeno članstvo ni bilo aktivno in da njeno članstvo tudi ne pomeni nemške narodnosti. Sporno med strankama pa je bilo, ali je tožnica v upravnem postopku z zaslišanjem prič in drugimi dokazi uspela izpodbiti domnevo nelojalnosti kot tretjega pogoja iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katere (domneve nelojalnosti) tožnica dne 28.8.1945 ni pridobila državljanstva FLRJ.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bila družina tožničine sestrične R.R. v letu 1941 iz domačega D. pri R. izgnana na Hrvaško. Otroci R.R., ki so bili rojeni v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, so zaslišani kot priče izpovedali, da so jih bogati sorodniki S. s P. večkrat obiskali na njihovem domu in jim prinašali obleke, hrano in igrače ter da so z njimi govorili slovensko. Iz pripovedovanja staršev so tudi vedeli izpovedati, da je nekdo od S. posredoval pri okupacijskih oblasteh, da niso bili odpeljani v taborišče. Kljub temu se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz izjav zaslišanih prič v upravnem postopku in drugih izvedenih dokazov ne izhaja tako ravnanje pokojne tožnice M.J.S., ki bi izpričevalo njeno trajno lojalnost slovenskemu narodu oziroma ki bi prepričljivo nasprotovale zakonski domnevi o njeni nelojalnosti. Iz teh dokazov je namreč možno le sklepanje o občasni materialni pomoči pri preživljanju otrok sorodnikov, ne pa tudi o njenem osebnem posredovanju za rešitev teh otrok. Ni izključeno, da je nekdo od družine S. posredoval v korist teh otrok pri okupacijskih oblasteh (pri tem pa v spisih ni dokazov o tem, da so bili ti otroci na seznamu deportirancev), saj je bil tožničin brat H. vodja Štajerske domovinske zveze za okrožje P. in hkrati tudi okrožni kmečki vodja. Pri tem tožnica niti ne postavi trditve, da bi tako posredovanje v korist sorodnikovih otrok opravila ona sama. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala trajne lojalnosti slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno, ki bi zakonsko domnevo o njeni nelojalnosti prepričljivo izpodbila.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega tožničino pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.