Jedro

Upravni spor je dopusten, če je podan pravni interes za sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS), to je možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. V obravnavanem primeru take možnosti ni, ker ni povezave med vsebino tožbe in odločitve, izpodbijane v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 234/98-20 z dne 8.9.2000, se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.7.1998, v delu, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (Agencija) z dne 28.4.1998, in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo, izdano na podlagi 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), je Agencija izdala soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja A.V. 1894 (A.) v sodni register.

Sodišče prve stopnje navaja, da v upravnih spisih ni priloge odločbe Agencije, to je seznama lastnikov delnic iz notranjega odkupa s številom delnic, in tudi ne potrdila A., izdanega tožnici za odkup delnic iz notranjega odkupa. Sta pa v upravnih spisih seznam računov TXT in stanje računov TXT na dan 17.8.1998. Ker v upravnih spisih niso vse listine, je pa v njih seznam lastnikov delnic s poznejšim datumom kot je datum izpodbijane odločbe, za katerega ni mogoče ugotoviti, ali ga je izdal Centralni register klirinško depotne družbe ali kakšen drug organ, je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovila. Zato ji nalaga, da v ponovnem postopku pridobi od klirinško depotne družbe potrjen seznam lastnikov delnic iz notranjega odkupa in potrdilo, ki ga je A. izdal tožnici ob nakupu delnic iz notranjega odkupa, in na podlagi tako dopolnjenega postopka izda nov upravni akt. Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj mu naloži, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo in spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

S tožbo tožnica izpodbija tisti del odločbe, s katerim je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Agencije, s katero je bilo izdano soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja A. v sodni register. Predlaga, da se ta del odločbe tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Navaja, da bi tožena stranka morala njeni pritožbi ugoditi in spremeniti odločbo Agencije v delu, ki se nanaša na število delnic, ki ji pripada iz notranjega odkupa.

Zatrjuje, da je odločbi Agencije bil priložen seznam udeležencev notranjega odkupa, po katerem ima v A. 275 delnic, po njenih izračunih pa bi jih morala imeti 500. Po njenih zatrjevanjih vsebujeta napačen podatek o številu delnic, ki ji pripadajo iz notranjega nakupa, še seznam, ki ga je pridobila od A., in dopis A. z dne 9.9.1998. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je dopusten, če je podan pravni interes, kar izkazuje tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. V obravnavnem primeru pa takšne možnosti ni. Z odločbo tožene stranke, ki je izpodbijana s tožbo, je res odločeno tudi o pritožbi tožnice, vendar v zadevi soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja A. v sodni register. Z odločitvijo tožene stranke je postala odločba Agencije dokončna. Predpisi, ki so v času njene izdaje urejali lastninsko preoblikovanje podjetij, pa nimajo določb o tem, da bi podatek o številu delnic, ki jih ima udeleženec notranjega odkupa, bil sestavni del odločitve Agencije, izdane na podlagi 20. člena ZLPP. Iz odločbe Agencije, ki je v upravnih spisih v izvirniku, tudi ni razvidno, da bi odločitev, izdana v konkretnem primeru, bila sestavljena še iz kakšne priloge. In kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, tudi v upravnih spisih ni listine, ki bi v konkretnem primeru učinkovala kot priloga odločbi Agencije, niti takšne listine ni predložila tožnica. Ta je v tožbi jasno navedla, da ji odločba Agencije niti ni bila vročena in je predlagala, da jo naj zato dostavi tožena stranka.

Po 18. členu ZLPP je notranji odkup delnic eden od načinov lastninskega preoblikovanja podjetij. Izvajati se je lahko začel že po sprejemu in odobritvi programa preoblikovanja, to je že na podlagi soglasja Agencije iz 2. odstavka 19. člena ZLPP. Po Uredbi o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, Uredba) je za izvedbo notranjega odkupa bilo zadolženo podjetje, ki je izvedlo vsa vplačila (34. člen Uredbe). Število delnic posameznega udeleženca je razvidno iz računov udeležencev programa notranjega odkupa, na katerih je podjetje moralo voditi delnice v dematerializirani obliki (43. člen Uredbe) oziroma potrdil, če je bilo podjetje zavezano k njihovi izdaji, iz naloga podjetja klirinško depotni družbi in stanja iz Centralnega registra, ki ga vodi ta družba. Že tožena stranka je tožnici pojasnila, da se njena pritožba nanaša na stanje v Centralnem registru oziroma na vprašanja izvedbe naloga, ki ga je A. dal klirinško depotni družbi. To je na postopke, ki niso del odločanja o izdaji soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register.

Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Pravni interes za sodno varstvo je procesna predpostavka in mora biti podan za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pravni interes ni podan oziroma, če akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, za kar tožnik zahteva sodno varstvo, sodišče ravna po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS in tožbo zavrže. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo po navedeni določbi ZUS, pa bi moralo, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo.