Jedro

Tožnik (generalni direktor prodajnega področja) je s toženo stranko sklenil dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (sporazum). Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev, v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menendžmenta. Tožnik na tej podlagi uveljavlja plačilo letnega bonusa za sporno leto, ki mu ga tožena stranka ni izplačala. Iz sporazuma izhaja, da je tožnik s podpisom tega sporazuma izrecno izjavil, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni s tem sporazumom ter da so obveznosti tožene stranke do tožnika v celoti poravnane z izpolnitvijo obveznosti po tem sporazumu. Tožnik se s podpisom sporazuma pravici do bonusa ni odpovedal. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki je tožniku sukcesivno nastajala celotno sporno leto, ko je delal na delovnem mestu generalnega direktorja prodajnega področja. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da pravdni stranki s podpisom sporazuma nista posegli v plačo tožnika, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik upravičen do plače za sporno leto, je upravičen tudi do bonusa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati letni bonus za leto 2010 v višini 10.848,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 5. 2011 do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače - obračun in izplačilo bonusa za leto 2010, nad prisojenim zneskom 10.848,00 EUR bruto z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter izplačilo predpisanih davkov in prispevkov od prisojenega bruto zneska 10.848,00 EUR, namesto njihove odvedbe pristojnim organom in institucijam, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (drugi odstavek točka I izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev 8. točke Dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjenega med strankama postopka dne 19. 11. 2010 (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 379,06 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v povračilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik pravico do izplačila bonusa za leto 2010 in da se, na podlagi dogovora z dne 19. 11. 2010, izplačilu bonusa ni odpovedal, ker se o tem sploh še ni mogel dogovoriti, saj rezultati oziroma dejstvo, ali bo bonus izplačan, niso bili znani. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin in Akta tožene stranke o nagrajevanju menedžmenta (v nadaljevanju: Akt) razsodilo, da je tožnik upravičen do izplačila bonusa le v višini 50 % oziroma upravičen do izplačila, vendar samo v višini glede na izpolnjene kriterije za izplačilo bonusa. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto generalni direktor prodajnega področja A. z dne 11. 7. 2008, v kateri je bilo v točki 7.2.1. določeno, da ima pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev skupine B. d.d., v skladu z Aktom. V točki 7.2.1. pogodbe o zaposlitvi je bilo tudi določeno, da se letni bonusi izplačujejo do prvega kvartala naslednjega poslovnega leta. Tožnik je dne 10. 4. 2010 podpisal Aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila spremenjena točka 7.2.1. pogodbe o zaposlitvi in sicer glede določitve višine izplačila letnega bonusa. Z aneksom je bilo določeno, da imajo zaposleni pravico do letnega bonusa v skladu z Aktom. Tožnik ob sklenitvi aneksa z dne 10. 4. 2010 o vsebini sprejetega Akta, kot tudi glede nove višine bonusa, ni bil seznanjen, prav tako ni bil seznanjen, ko se je sklepal dogovor (z dne 19. 11. 2010). Šele v sodnem postopku se je seznanil z vsebino tega Akta. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da so bili za leto 2010 izpolnjeni samo kriteriji na ravni enote, ne pa tudi na ravni skupine (EBITDA). To pa pomeni, da tožniku pripada izplačilo, glede na Akt, v višini 50 %. Svoje odločitve, da pripada tožniku samo 10 % izplačila letnega bonusa, ni obrazložilo. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2014 navedel, da o spremembi višine bonusa, torej iz 45 % na 20 %, ni bil seznanjen. Tudi v Aktu, ki ga je tožena stranka predložila, višina spremembe bonusa ni določena oziroma ni razvidna. Določeno je le, da se podatek o višini bonusa posreduje ločeno vsakemu vodilnemu delavcu, ki je upravičen do udeležbe v načrtu stimulacije, ob tem da Akt določa samo kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko bonus za posamezno koledarsko leto izplača. Višina za posameznika pa v Aktu ni določena in je bil tožnik o višini bonusa, ki bi tožniku pripadal, če bi bili v celoti izpolnjeni kriteriji v aktu (v višini 20 %), prvič seznanjen, ko je tožena stranka te akte predložila. Tožena stranka je bonus za leto 2010 izplačala vsem upravičenim zaposlenim delavcem pri toženi stranki dne 20. 5. 2011, kar je tožnik zatrjeval že v tožbi, tožena stranka pa tega ni prerekala, torej so bili po Aktu kriteriji za izplačilo bonusa očitno tudi doseženi, glede na to, da so upravičene osebe prejele izplačan bonus. To pomeni, da je bil tudi tožnik upravičen do izplačila bonusa. Tožnik je predlagal vpogled v sodni spis istega sodišča opr. št. Pd 641/2012 in tudi vse listine v zvezi s to zadevo, kar pa je sodišče zavrnilo. V sodnem postopku pod opr. št. I Pd 641/2012 je tožnik delavec, ki je bil neposredno podrejen tožniku in je tožena stranka za leto 2010 zatrjevala izpolnjevanje samo enega izmed kriterijev. Tožena stranka ni dokazala, da se je z aneksom z dne 10. 4. 2010 tožniku spremenila višina bonusa oziroma da je bil o tej spremenjeni višini seznanjen. Tožnik bi še vedno moral imeti bonus v višini 45 % letne plače, ob upoštevanju kriterijev za letni bonus za leto 2010 ter izpolnjevanje kriterijev, kot je navedlo sodišče, v višini 50 %, bi bil bonus v višini 22,5 %. Ob upoštevanju bruto mesečne plače 9.040,00 EUR oziroma letne plače v višini 108.480,00 EUR bi moral letni bonus za leto 2010 znašati 24.408,00 EUR. Zmotna in nepopolna je tudi odločitev glede plačila stroškov glede na uspeh. Tožnik ima pravico do povračila sodnih stroškov za oba pooblaščenca oziroma da zahteva povračilo stroškov za vsakega izmed njih. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je odmerjalo manjše stroške, kot bi bil do njih tožnik tudi upravičen. Tožnik je podpisal dogovor s sporno 8. točko dogovora, ker je bilo tožniku izrecno rečeno, da se navedeno ne nanaša na bonus. Ker je bil tožnik prepričan, da mu bonus za leto 2010 pripada, v kolikor bodo izpolnjeni kriteriji, navedena določba sploh ni bila potrebna. Vendar, ker je bilo zagotovljeno, da to ne posega v bonus, je tožnik tudi to podpisal. O vsebini ostalih določb sporazuma tožnik ni bil v zmoti, ker je vedel, kaj podpisuje. Sporno določbo pa je podpisal v kontekstu celotnega dogovora, ker je prejel pojasnilo, da to ne vpliva na pravico do bonusa.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, nelogičen, da nasprotuje razlogom sodbe, prav tako pa obstala tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe z vsebini izvedenih dokazov in med temi dokazi, sodišče prve stopnje pa določenih odločilnih dejstev in dokazov sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP s tem, ko je v obrazložitvi sodbe (7. točka) ugotovilo, da je tožnik upravičen do letnega bonusa v letu 2010 v skladu z Aktom delodajalca o nagrajevanju menedžmenta in sicer na podlagi 2. in 3. točke Sporazuma, iz katerega izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožniku preneha delovno razmerje 31. 12. 2010, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da za čas do 31. 12. 2010 stranki ohranjata vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. To pomeni, da tožniku pripada tudi dogovorjeno plačilo za delo, vključno s spornim bonusom, kar je zgrešeno in povsem v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo, po katerem sme sodišče upoštevati le tisto, kar je vsaj ena od strank zatrjevala. Nobena stranka ni zatrjevala, da tožniku pripada bonus že na podlagi samega dejstva, da je delovno razmerje trajalo do 31. 12. 2010 oziroma da je bila volja strank, da do tega dne ohranjata vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega medsebojnega razmerja. Pravdni stranki sta v 8. členu sporazuma jasno in nedvoumno zapisali, da delavec s podpisom sporazuma izrecno izjavlja, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni s sporazumom. Dikcija je jasna in ne daje nobenega dvoma o vsebini volje pogodbenih strank. Nejasnih določil v sporazumu ni, jasnih določil pa se ne razlaga (82. člen Obligacijskega zakonika). Če bi se stranki dogovorili, da ima tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi še zahtevek, bi to zapisali v sporazum, česar pa nista storili. To pomeni, da se je tožnik bonusu odpovedal, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma tega ni upoštevalo, kljub temu da bi to bistveno vplivalo na odločitev. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Če se je tožena stranka ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da bo delavcu po prenehanju izplačala tudi bonus, bi to vedno tudi zapisala v sam sporazum. Predložila je sporazume o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenila z drugimi delavci, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben dokaz. S tem je bistveno kršilo določbe postopka, saj bi ta dokaz odločilno vplival na vsebino odločitve, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Če bi sledili razlagi sodišča prve stopnje, bi bilo namreč določilo, ki sta ga stranki zapisali v točki 8 sporazuma, povsem brezpredmetno in brez kakršne pravne veljave, to pa ni bila volja pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je kot argument k svoji odločitvi, da je tožnik upravičen do bonusa, navedlo, da je tožena stranka tožniku izplačala del plače oziroma nadomestila plače za december 2010, čeprav je ta pravica nastala in zapadla po sklenitvi sporazuma in v njem ni bila posebej navedena. Pritožba povzema stališče sodišča prve stopnje, da se delavec nekaterim pravicam, ki jih je določil zakonodajalec, ne more odpovedati, pri čemer se opira na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 63/03 z dne 2. 2. 2005. Po stališču sodišča prve stopnje bonus predstavlja plačilo za delovno uspešnost, ki je na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih sestavni del plače. Vendar pa ta pravica predstavlja tisti del plače, ki presega po zakonu določeno višino oziroma obseg plače, kar pomeni, da se delavec pravici do bonusa lahko odpove, osnovni plači pa se ne more odpovedati. Iz navedenega sledi, da se delavec plači sploh ne more odpovedati oziroma tudi če bi se, bi bilo takšno določilo nično. Če bi se stranki v sporazumu dogovorili tudi o bonusu, bi morali to zapisati v sam sporazum, iz 8. točke sporazuma pa izhaja, da tega pa nista storili. To pomeni, da se je tožnik jasno in nedvoumno odpovedal pravici do uveljavljanja bonusa. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu pomanjkljiva. Ni je mogoče preizkusiti, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je tudi predlagala izvedbo dokazov in sicer vpogled sporazumov, ki jih je sklenila z ostalimi delavci, sodišče prve stopnje pa izvedbe teh dokazov ni dovolilo ter s tem toženi stranki ni dalo možnosti, da bi dokazala svoje trditve. Zavrnjeno je bilo tudi zaslišanje prič C.C. in D.D., ki bi prav tako vplivalo na odločitev sodišča. Tožnik je oseba z managerskimi sposobnostmi kot tudi izrednimi sposobnostmi in izkušnjami na področju pogajanja s poslovnimi partnerji. Kot vodilni delavec bi se s svojimi izkušnjami in znanjem moral zavedati, da se dikcija 8. člena sporazuma nanaša na odpoved pravice do bonusa. Tožnik je zasedal delovno mesto direktorja sektorja prodaje in imel sklenjeno tako imenovano managersko pogodbo o zaposlitvi, za razlago katere se ne uporabljajo določbe ZDR, ampak obligacijskega prava. Zato je treba sporazum razlagati v skladu z OZ, kar pomeni, da sta stranki med seboj enakovredni in ni mogoče ene izmed njiju favorizirati oziroma obravnavati kot šibkejšo stranko. Izpovedi tožnika ter priče E.E. sta bili neverodostojni, pomanjkljivi in nejasni, čeprav jima je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, tožnik pa je na vsaki obravnavi oziroma z vsako vlogo spreminjal svoje navedbe. Izpoved priče E.E. je neverodostojna v več delih ter povsem v nasprotju z listinskimi dokazi. Priča je izpovedala, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala z odpovedjo iz poslovnega razloga, kar ne drži, saj sta stranki prekinili delovno razmerje sporazumno. Izjavila je tudi, da se v sporazum niso vnašale določbe v bonusih, pri čemer iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, jasno izhaja, da je tožena stranka vedno, kadar je bilo z delavcem dogovorjeno, da se mu izplača bonus, to tudi vnesla s sporazum. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, posledično pa tudi tožniku naložiti plačilo stroškov postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo nekaterih predlaganih dokazov. Glede vsakega zavrnjenega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato v tem smislu niti ne gre za bistveno kršitev določb postopka, temveč za nestrinjanje strank z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dokaz z zaslišanjem priče C.C. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj ni bil navzoč pri sklepanju sporazuma z dne 19. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da za odločitev v tem sporu ni ključno, kaj je bilo v zvezi z letnim bonusom dogovorjeno z ostalimi delavci tožene stranke v njihovih sporazumih, ob prenehanju delovnega razmerja. Ker je način nagrajevanja menedžmenta določen v aktih tožene stranke, ki jih je ta predložila, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokaz z vpogledom v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 641/2012, saj ta za ugotovitev načina nagrajevanja ni potreben. Zato v zvezi s tem tudi ni bilo potrebno zaslišanje F.F. in D.D.. Ob sklenitvi dogovora z dne 19. 11. 2010, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni bilo posebnih ustnih dogovorov obeh podpisnikov v zvezi z letnim bonusom tožnika za leto 2010, zato za ugotovitev te okoliščine tudi ni bilo potrebno opraviti vpogledov v sodne spise v drugih sodnih postopkih, v katerih naj bi tožnik nastopal kot priča. Sodišče prve stopnje za izračun višine tožniku pripadajočega letnega bonusa ni postavilo izvedenca finančne stroke, saj razpolaga z znanjem, ki je za tak izračun potrebno. Ker pravica do enakega varstva oziroma do sodelovanja tožene stranke v postopku ni bila kršena, ni podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodba ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, in je sodbo mogoče preizkusiti, tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako o odločilnih dejstvih ni podano nasprotje med vsebino izvedenih dokazov in med samimi temi dokazi, zato tudi niso utemeljene navedbe tožene stranke, da je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2008 (A1 in B3) zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, na delovnem mestu generalni direktor prodajnega področja A.. Dne 19. 11. 2010 sta stranki sklenili dogovor o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi (A3 in B1), s katerim sta v celoti razveljaviti navedeno pogodbo o zaposlitvi, vključno z vsemi aneksi, in se dogovorili, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem 31. 12. 2010. Na podlagi določbe 7.2.1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2008 je imel tožnik pravico do letnega bonusa v višini 45 % letne plače za planirano realizacijo ciljev Skupine B. in njegove zadovoljive skupne performanse (realizacija ciljev in izkazane kompetence), v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menendžmenta. Zato tožnik tudi na tej podlagi uveljavlja plačilo letnega bonusa za leto 2010, ki mu ga tožena stranka ni izplačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dne 10. 4. 2010 tožnik s toženo stranko sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi (B4), ki se je uporabljal od 1. 1. 2010 dalje in s katerim sta navedeni člen pogodbe o zaposlitvi stranki spremenili tako, da je imel tožnik pravico do letnega bonusa v skladu z aktom delodajalca o nagrajevanju menedžmenta. Iz izpodbijane 8. točke dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 (A3 in B1) pa izhaja, da je tožnik s podpisom tega sporazuma izrecno izjavil, da iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki nima nobenih dodatnih zahtevkov, razen tistih, ki so izrecno dogovorjeni z navedenim sporazumom ter da so obveznosti tožene stranke ali katerekoli članice iz Skupine A. do tožnika v celoti poravnane z izpolnitvijo obveznosti po tem sporazumu.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen do letnega bonusa za leto 2010, v skladu z Aktom delodajalca o nagrajevanju managerjev in sicer na podlagi 2. in 3. točke dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 (A3 in B1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki v 2. točki dogovora določili, da se v celoti razveljavi pogodba o zaposlitvi z aneksi. V 3. točki pa sta se dogovorili, da tožniku delovno razmerje preneha 31. 12. 2010. Gre za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po določbi 79. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe), s tem pa sta se stranki dogovorili, da do 31. 12. 2010 ohranjata vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega medsebojnega razmerja. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje štelo, da do 31. 12. 2010 tožniku pripada dogovorjeno plačilo za delo, vključno z delom plače za delovno in poslovno uspešnost (2. odstavek 126. člena ZDR), to pa je bilo dogovorjeno tudi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2010 (B4). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se višina tega dela plače ugotavlja in izplačuje šele naslednje poslovno leto, ko je znan poslovni rezultat tožene stranke. To pa posledično, po stališču sodišča prve stopnje, samo po sebi ne pomeni, da ta del plače ni bil zajet v 2. in 3. točki sporazuma z dne 19. 11. 2010 in da to ne sodi pod nedogovorjene zahtevke iz 8. točke sporazuma, katerim se je tožnik odpovedal. Tožnikova pravica do bonusa za leto 2010 predstavlja, po stališču sodišča prve stopnje, del plače za njegovo delo v času, ko je bil še zaposlen pri toženi stranki. Ker je tožena stranka tožniku izplačala plačo tudi za december 2010, ko je bil sporazum že sklenjen, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila volja obeh pogodbenih strank zagotavljati in ohranjati obstoječe pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas vse do 31. 12. 2010. Takšna ugotovitev ne predstavlja kršitve razpravnega načela, kot to v pritožbi uveljavlja tožena stranka, saj je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da se je pogodba o zaposlitvi, ki je podlaga za izplačilo bonusa, izvrševala do konca leta 2010, torej tudi v delu, ki se nanaša na plačilo bonusa, kot dela plače, ki zapade v plačilo v naslednjem poslovnem oziroma koledarskem letu, predstavlja pa plačo za leto 2010, ko se je pogodba izvrševala.

Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje oprlo tudi na pisno izjavo E.E. (A8), ki je kot pooblaščenec na strani tožene stranke podpisal dogovor z dne 19. 11. 2010, da tožniku ni bilo izrecno rečeno, da se s podpisom sporazuma odpoveduje pravici do izplačila letnega bonusa. E.E. pa je ob zaslišanju izpovedal, da je bil s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev sporazuma, katerega osnutek je sam pripravil. Ob podpisu sporazuma sta bila prisotna le on in tožnik, in o bonusu se nista pogovarjala. Tudi s strani tožene stranke ni nikoli prejel navodila, naj se delavcem ne izplačuje bonusov, razen če je to določeno v sporazumih. Izpovedal je, da ne ve, ali se je tožnik bonusu odpovedal. Glede na navedeno je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bila ob sklenitvi sporazuma njena pogodbena volja, da se tožnik s tem sporazumom odpoveduje plačilu bonusa za 2010. Njena volja se namreč presoja po volji njenega pooblaščenca za sklenitev sporazuma, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v zvezi z bonusom tudi ni bilo nič ustno dogovorjeno ob podpisu. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ob upoštevanju razlagalnih pravil uvodnih določb mogoče zaključiti, da se tožnik bonusu s pogodbeno določbo ni odpovedal, saj je bila pravica do izplačila bonusa za leto 2010 vključena v izrecno pogodbeno določbo o obstoju tožnikovega delovnega razmerja do 31. 12. 2010 in medsebojnih pravic in obveznosti strank, ki za ta čas iz njega izhajajo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da se tožnik s podpisom dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravici do bonusa ni odpovedal. Gre za pravico iz delovnega razmerja, ki je tožniku sukcesivno nastajala celotno leto 2010, ko je delal na delovnem mestu generalnega direktorja prodajnega področja A.. Po določbi prvega odstavka 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Po drugem odstavku 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Bistveno je, da pravdni stranki s podpisom sporazuma nista posegli v plačo tožnika, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik upravičen do plače za celotno leto 2010, je upravičen tudi do celotnega bonusa.

Po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. V skladu s prvim odstavkom 95. člena OZ lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, zahteva, da se pogodba razveljavi. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pri sklepanju dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2010 ni bil v zmoti, saj je bil sporazum, tudi glede izpodbijane 8. točke sporazuma, sklenjen z vsebino, kakršno je tožnik hotel. Ker izpodbijana 8. točka sporazuma izraža tožnikovo pravo voljo, ni mogoče govoriti o napakah volje v smislu določb OZ in sicer 45. člena OZ (grožnja), 46. člena OZ (zmota) ali 49. člena OZ (prevara). Zato pritožba tožnika v tem delu ni utemeljena.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ob podpisu aneksa z dne 10. 4. 2010 seznanjen z Aktom tožene stranke o nagrajevanju menedžmenta - Bonus shema za leto 2010 z dne 1. 3. 2010 (B14). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved priče E.E., da je bil Akt posredovan direktorjem po elektronski pošti, poleg tega pa tudi objavljen kot ostali pravilniki. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ustrezno seznanjen s spremembami nagrajevanja, sicer pa se lahko tožniku pripiše premalo skrbno ravnanje, v kolikor je podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 4. 2010, ne da bi prej razčistil vsa pravno pomembna vprašanja, posebej glede višine bonusa. Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo namreč v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZDR se splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo tudi glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi).

Iz Akta o nagrajevanju menedžmenta za leto 2010 z dne 1. 3. 2010 izhaja, da morata biti za upravičenost do izplačila bonusa izpolnjena dva pogoja v zvezi z uspešnostjo poslovanja tožene stranke za leto 2010 in sicer prvi pogoj na ravni skupine ter drugi na ravni enote. Če sta izpolnjena oba pogoja (pogoj je dosežen, če je indeks 100), je delavec upravičen do celotnega zneska bonusa. V primeru, da je izpolnjen zgolj drugi pogoj, na ravni enote, pa je imel delavec pravico zgolj do 50 % bonusa. V letu 2010 je bil celoten znesek bonusa za direktorja A. oziroma tožnika 20 % letne plače (B17). Iz listinske dokumentacije v zvezi s poslovanjem tožene stranke v letu 2010 (B15 in B16) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prvi pogoj na ravni skupine ni bil izpolnjen, saj ni bil dosežen EBITDA. To med strankama tudi ni bilo sporno. Čisti poslovni izid obračunskega obdobja pa je imel indeks 109, kar potrjujejo tudi finančni podatki (A15). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poslovni izid tožene stranke z indeksom 109 daje podlago za izplačilo bonusa v višini 10 % letne plače. V skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma aneksom znaša tožnikova mesečna plača bruto 9.040,00 EUR, tožnikova letna bruto plača 108.480 EUR, 10 % letne plače pa 10.848,00 EUR. Od tega zneska je dolžna tožena stranka, ker gre za plačo, tudi obračunati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnosti ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje, saj je bila tožena stranka od takrat v zamudi. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožniku pripada bonus v višini 10 %, je pravilna tudi odločitev o višini pripadajočega bonusa. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi bil za leto 2010 upravičen do bonusa v višini 20 % (oz. 45 %), saj se je s podpisom aneksa z dne 10. 4. 2010 ta višina spremenila.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki so odmerjeni skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008). Sodišče je tožniku priznalo vse priglašene stroške, zmotno pa si tožnik prizadeva za dvakratno povračilo stroškov za postopek iz razloga, ker je v postopku zamenjal pooblaščenca.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navajata pritožbi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).