Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ima položitev kupnine pomen izpolnitve, ki jo je preprečil vzrok na strani tožnika. Slednji izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel, zato se realizacija prodajne pogodbe ni odvijala tako, kot bi se morala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama 12. 7. 2019 razvezana z dnem 10. 1. 2023. Nadalje je zavrnilo zahtevek na izbrisno tožbo in odločilo o stroških postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba meni, da je odločitev sodišča zmotna, saj je pravni standard pogodbene zvestobe vezan na izpolnitev pogodbene stranke. Sodišče prve stopnje ni presojalo spora po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 458/2019. V kolikor bi sodišče ravnanje pravdnih strank po pravnomočnosti sodbe presojalo, bi prišlo do zaključka, da je tožnik svojo obveznost izpolnil, toženka pa ne. Da je bila toženka pripravljena plačati kupnino na naroku 15. 5. 2023 ne izkazuje izpolnitve njene obveznosti, saj pravilo sočasnosti izpolnitve terja od pogodbenih strank izpolnitev, ne izkaz tega, da bi bila stranka pripravljena to storiti. Sodišče je štelo toženko za pogodbi zvesto stranko, ker je po odstopu od pogodbe izkazala pripravljenost plačati kupnino, dejansko pa kupnine ni poravnala. V nadaljevanju pritožbe tožnik izpostavlja dejansko stanje iz zgoraj citiranega postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V primeru kot je obravnavani, ko izpolnitev nadomešča sodba, ni mogoče pogodbeno zvestobo presojati na način, kot jo je presojalo sodišče. To je, da tožnik ni bil pogodbi zvesta stranka, ker ni prostovoljno izpolnil obveznosti. Toženka ni imela ugovora neizpolnitve, zato tožnika, ki je toženki prepustil realizacijo razpolagalnega pravnega posla, ni mogoče šteti za pogodbi nezvesto stranko. Tožnikovo izpolnitev je nadomestila sodba. Tožnik toženki pred odstopom od pogodbe tudi ni bil dolžan dati dodatnega izpolnitvenega roka. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko se je postavilo v vlogo pooblaščenca toženke in v obrazložitvi pojasnilo, ne da bi za to imelo trditveno podlago, da "se tožnik ne more pozvati na odstopno upravičenje iz III. člena prodajne pogodbe". Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje dvoje. Prvič, da je treba tiste procesne kršitve, ki niso del uradnega preizkusa, uveljavljati konkretno in jedrnato. Konkretnost pomeni, da pritožnik poda jasne trditve o nekem procesnem dejstvu (opredeliti mora tudi, kje v procesnem gradivu se nahaja zunanji odraz tega dejstva) in postavi očitek (če ta ne izhaja že iz samega dejstva), da to dejstvo (ali ravnanje) predstavlja procesno kršitev. Sodišče preveri le, ali je zatrjevano procesno dejstvo resnično, in o njem nato procesnopravno presodi.

6.Pretežni del pritožbenih navedb je z vidika zgoraj navedenih lastnosti pomanjkljiv. To, da se sodišče "do nečesa ne opredeli" (kar je vsebina nekaterih procesnih očitkov) lahko predstavlja več različnih procesnih kršitev (tako relativnih kot absolutnih), dalje gre lahko zgolj za izpodbijanje dokazne ocene, lahko pa gre preprosto za nujno selekcijo med bistvenim in obrobnim.

7.Procesni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo naj sodišče storilo s tem, ko ni presojalo postopanja pravdnih strank po pravnomočnosti sodbe III P 458/2019, temveč je opiralo svoje zaključke na čas do sklenitve prodajne pogodbe, je nekorekten. V točki 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je podana presoja toženkinega poziva tožniku z dne 26. 4. 2022 in odgovor tožnika na ta poziv.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženka ni prerekala, da se rok iz III. člena prodajne pogodbe nanaša na 21. 12. 2022. Ravno tožnik je tisti, ki je pred dogovorjenim rokom vložil tožbo na razveljavitev pogodbe, kar vse je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 14 sodbe. V tej zvezi je pritožba izpostavila kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se nanaša na pravico izjavljanja, česar pa konkretizirano ni podredila očitku te procesne kršitve, temveč jo je usmerila v očitek pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9.Očitek o prekoračitvi mej odločanja je neutemeljen. Sodišče je pri odločanju ostalo v mejah postavljenega zahtevka, ni prisodilo niti kaj več niti kaj drugega. Uporaba in razlaga materialnega prava v zvezi z (ne)veljavnim odstopom od pogodbe, pa ne pomeni, da je sodišče prekoračilo meje odločanja, kot to navaja pritožba.

10.Bistveni očitek pritožnika je, da sodišče ni upoštevalo njegove izpolnitve obveznosti in toženkine neizpolnitve plačila kupnine. Pritožnik nima prav.

11.Pri prodaji nepremičnin pogodbeni stranki zaradi običajno večjih vrednosti predmeta nakupa utemeljeno pričakujeta večje varstvo, zato je sočasnost izpolnitve pomembno varovalo sopogodbenic, ki zmanjšuje tveganje v izpolnitveni fazi pogodbe in povečuje pravno varnost. Na drugi strani pa je zaradi narave prenosa lastninske pravice popolna sočasnost izpolnitve pri prodaji nepremičnine težje izvedljiva in med strankama zahteva konstruktivno dogovarjanje. To ne pomeni, da je načelu sočasnosti pri pravnih poslih, povezanih z nepremičninami, nemogoče zadostiti.

12.Izpolnitveno ravnanje toženke v tej zadevi je bilo plačilo kupnine, izpolnitveno ravnanje tožnika pa overitev njegovega podpisa na pogodbi in plačilo davka na promet z nepremičninami, da se omogoči prenos lastninske pravice na toženko. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni želel izpolniti pogodbe in je še pred pogodbeno dogovorjenim datumom plačila preostanka kupnine vložil tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe. Toženka je nato morala sodno uveljavljati overitev tožnikovega podpisa na pogodbi. Zaradi izpolnitve prodajne pogodbe je toženka pri notarki položila preostanek kupnine, ki pa je tožnik ni dvignil, svojega dela obveznosti pa tudi ni izpolnil.

13.Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ima položitev kupnine pomen izpolnitve, ki jo je preprečil vzrok na strani tožnika. Slednji izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel, zato se realizacija prodajne pogodbe ni odvijala tako, kot bi se morala. Proti takšnemu upniku - tožniku zato nastopijo posledice, ki varujejo predvsem interes toženke - dolžnice, ki je izpolnitev ponujala. Hkrati pa je treba presoditi tudi nadaljnje ravnanje pogodbenih strank. Toženka je šele na podlagi pravnomočne sodbe dosegla vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj ji je tožnik sporočil, da obveznosti po sodbi ni pripravljen prostovoljno izpolniti (priloga A3 spisa). V tej zvezi je potrebno poudariti, da upnika v razmerju do izpolnitve bremeni dolžnost opraviti obveznostna ravnanja. Značilnost tega bremena pa je, da opustitev ravnanj, ki bremenijo upnika, pomeni izgubo ugodnega položaja oziroma upnikovo zamudo. Toženka je v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru III P 458/2019 celo zahtevala, da ji sodišče naloži plačilo preostanka kupnine, a je sodišče ta tožbeni zahtevek zavrglo, ker tožnik ni podal ugovora sočasne izpolnitve (člen 101 Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

14.Iz obrazloženega toženki ni mogoče očitati kršitve načela sočasnosti izpolnitve. Tožnik predlaganega načina izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel. Ob obrazloženem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bistvo določb OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve, da se o izbiri sankcij, ki jih bo uveljavljala, odloča pogodbi zvesta stranka. Prenehanje pogodbe je torej v rokah pogodbi zveste stranke - v tej zadevi v rokah toženke in ne tožnika, ki neutemeljeno zavrača izpolnitev. Toženkina zamuda je prenehala takoj, ko tožnik ni sprejel izpolnitve (prvi odstavek 301. člena OZ), zato je prepričanje pritožnika, da je toženka ostala v dolžniški zamudi, zmotno. Tožnik ne bi prišel v zamudo le, če bi sprejem izpolnitve zavrnil iz utemeljenega razloga (prvi odstavek 300. člena OZ). Takega razloga tožnik ni dokazal; omejil se je le na poudarjanje izpolnitve svojega dela obveznosti, ki se je izvršila po pravnomočnosti zgoraj citirane sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru in še to ne prostovoljno.

15.Zaradi navedenega in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 101, 300, 300/1, 301, 301/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1, 339, 339/2, 339/2-14, 340

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.