Jedro

Pri nadaljevanih motilnih ravnanjih začne rok za vložitev motenjske tožbe teči že, ko je posestnik izvedel za prvo motilno ravnanje in motilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval varstvo pred motenjem posesti hoje in vožnje z motornimi vozili po poti na nepremičnini parc. št. 48, k.o. L., ki poteka ob meji z njegovima parc. št. 155/1 in 155/2, k.o. L. in je v lasti toženca. Motilno ravnanje naj bi bilo storjeno 15.7.2009, ko naj bi toženec na pot postavil dve paleti, naloženi z vrečami za obtežitev silosa; palete z vrečami nato 2.8.2009 odstranil in isti dan na poti tik ob meji s parc. št. 155/1 postavil žičnato ograjo z železnimi količki. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožba vložena po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka. Tožniku je naložilo, da mora tožencu plačati 880,80 EUR pravdnih stroškov.

Zoper tak sklep se pritožuje tožnik in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, “sklep razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku“. Navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a obrazloži le svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev o tem, kdaj je toženec na pot postavil tri palete in s tem onemogočil tožniku uporabo poti, oprlo le na prvo zaslišanje tožnika. Sodišče tej izpovedbi ne bi smelo slediti in bi moralo upoštevati še druge dokaze, predvsem zato, ker je ob ponovnem zaslišanju tožnika tudi samo ugotovilo, da je zmeden. Pritožnik opozarja na izpovedbi svoje sestre in žene ter poudarja, da bi moralo sodišče kot verodostojen dokaz upoštevati tudi CD s fotografijami, iz katerih je razvidno, da je bilo narejenih več posnetkov palet in ograje ob različnih dnevih. CD je strokovno narejen, datumov in ur posnetkov pa ni mogoče spreminjati. V ponovljenem postopku sodišče brez izvedbe novih dokazov in brez posebne utemeljitve dvomi v izpovedbo tožnika, njegove žene in sestre, ki so skladno izpovedali, da je bila žičnata ograja postavljena 2.8.2009, takrat pa so bili dokončno onemogočeni v uporabi sporne poti. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdaj je toženec na sporno pot postavil tri palete, ki so tožniku po tožbenih navedbah onemogočile uporabo poti. Sodišče je torej ugotavljalo, kdaj je prišlo do motilnega ravnanja. Po tožbenih navedbah naj bi toženec v maju 2009 postavil na pot eno paleto, s čimer tožnika še ni oviral v uporabi poti, dne 15.7.2009 pa naj bi postavil še dve paleti in mu s tem uporabo poti onemogočil. Toženec pa je zatrjeval, da je postavil vse palete že v maju 2009, ko je ugotovil, da je tožnik pričel neupravičeno in samovoljno uporabljati sporno pot. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bile vse palete, ki so tožniku onemogočile uporabo poti, postavljene pred julijem 2009 in zaključilo, da je tožba, vložena dne 14.8.2009, prepozna.

Po presoji pritožbenega sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče pri ugotavljanju časa motilnega ravnanja zgolj nekritično sledilo prvi izpovedbi tožnika, ko je povedal, da je toženec vse palete postavil že maja 2009 in mu takrat onemogočil uporabo poti. V zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti tožbe je sodišče v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno zaključilo, da ne potrjujejo tožbenih navedb, da je do motenja prišlo šele 14.7.2009. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni utemeljeno upoštevalo, da je tožnik ob drugem zaslišanju podal kar tri verzije o času nastanka motilnega ravnanja in je šele po opozorilu sodišča na takšno razhajanje izpovedal skladno s tožbenimi navedbami. Tudi če bi bila takšna nasprotja v izpovedbi posledica zmedenosti tožnika, drugačen dejanski zaključek, kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče, nima opore v drugih izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena od prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, v tem delu ni potrdila tožbenih navedb. Tožnikova sestra je izpovedala, da so bile palete postavljene že maja 2009 in da so se od tedaj naprej lahko vozili po poti le, ko je toženec za svojo uporabo palete umaknil. Tožnikova žena pa je izpovedala, da sta bili maja postavljeni dve paleti in da so takrat lahko uporabljali pot le do ene polovice.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so toženec in priči, katerih zaslišanje je predlagal, v bistvenem izpovedali enako in potrdili, da so bile palete, ki so onemogočale tožniku uporabo poti, postavljene že maja 2009. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo fotografije na CD-ju. Sodišče se je do teh opredelilo in pravilno pojasnilo, da fotografije palet in žičnate ograje na sporni poti izkazujejo le stanje na določen dan, ne pa tudi tega, kdaj so bile palete postavljene, torej kdaj je motilno ravnanje nastalo.

Nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da so priči M. Š. in B. M. Š. ter tožnik skladno izpovedali, da je toženec 2.8.2009 postavil na pot žičnato ograjo, saj se je glede na tožbene navedbe motenje pričelo s postavitvijo treh palet in ne šele s postavitvijo ograje. Gre za t.i. nadaljevano motilno ravnanje, kjer začne rok za vložitev motenjske tožbe teči tedaj, ko je posestnik izvedel za prvo motilno ravnanje in motilca, to pa je v konkretnem primeru s postavitvijo treh palet. Odstranitev palet in postavitev ograje predstavlja le zamenjavo motilnega sredstva in ne novo motilno ravnanje, od katerega bi začel teči (nov) rok za vložitev tožbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da bi do motenja prišlo šele v juliju 2009. V skladu z razpravnim načelom pa je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek (7. in 212. člen ZPP). Ob takšnih ugotovitvah je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da je tožba vložena prepozno oziroma po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 32. člen Stvarnopravnega zakonika (2), zato jo je bilo treba zavreči. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami.