Jedro

Zagovorniki neutemeljeno nasprotujejo sočasni odreditvi ukrepov po šestem odstavku 149.a člena, 150. členu in 151. členu ZKP. Odrejeni ukrepi se medsebojno ne izključujejo, zato ni ovire, da se ne bi izvajali sočasno. Z ukrepom prisluškovanja v konkretno določenem vozilu po 151. členu ZKP se je zbirala komunikacija osumljencev in neidentificiranih oseb v delovnem vozilu, ki so ga osumljenci uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj (med drugim napotki in navodila, ki jih je izvrševalcem kaznivih dejanj v delovnem vozilu podajal obtoženi C. C.). Takšne komunikacije znotraj vozila z ostalima odrejenima ukrepoma (tajno opazovanje in nadzor elektronskih komunikacij na mobilnem telefonu obtoženega A. A.) ni mogoče pridobiti. Ker pritožba izpostavlja, da življenje ljudi v predmetnem postopku ni bilo ogroženo, ter preiskovalni sodnici očita, da se do tega v odredbi ni opredelila, pritožbeno sodišče še pripominja, da ogroženost človeških življenj ni pogoj za (sočasno) odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.

V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Čeprav naj bi obtoženci (tedaj osumljenci) predhodno že izvršili posamezna kazniva dejanja, to ne pomeni, da se v trenutku izdaje odredbe niso mogli hudodelsko združevati z namenom izvrševanja novih kaznivih dejanj. Očitanega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja ne utemeljujejo očitki o že izvršenih kaznivih dejanjih velike tatvine in prikrivanja, temveč ugotovitve preiskovalne sodnice, da so osumljenci še vedno aktivni, da se združujejo in delujejo v organizirani kriminalni združbi, ki ima namen izvršiti kazniva dejanja. Namen njihovega združevanja ob presoji preiskovalne sodnice seveda ni bil izvršitev kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, ki so že bila izvršena, temveč izvršitev drugih oziroma novih kaznivih dejanj.

Četudi je policija ob ukrepu tajnega opazovanja uporabila GPS napravo, to ne pomeni nezakonitega izvajanja odrejenega ukrepa. V odredbah državne tožilke je zapisano, da izvajanje ukrepa tajnega opazovanja zoper A. A. dovoljuje s ponavljajočim opazovanjem, s fotografiranjem, z video snemanjem, tako da bo osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja in aktivnosti osumljenca. Iz navedenega torej izhaja dovoljenje tožilke, da policija izvaja (tudi) tajno opazovanje s spremljanjem položaja in gibanja osumljencev, kamor po vsebini spada uporaba GPS naprav. Stališče, da bi morala biti uporaba sledilnih naprav izrecno zapisana v odredbi, je zmotno, saj so GPS naprave zgolj pripomočki za tajno opazovanje, kot je pojasnil tudi zaslišan I. I., način opazovanja, ki ga GPS naprava zasleduje, to je spremljanje položaja in gibanja, pa je bil v odredbi jasno zapisan in dovoljen.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljene zavrnilo predloge zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. za izločitev dokazov (točka I). Predlogu zagovornice obtoženega E. E. za izločitev dokazov je delno ugodilo in iz poročila o preiskavi z dne 25. 5. 2020 izločilo del besedila, kot izhaja iz točke II izreka.

2. Zoper sklep so se pritožili: - zagovorniki obtoženega C. C. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogom za izločitev dokazov ugodi, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - zagovornik obtoženega A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno, da zahtevi za izločitev dokazov ugodi; - zagovorniki obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer so višjemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - zagovorniki obtoženega E. E. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da predlogu zagovornice za izločitev dokazov v celoti ugodi, oziroma da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje; - zagovornik obtoženega D. D. zaradi kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugodi predlogu obrambe za izločitev dokazov. Svojo pritožbo je zagovornik dopolnil dne 2. 6. 2021. 3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Ker se pritožbe zagovornikov medsebojno prepletajo in so si deloma vsebinsko podobne, jih je pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj in se do njih opredeljuje glede na posamezne vsebinske sklope oziroma zatrjevane kršitve.

**Glede obrazloženosti odredb**

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da vse odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki sta jih izdali državna tožilka in preiskovalna sodnica, vsebujejo obvezne sestavine ter so tudi ustrezno obrazložene, kar je sodišče prve stopnje pravilno in podrobno pojasnilo v točkah 18 do 21 izpodbijanega sklepa.

6. V zvezi z odredbami državne tožilke zagovorniki obtoženega B. B. uvodoma zatrjujejo, da v odredbah tožilstva ni dovolj obrazložena presoja nujnosti ukrepa, ter da zgolj pavšalna navedba „da je odreditev ukrepov nujna, saj bodo policisti le tako zbrali dokaze“ ne zadošča. Pritožbeno sodišče očitke zavrača. Tožilka v odredbi (z dne 6. 1. 2020, ki jo primeroma izpostavlja pritožba, pa tudi v preostalih) ni navedla zgolj pavšalnega zaključka o nujnosti ukrepov, kot to prikazuje in očita pritožba, temveč je konkretno pojasnila tudi, da osumljenci kazniva dejanja izvršujejo na način, ki onemogoča pridobivanje dokazov s pomočjo klasičnih policijskih pooblastil in metod, saj se poslužujejo takšnih protiukrepov, da bi izvedba klasičnih policijskih pooblastil razkrila dejavnost policije in onemogočila nadaljnje pridobivanje podatkov; da se brez uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov (tajnega opazovanja) ne da locirati lokacij, kjer se hranijo odtujeni predmeti, orodja, ukradena vozila, ki jih uporabljajo za izvrševanje kaznivih dejanj, ter drugih oseb, ki sodelujejo z osumljenci; izrecno je navedeno, da podatkov o organizaciji kaznivih dejanj, hranjenja stvari, skrivanja in prikrivanja ni mogoče zbrati na drug način oziroma z manjšim posegom v zasebnost, in sicer zaradi prikritega delovanja osumljencev, kar vse predstavlja obrazložitev nujnosti odrejenega ukrepa. Pritožbeni očitki o neobrazloženosti so zato neutemeljeni. Ob tem je dodati, da četudi je tožilka v obrazložitvi odredbe povzela vsebino iz pobude policije, to navedenih zaključkov ne omaja in ne pomeni, da razlogi, navedeni v odredbi, niso posledica njene lastne presoje.

7. Zagovorniki obtoženega B. B. tudi preiskovalni sodnici očitajo, da je v odredbe zgolj prepisala predlog tožilke ter da lastne presoje ob izdajanju odredb ni opravila. Pritožbene navedbe o dobesednem prepisu celotne obrazložitve odredbe so sicer pretirane, drži pa, da gre deloma za prepis oziroma povzetek vsebine predloga, kar pa ne pomeni, da preiskovalna sodnica ni preizkusila predlogov tožilstva in ob tem opravila lastne presoje. Preiskovalna sodnica (smiselno enako pa velja tudi za državno tožilko) se namreč ni zgolj sklicevala na predlog tožilstva ali ga le „potrdila“, ne da bi se do njega opredelila, temveč je sama ocenila in zaključila, da je predlog tožilke utemeljen, da so pogoji za izdajo odredb izpolnjeni, ter za to podala jasne in konkretne razloge. V odredbah je tako utemeljila obstoj zakonskih pogojev za izvedbo ukrepov, kar omogoča tudi preizkus utemeljenosti izdaje odredb.

8. Ob upoštevanju navedenega ne drži pritožbeni očitek, da preiskovalna sodnica ni presojala nujnosti izdanega ukrepa. Tako je na primer v odredbi z dne 5. 3. 2020 pojasnila, katerih metod so se policisti do tedaj že poslužili in katere podatke so pri tem lahko pridobili, ter na tej podlagi kot nujno ocenila odreditev dodatno predlaganih ukrepov. Ob tem je konkretno obrazložila, da bodo policisti z ukrepom tajnega opazovanja z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu lahko ugotovili še način medsebojnega srečevanja med člani hudodelske združbe z drugimi znanimi in neznanimi storilci pri izvršitvi kaznivih dejanj, poskusili identificirati člane organizirane kriminalne skupine ter vnaprej locirati objekte, ki so cilj napada, in s tem zagotovili boljšo in kvalitetno izvedbo tajnega opazovanja. V odredbi z dne 18. 3. 2020 je poleg navedenega predmetni ukrep utemeljila še s podatkom, da se osumljenci srečujejo na zunanjih odprtih prostorih ali v gostinskih lokalih, kjer se dogovarjajo o načinu izvrševanja kaznivih dejanj. Iz odredbe izhajajo razlogi, ki so po mnenju preiskovalne sodnice (in sedaj pritožbenega sodišča) utemeljevali odreditev ukrepov, vsebinskim razlogom pa pritožniki konkretno niti ne nasprotujejo.

9. Pritožniki napačno navajajo, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu „namigovalo“ na to, da vsebina in količina podatkov, s katerimi je razpolagala preiskovalna sodnica, nista bili zadostni. Sodišče je zgolj pripomnilo, da je preiskovalna sodnica presojo opravila na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala (s poudarkom na tem, da je šlo za njeno lastno presojo na podlagi dosegljive dokumentacije), ne pa tudi, da podatki niso bili zadostni oziroma da niso utemeljevali izdaje odredb.

10. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so odredbe ustrezno obrazložene, med njimi tudi kriterij nujnosti, saj iz vsake posamezne odredbe (tudi iz odredb, s katerimi so se ukrepi podaljševali) v zadostni meri izhaja, zakaj je bil odrejeni ukrep nujen.

**Glede sočasne odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov**

11. Preiskovalna sodnica je z odredbo z dne 5. 3. 2020 odredila ukrep tajnega opazovanja z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanju glasu zoper obtožene C. C., A. A. in B. B., nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem na mobilni telefonski številki obtoženega A. A. ter ukrep prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju ali drugih prostorih in s tajnim vstopom v navedene prostore – osebni avtomobil Škoda zoper obtožene C. C., A. A. in B. B. 12. Zagovorniki obtoženega B. B. neutemeljeno nasprotujejo sočasni odreditvi ukrepov po šestem odstavku 149.a člena, 150. členu in 151. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 23 izpodbijanega sklepa), se odrejeni ukrepi medsebojno ne izključujejo, zato ni ovire, da se ne bi izvajali sočasno.1 Z ukrepom prisluškovanja v konkretno določenem vozilu po 151. členu ZKP je bila zbrana komunikacija osumljencev in neidentificiranih oseb v delovnem vozilu, ki so ga osumljenci uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj (med drugim napotki in navodila, ki jih je izvrševalcem kaznivih dejanj v delovnem vozilu podajal obtoženi C. C.). Takšne komunikacije znotraj vozila z ostalima odrejenima ukrepoma (tajno opazovanje in nadzor elektronskih komunikacij na mobilnem telefonu obtoženega A. A.) ni mogoče pridobiti.

13. Ker pritožba na tem mestu izpostavlja, da življenje ljudi v predmetnem postopku ni bilo ogroženo, ter preiskovalni sodnici očita, da se do tega v odredbi ni opredelila, pritožbeno sodišče še pripominja, da ogroženost človeških življenj ni pogoj za (sočasno) odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov.

**Glede pravne kvalifikacije očitanih dejanj v odredbah za tajno opazovanje**

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile odredbe tožilstva za tajno opazovanje (z dne 15. 11. 2019, 6. 1. 2020, 15. 1. 2020) izdane zaradi utemeljenih razlogov za sum, da osumljenci izvršujejo kazniva dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 in prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, odredba preiskovalne sodnice z dne 5. 3. 2020 pa je bila izdana na podlagi utemeljenih razlogov za sum izvrševanja kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Zagovorniki obtoženih C. C., D. D., B. B. in E. E. v pritožbah takšni spremembi pravne kvalifikacije v odredbi preiskovalne sodnice nasprotujejo in navajajo, da obstoj kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, ki je po naravi pripravljalno dejanje, v obravnavani zadevi ni bil mogoč, saj se je obtožencem že pred tem očitala storitev dokončanih kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja.

15. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnikov ne strinja. V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Čeprav naj bi obtoženci (tedaj osumljenci) predhodno že izvršili posamezna kazniva dejanja, to ne pomeni, da se v trenutku izdaje odredbe niso mogli hudodelsko združevati z namenom izvrševanja novih kaznivih dejanj. Očitanega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja ne utemeljujejo očitki o že izvršenih kaznivih dejanjih velike tatvine in prikrivanja, temveč ugotovitve preiskovalne sodnice, da so osumljenci še vedno aktivni, da se združujejo in delujejo v organizirani kriminalni združbi, ki ima namen izvršiti kazniva dejanja. Namen njihovega združevanja ob presoji preiskovalne sodnice seveda ni bil izvršitev kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, ki so že bila izvršena, temveč izvršitev drugih oziroma novih kaznivih dejanj. V odredbi preiskovalne sodnice so podane okoliščine, ki to utemeljujejo. Obrazloženo je, da se osumljenci organizirajo z namenom izvrševanja kaznivih dejanj velikih tatvin, predvsem vlomov v bencinske servise, opisan je način delovanja in organiziranja osumljencev v okviru hudodelske združbe, ki je bil ugotovljen z dotedanjim izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, opisane so do tedaj znane vloge osumljencev. Na namen organiziranega izvrševanja kaznivih dejanj kaže njihovo kontinuirano združevanje, pa tudi dejstvo, da je policija tekom tajnega opazovanja odkrivala nove člane združbe oziroma osumljence, pri čemer je pripomniti, da so osumljenci načrtovana kazniva dejanja v nadaljevanju tudi dejansko izvršili. Ukrep tajnega opazovanja je bil med drugim odrejen z namenom, da bi policija lahko vnaprej locirala objekte, ki bodo cilj napada hudodelske združbe. Ker so torej obstajale okoliščine, ki so utemeljevale pravno kvalifikacijo hudodelskega združevanja, ni mogoče govoriti o zlorabi policijskih in tožilskih pooblastil. 16. Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da so bili zakonski pogoji, vključno z utemeljenimi razlogi za sum storitve kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, podani, odredba preiskovalne sodnice pa izdana zakonito.

17. Na tem mestu se pritožbeno sodišče opredeljuje še do pritožbenih navedb zagovornika obtoženega A. A. o pravni kvalifikaciji očitanih dejanj v odredbah državne tožilke, s katerimi je bil zoper obtožence v skladu s 149.a členom ZKP odrejen ukrep tajnega opazovanja.

Neutemeljene so navedbe zagovornika, da prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja po določbi 149.a člena ZKP ne bi smel biti odrejen za (tedaj) očitano kaznivo dejanje velike tatvine, saj zanj ni predpisana kazen pet let zapora ali več. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 predpisana kazen do petih let zapora, torej je posebni zakonski maksimum (pet let zapora), enak posebnemu minimumu za odreditev predmetnega preiskovalnega ukrepa (pet let ali več). Hkrati je dodati, da se je obtožencem očitala tudi storitev kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, za katere se sme ukrep tajnega opazovanja odrediti v skladu z 2. točko četrtega odstavka 149.a člena ZKP.

**Glede odloga odvzema prostosti**

18. V nasprotju z zagovorniki obtoženega C. C. pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil začasni odlog odvzema prostosti po 159. členu ZKP utemeljen. Napačno je stališče pritožnikov, da v obravnavanem primeru ni šlo za odkrivanje obsežne kriminalne dejavnosti, temveč zgolj za več ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja.

Med odloženim odvzemom prostosti in izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljence (sedaj obtožence) je policija uspela odkriti in identificirati še druge člane združbe in osumljence kaznivih dejanj - sprva sta bila namreč osumljenca zgolj C. C. in A. A. (poleg F. F.), naknadno je bil identificiran B. B., kasneje še E. E. in D. D. Ves čas izvajanja ukrepov je policija pridobivala dodatne relevantne podatke, tako o načinu delovanja in organizacije hudodelske združbe, medsebojnega komuniciranja (ki je bilo med storilci zelo prikrito), lokacijah, na katerih so osumljenci skrivali vozila, orodja in odtujene izdelke, o vlogah osumljencev v združbi oziroma pri izvrševanju kaznivih dejanj. Glede na število storilcev, večje število izvršenih kaznivih dejanj skozi daljše časovno obdobje ter ob dejstvu delovanja v hudodelski združbi, je nedvomno šlo za razkritje obsežne kriminalne dejavnosti. Tega ne spremenijo pritožbene navedbe, da osumljenci niso hodili v tujino, da ni šlo za mednarodno mrežo in da si niso izbirali vsakič večje tarče. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so kriminalisti z opazovanjem očitno dobro spoznali navade osumljencev, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ravno to posledica izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov z namenom razkritja dejavnosti. Zgolj spoznanje nekaterih navad ali gibanja določenih osumljencev pa še ne pomeni, da je bila obsežna kriminalna dejavnost s tem že razkrita ter da pogojev za odlog prijetja ni bilo več.

19. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo prijetje osumljencev zaradi razkritja kriminalne dejavnosti in v času, ko ni bila podana nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ustrezno odloženo.

20. Presoje pritožbenega sodišča tudi ne spremenijo pritožbene navedbe, da je obtoženi C. C. sedaj v hišnem priporu. Pripor je bil obtožencu odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti, pri čemer se varnost ljudi v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ne nanaša zgolj na ogrožanje življenja ali zdravja ljudi, temveč zajema tudi varnost njihovega premoženja.

**Glede tajnega opazovanja pred pridobitvijo odredb** Glede obtoženega B. B. 21. Zagovorniki obtoženega B. B. navajajo, da je bil obtoženec subjekt tajnega opazovanja še preden je bila zanj izdana odredba za tajno opazovanje. Sklicujejo se na uradni zaznamek z dne 5. 12. 2019, ko je kriminalist obtoženca opazil pri nakupu rumenih rokavic v trgovini X. 22. Enkratni dogodek, v katerem je kriminalist G. G. v trgovini X. opazil B. B. in o tem sestavil uradni zaznamek, po presoji pritožbenega sodišča ne omogoča zaključka, da je bil B. B. tedaj tajno opazovan. Kriminalist G. G. je na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje življenjsko pojasnil, da je B. B. opazil naključno, izven delovnega časa, ter da se mu je, kot kriminalistu, ki preiskuje premoženjska kazniva dejanja, nakup delavskih rokavic zdel „zanimiv“. B. B. je namreč poznal, vedel je, da se je v preteklosti že ukvarjal z vlomi in bil zanje tudi kaznovan, rokavice pa so kot pripomoček pri večini vlomov lahko sumljiv predmet. Pritožbenemu sodišču se zato ne zdi nenavadno, da si je nakup zapomnil in ga naslednji dan omenil v službi. Pritožbena navedba, da G. G. na tej zadevi sploh ni delal, ni bistvena, saj je sam izpovedal, da so se naslednjega dne v službi o tem pogovarjali in si izmenjali informacije. Prav tako ne gre spregledati njegove izpovedbe, da so bili v tistem obdobju pogosti vlomi v bencinske servise, tudi kmalu po predmetnem nakupu rokavic je bil izvršen vlom, pri katerem so bile uporabljene takšne oziroma podobne rokavice. Pritožbenemu sodišču se zato ne zdi nenavadno, da se je kriminalist (četudi dva tedna kasneje) odločil za sestavo uradnega zaznamka. Takšno ravnanje ne omogoča sklepanja, da je B. B. dejansko tajno opazoval. 23. Pritožniki izvajanje nezakonitega tajnega opazovanja zoper B. B. utemeljujejo tudi z navedbami, da je policija pridobila posnetke B. B. ob nakupu X. torb v trgovini X. dne 1. 7. 2019. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je policija na kraju kaznivega dejanja dne 11. 7. 2019 našla X. torbe ter je ob upoštevanju dejstva, da takšne torbe prodaja zgolj trgovina X., zasegla videoposnetke nadzornih kamer, in sicer tako v trgovini X. v Mariboru kot v Ljubljani. Policija ni pridobila zgolj posnetka za dan 1. 7. 2019, kot namiguje pritožba, temveč očitno za daljše časovno obdobje, saj je bilo ugotovljeno, da so bili nakupi X. torb poleg dne 1. 7. 2019 opravljeni tudi dne 29. 5., 1. 6., 8. 6., 11. 6., 14. 6., 18. 6., 28. 6., 5. 7. in 8. 7. 2019 (uradni zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja na list. št. 168 in 173). Pritožbene navedbe, da obtoženec ni edina oseba, ki je kupil takšne torbe, so povsem pravilne, kar izhaja že iz števila kupcev na zaseženih posnetkih, kar pa ne spreminja dejstva, da je bil med njimi, kot operativno zanimiva oseba, s strani enega od kriminalistov prepoznan B. B. Nikakor pa takšno postopanje policije ne utemeljuje pritožbenih zatrjevanj o tajnem opazovanju.

24. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil B. B. pri nakupu rokavic opažen tudi dne 13. 2. 2020, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil B. B. v tem obdobju že tajno opazovan, in sicer na podlagi odredbe državne tožilke od dne 18. 1. 2020 do dne 18. 3. 2020. Glede obtoženega E. E. 25. Zagovorniki obtoženega E. E. uvodoma zatrjujejo, da so policisti obtoženca tajno opazovali dne 17. 1. 2020, torej pred pridobitvijo odredb, in se sklicujejo na uradna zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 17. 1. 2020. 26. Vsebino relevantnih uradnih zaznamkov je povzelo že sodišče prve stopnje in napravilo ustrezne zaključke v točkah 49 in 51 izpodbijanega sklepa, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožbeno navajanje, da sta kriminalista H. H. in I. I. presegla klasične policijske naloge in dejansko izvajala prikriti preiskovalni ukrep, je neutemeljeno. Oba kriminalista sta opravljala kontrolo terena ter ob tem na bencinskem servisu (I. I. dne 13. 1. 2020 na območju Gorenjske, H. H. pa dne 10. 1. 2020 na območju Ljubljane) zaznala parkirano vozilo Škoda, za katerega je bilo z ukrepi tajnega opazovanja predhodno ugotovljeno, da ga uporablja osumljeni C. C. Na podlagi takšne zaznave in informacije (ki je vezana izključno na vozilo opazovanega C. C.) je kriminalist J. J. opravil videopregled posnetkov nadzornega sistema na obeh bencinskih servisih, na katerih je bil kot voznik navedenega vozila prepoznan E. E. Pritožniki niti ne pojasnijo, v čem naj bi takšno postopanje policije presegalo klasično policijsko postopanje in preraslo v tajno opazovanje, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da kriminalisti obtoženemu E. E. niso sledili, ga opazovali ali ga drugače namerno iskali, temveč so ga zgolj prepoznali na dveh videoposnetkih, ki so jih pregledali izključno zaradi opaženega vozila Škoda.

27. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi policija obtoženca tajno opazovala v noči z 12. 3. 2020 na 13. 3. 2020. Do očitkov obrambe v tem delu se je pravilno in prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 52 izpodbijanega sklepa, česar pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Iz poročila o tajnem opazovanju je razvidno, da je policija navedenega dne tajno opazovala C. C. in A. A. ter ob tem, kot zvezo, opazila E. E. Opažen je bil na bencinskem servisu Vižmarje (ki ga je policija opazovala že pred njegovim prihodom), kjer mu je C. C. izročil manjši predmet, nato pa so bencinski servis sočasno zapustili. Tudi kasneje v Mariboru policija ni tajno opazovala E. E., kot zatrjuje pritožba, temveč A. A. in je E. E. zaznala (in ga zato omenila v poročilu) zgolj v trenutkih, ko je bil v stiku z opazovanim A. A. Obtoženi E. E. ni bil objekt opazovanja in se nad njim niso izvajale aktivnosti, zato pridobitev tožilske odredbe zanj ni bila potrebna.

28. Zagovorniki obtoženega E. E. nadalje nasprotujejo tudi pridobitvi prisluhov iz vozila Škoda. Neutemeljene so njihove navedbe, da so vsi ambientalni prisluhi, ki so bili pridobljeni v vozilu Škoda in se nanašajo na obtoženega E. E., nezakoniti. Čeprav drži, da je bil ukrep prisluškovanja v vozilu Škoda odrejen zoper druge osumljence, je zmotno stališče pritožnikov, da so pridobljeni prisluhi zoper E. E. nezakoniti. Uporaba dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, je namreč dopustna, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj. Ukrep prisluškovanja je bil v obravnavanem primeru odrejen zakonito, pravilno se je izvajal v delovnem vozilu osumljencev, v katerega pa je vstopil tudi E. E., s čimer je policija nenamerno pridobila njegovo komunikacijo in podatke, ki so predstavljali podlago za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov tudi zoper njega.

Glede obtoženega D. D. 29. Pritožbene navedbe zagovornika obtoženega D. D., da je bil slednji brez ustrezne odredbe tajno opazovan dne 12. 3. 2020, so neutemeljene. Pritožnik pravilno navaja, da je policija navedenega dne tajno opazovala osebe, zoper katere je bil ukrep odrejen, vendar zmotno nadaljuje, da je nato pričela slediti tudi zvezi, to je obtoženemu D. D. Kot izhaja iz poročila o tajnem opazovanju, je bil D. D. dne 12. 3. 2020 opažen v družbi osumljenega (in tedaj opazovanega) C. C. na bencinskem servisu Vižmarje, kjer je preparkiral vozilo 3 in se nato odpeljal. Policija D. D. ni sledila, prav tako ne vozilu 3. Drži, da je policija kasneje istega dne v Mariboru ponovno zaznala vozilo 3, kar pa ne utemeljuje pritožbenega prepričanja, da mu je sledila. Policija je namreč tedaj v Mariboru tajno opazovala A. A., spremljanje njegovega gibanja po območju Maribora je podrobno razvidno iz poročila o tajnem opazovanju. Dejstvo, da je ob tem nekajkrat opazila tudi vozilo 3 (v katerem obtoženega D. D. sploh ni bilo) ter lokacijo zaznave zabeležila, pri čemer iz poročila ne izhaja, da bi policija razpolagala s kakršnimikoli drugimi podatki o gibanju vozila, ne omogoča zaključka, da je tajno opazovala vozilo, še manj obtoženega D. D. 30. Tudi na podlagi izpovedbe kriminalista I. I. ni mogoče napraviti drugačnih zaključkov, kot jih sprejema pritožbeno sodišče. Citiranje izpovedbe I. I., ki naj bi večkrat izpovedal, „da se je dne 12. 3. 2020 vršilo tajno opazovanje objektov in zvez in to s tehničnimi sredstvi“ je netočno in predstavlja napačno ter posplošeno povzemanje, ki ga izpovedba priče ne utemeljuje. Pravilno pa pritožba povzema izpovedbo priče I. I., da „vodja izvajanja ukrepa določi, koliko ljudi bo na posamezni lokaciji, ter da ve, katera sredstva (video opremo) ima na voljo“, kar pa nikakor ne pomeni, kot želi prikazati pritožba, da so bila predmetnega dne uporabljena tehnična sredstva za slikovno snemanje zoper obtoženega D. D. Pritožbene navedbe o načrtnem, usmerjenem in neprekinjenem opazovanju D. D. in vozila 3 pritožbeno sodišče zavrača. 31. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da policija nad obtožencem ni izvajala nobenih aktivnosti, ni spremljala njegovega gibanja in mu sledila ali ga drugače tajno opazovala, zato je pritožbeno zatrjevanje, da bi za tajno opazovanje D. D. morala pridobiti odredbo tožilstva, neutemeljeno.

**Glede uporabe tehničnih sredstev za spremljanje položaja gibanja**

32. Zagovorniki obtoženih D. D., A. A., C. C. in E. E. zatrjujejo, da je policija na vozilih osumljencev uporabljala sledilne naprave in s tem tajno opazovanje izvajala v nasprotju z odredbo državne tožilke.

33. Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe zagovornikov, da naj bi že iz poročil o tajnem opazovanju izhajalo, da je policija za opazovanje osumljencev uporabljala sledilne naprave. Drži sicer, da so bili osumljenci občasno zaznani v zelo kratkem času po začetku opazovanja, vendar pritožbeno sodišče ne dvomi v izpovedbo kriminalista I. I., da policisti s tajnim opazovanjem sčasoma spoznajo navade, lokacije zadrževanja in vzorce gibanja osumljencev, prav tako ne gre spregledati, da so izvajalci tajnega opazovanja lahko postavljeni na več kontrolnih točkah. V zvezi z večkrat izpostavljenim opazovanjem dne 12. 3. 2020, kjer so bili osumljenci sprva opaženi v Ljubljani, dve uri kasneje pa v Mariboru, je zgolj primeroma pripomniti, da je v Mariboru prebival obtoženi A. A. in se je opazovanje tam večkrat izvajalo, hkrati pa je bilo tedaj tudi iz prisluhov v Škodi razbrati, da gre vozilo iz Ljubljane v smeri Maribora. Sicer pa je poudariti, da osumljenci niso bili vedno zaznani takoj po začetku tajnega opazovanja, kot selektivno prikazujejo pritožniki, temveč so bili večkrat opaženi kasneje, tudi po dveh urah od začetka tajnega opazovanja, zato so pritožbene navedbe o „očitnem“ sledenju z GPS napravami neutemeljene.

34. Sicer pa pritožbeno sodišče poudarja, da četudi je policija ob ukrepu tajnega opazovanja uporabila GPS napravo, to ne pomeni nezakonitega izvajanja odrejenega ukrepa. Pritožbeno sodišče ne spregleda posnetka, na katerega opozarjajo pritožniki in iz katerega je razvidno, da sta bili na vozilih obtoženega A. A. nameščeni dve napravi. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da sta bili na vozilu očitno nameščeni napravi za snemanje glasu, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da četudi držijo pritožbene navedbe o nameščenih GPS napravah, takšno izvajanje ukrepa po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo v nasprotju z izdano odredbo tožilstva.

35. V odredbah državne tožilke je zapisano, da izvajanje ukrepa tajnega opazovanja zoper A. A. dovoljuje s ponavljajočim opazovanjem, s fotografiranjem, z video snemanjem, tako da bo osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja in aktivnosti osumljenca. Iz navedenega torej izhaja dovoljenje tožilke, da policija izvaja (tudi) tajno opazovanje s spremljanjem položaja in gibanja osumljencev, kamor po vsebini spada uporaba GPS naprav. Stališče, da bi morala biti uporaba sledilnih naprav izrecno zapisana v odredbi, je zmotno, saj so GPS naprave zgolj pripomočki za tajno opazovanje, kot je pojasnil tudi zaslišan I. I., način opazovanja, ki ga GPS naprava zasleduje, to je spremljanje položaja in gibanja, pa je bil v odredbi jasno zapisan in dovoljen.

36. Ker tudi morebitna uporaba GPS naprave na vozilu obtoženega A. A. ne pomeni nezakonitega izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, so pritožbene navedbe, ki zatrjujejo uporabo sledilne naprave in nasprotujejo izpovedbi kriminalista I. I., ki se je v tem delu izpovedbe skliceval na tehniko in metodiko dela policije, postale brezpredmetne. Nerelevantna je tudi pritožbena navedba zagovornika obtoženega D. D. v dopolnitvi pritožbe, da je obtoženi D. D. dne 11. 5. 2021 na svojem vozilu našel sledilno napravo. Morebitna namestitev in najdba sledilne naprave na vozilu obtoženca nima nobene zveze z obravnavano zadevo, v kateri so se prikriti preiskovalni ukrepi prenehali izvajati že pred letom dni, zato na zaključke v predmetni zadevi ne more vplivati.

37. Navedbe zagovornikov obtoženega A. A. in D. D., da naj bi bili napravi na vozilu A. A. nameščeni v zaprt prostor vozila, so neutemeljene. Kot je razvidno iz posnetka, sta bili napravi nameščeni v notranjost blatnika ob pnevmatiki vozila, ki je odprt in prosto dostopen prostor. Po mnenju zagovornika obtoženega D. D. že sam izraz „notranjost“ blatnika pomeni, da gre za prostor, v katerega je moč poseči zgolj z odpiranjem, na kar pritožbeno sodišče odgovarja, da samo poimenovanje dela vozila ni odločilno. Notranji del blatnika nedvomno predstavlja prostor, do katerega je možno seči tudi brez odpiranja in brez uporabe kakršnihkoli tehničnih sredstev ali metod, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Odredba preiskovalne sodnice, ki se v skladu z določbo 2. točke šestega odstavka 149.a člena ZKP zahteva pri nameščanju naprav v zavarovan ali drug zaprt prostor, zato v obravnavanem primeru ni bila potrebna.

38. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika obtoženega A. A., da slednji ni bil obveščen in prisoten pri odstranjevanju nameščenih naprav z vozila, zaradi česar naj bi bila nezakonito opravljena hišna preiskava pri obtožencu, so neutemeljene. Odstranitev pripomočkov, ki jih policija uporablja pri izvajanju ukrepa tajnega opazovanja, ni del hišne preiskave in z njo ni v ničemer povezana (četudi se je v obravnavanem primeru naključno opravila istočasno), prav tako ni mogoče govoriti o tem, da policija odstranjene pripomočke obtožencu „zaseže“ in bi zato morali biti popisani v zapisniku o hišni preiskavi, kot meni pritožba, saj ne gre za obtoženčeve predmete, temveč za policijske pripomočke. Pritožbeno stališče, da bi moral biti obtoženec o odstranitvi obveščen in da bi morala biti ob tem zagotovljena prisotnost dveh prič, kot to velja za hišno preiskavo, je neutemeljeno, pa tudi nelogično, saj je glede na naravo prikritih preiskovalnih ukrepov jasno, da nameščanje in odstranjevanje takšnih naprav poteka brez vednosti in navzočnosti preiskovanih oseb in drugih posameznikov.

39. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem 154. člena ZKP, po katerem podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče zaradi uspešne izvedbe kazenskega postopka in zavarovanja pravice obtoženca do obrambe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vsi izsledki tajnega opazovanja (prisluhi ter druge aktivnosti obtožencev, zaznane v času tajnega opazovanja), na katere se opirajo odredbe, nadalje pa tudi kazenska ovadba in vsi očitki kaznivih dejanj v obtožnici, nahajajo v spisu. Pritožbeno navajanje drugega odstavka 154. člena ZKP glede pravice do seznanitve s pridobljenim gradivom v primeru, ko so bili uporabljeni ukrepi iz drugega ali devetega odstavka 149.a člena ZKP (torej, ko je ukrep tajnega opazovanja odrejen zoper osebo, ki ni osumljenec, ali v primeru tajnega opazovanja zveze), ni relevantno, saj v obravnavanem primeru ni šlo za nobenega od navedenih primerov.

40. Pritožbeno sodišče na koncu zavrača še pritožbene navedbe zagovornika obtoženega D. D., ki kot nezakonito ocenjuje tudi morebitno uporabo tehničnih sredstev za prenos in snemanju glasu na vozilu obtoženega A. A. Pritožbeno sodišče ne nasprotuje navedbi pritožnika, da je bil ukrep tajnega opazovanja z uporabo naprav za prenos in snemanje glasu odrejen zoper obtoženega A. A. in da je vezan na osebo, pri čemer pritožba niti ne zatrjuje, da bi policija ukrep izvajala zoper katero drugo osebo. Na kakšen način bo ob tajnem opazovanju osumljenca policija uporabila tehnična sredstva za prenos in snemanje glasu opazovane osebe, pa je del policijske tehnike. Predmetna naprava ni bila nameščena v vozilo, zato primerjava z namestitvijo prisluškovalnih naprav v delovnem vozilu Škoda, za katero je bila pridobljena odredba preiskovalne sodnice na podlagi 151. člena ZKP, ni ustrezna. V tistem primeru je namreč šlo za izvajanje povsem drugega prikritega preiskovalnega ukrepa, pri katerem je bila naprava nameščena s tajnim vstopom v vozilo in z namenom prisluškovanja komunikaciji znotraj vozila.

41. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ob presoji razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb zaključuje, da so bili dokazi, zbrani na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov v predkazenskem postopku zoper obtožence, pridobljeni zakonito, zato ni razlogov za njihovo izločitev iz spisa.

42. Ker so navedbe pritožnikov, zagovornikov obtoženih C. C., A. A., B. B., E. E. in D. D., neutemeljene in ker pritožbeno sodišče prav tako ni zaznalo kršitev, katere v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP preizkusi po uradni dolžnosti, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 24252/2012 z dne 16. 2. 2017.