Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine odraslih otrok, ki so ustvarili svoje družinske skupnosti, zaradi smrti 82-letne matere, za tožnico, ki je živela s svojo družino skupaj z materjo, in za ostale tožnike, ki pa so živeli v drugih krajih bivanja in imeli z njo le občasne stike.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka tako, da se dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za prvo tožečo stranko zniža na 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2005 do plačila, v 2., 3. in 4. točki tako, da se dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za drugo tožnico, tretjega tožnika in četrto tožnico zniža na znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2005 do plačila, v 6. točki izreka glede odločitve o stroških postopka pa tako, da se znesek 5.454,65 EUR nadomesti z zneskom 4.502,68 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki so dolžni v roku 15 dni povrniti tožencema 362,60 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da sta dolžni tožnikom plačati odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli ob smrti matere J. P., in sicer vsakemu v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2005 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta toženki in predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da višino dosojene odškodnine zniža za prvo tožnico na znesek 6.800,00 EUR, za ostale tožnike pa na znesek 5.100,00 EUR. Uveljavljata predvsem pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, saj je odmerjena odškodnina močno pretirana in v nasprotju z veljavno sodno prakso v podobnih zadevah. Sodišče ni upoštevalo, da je bila pokojnica stara že 82 let, ko se vez med starši in otroci nedvomno zrahlja. Glede na starost in izpovedbe tožnikov so si že ustvarili svoje družine in se osamosvojili tako finančno kot čustveno. Normalno je, da je smrt tožnike pretresla, vendar pa to še ne pomeni, da so utemeljeni do tako visoke odškodnine, predvsem pa ne gre vsem tožnikom enaka odškodnina. Prva tožnica, ki je živela s pokojno mamo, je gotovo izkazala večjo navezanost in močnejšo vez, ostali tožniki pa so si v drugem kraju ustvarili novo življenje, svoje družine in hodili k materi le občasno na obiske. Dosojena odškodnina predstavlja kar 14 povprečnih plač, sodna praksa pa je v primerljivih primerih, ko so tožniki izgubili enega od staršev primerljive starosti, dosodila odškodnino v višini 6 do 8 povprečnih plač.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Obe toženki v skupni pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje zgolj glede odmere višine odškodnine, pri čemer pa ne izpodbijata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nastale škode. Menita torej, da je sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju odškodnino prenizko odmerilo, torej napačno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je bila mati tožnikov ob smrti stara 82 let, da so si vsi tožniki ustvarili svoje družine, da je prva tožnica živela skupaj z materjo in zanjo tudi skrbela, ostali tožniki pa so imeli z njo občasne stike, saj so se odselili v druge kraje (Č., L., K.), da so bili vsi tožniki na mater navezani in so cenili njeno mnenje ter jih je njena smrt prizadela, da je mati umrla zaradi skoka skozi okno, ki je bil posledica delirantne skaljene zavesti po operativnem posegu (operaciji slepiča).

Glede na navedene dejanske ugotovitve pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da je dosojena odškodnina v višini 12,22 povprečne neto plače za vsakega tožnika v času sojenja previsoka in ni v skladu z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Načelo individualizacije odškodnine bi v danem primeru nalagalo razlikovanje v višini dosojene odškodnine med prvo tožnico, ki je živela v življenjski skupnosti z materjo in bila z njo v tesnih vsakodnevnih stikih, in med ostalimi tožniki, ki so imeli z materjo redkejše kontakte, načelo objektivne pogojenosti odškodnine pa tudi dosojo nekoliko nižje odškodnine, posebno glede na dosojo drugih odškodnin v primerih, ko starše izgubijo še mladoletni otroci. Povezanost le-teh s starši je namreč bistveno večja kot pri odraslih otrocih, kar velja tako za čustveno kot finančno in eksistencialno navezanost. Glede na navedeno znaša po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pravična denarna odškodnina upoštevajoč merila iz 179. člena OZ za prvo tožnico 9.000,00 EUR, za ostale tožnike pa 7.000,00 EUR in je v tem obsegu višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila 5. alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Posledica spremenjenega uspeha v pravdi je tudi spremenjena odločitev o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je vnovično ovrednotilo uspeh tožnice v pravdi in ga ocenilo na skupno 75,65 % (100 % po temelju in 51,3 % po višini). Glede na že s strani sodišča prve stopnje odmerjene pravdne stroške, ki jim pritožba ne nasprotuje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožeča stranka uspela s pravdnimi stroški brez stroškov izvedenin v višini 4.134,86 EUR, upoštevaje plačane izvedenine za izvedence medicinske stroke v višini 450,30 EUR pa so njeni skupni stroški 4.585,16 EUR. Skupaj odmerjeni stroški tožene stranke s strani prvostopnega sodišča so znašali 338,76 EUR, upoštevaje njen uspeh v pravdi v višini 24,35 % pa jih je sodišče odmerilo na 82,48 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožnikom dolžna povrniti 4.502,68 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.

Sodišče je odločalo tudi o povračilu pritožbenih stroškov in pri tem ocenilo, da je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 70 %. Priglašeni pritožbeni stroški so znašali 518,00 EUR (taksa za pritožbo), ob upoštevanju pritožbenega uspeha pa so tožniki toženkama dolžni povrniti 362,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na vsebino odgovora na pritožbo in glede na pritožbeni uspeh toženk je pritožbeno sodišče odločilo, da tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.