Jedro

Dogovor o odpovedi odpravnini v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pravno veljaven. Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se namreč ne more izogniti svoji dolžnosti plačila odpravnine, določene v 109. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 4.168,94 EUR (štiritisočstooseminšestdeset evrov 94/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2011 dalje do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenca odvetnika A.A. pri banki B. s št. ..., v 8 dneh pod izvršbo. Zahtevek za plačilo davkov in prispevkov se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se dogovor o tožnikovi odpovedi pravice do odpravnine z dne 26. 11. 2010 razveljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v neto znesku 4.168,94 EUR po predhodnem odvodu ustreznih davščin, na ta neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2011 dalje do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenega odvetnika (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 564,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tej sodbi do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožeča stranka pred zaključkom zadnje obravnave ter po izvedenem dokaznem postopku odločilno razširila tožbo, čemur je tožena stranka izrecno nasprotovala. Kljub nasprotovanju je sodišče s sodbo odločilo tudi o razširjeni tožbi pod točko I sodbe. Tožena stranke meni, da razširitev tožbe ni dopustna, saj v tako razširjeni tožbeni smeri dokazni postopek sploh ni tekel. Sodišče je tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine ugodilo, pri čemer je izpovedbe zaslišanih prič, ki jih je predlagala tožena stranka zavrnilo ali pa zavrnilo njihove izpovedbe, češ, da je nesmisel, da bi se tožnik odpovedal odpravnini samo zato, da bi se prijavil na Zavodu za zaposlovanje. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je tožniku bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi na njegovo izrecno željo z njegovim edinim ciljem, da pride na Zavod za zaposlovanje s pripadajočimi pravicami, ker ni želel nadaljevati dela pri prevzemni družbi, to je toženi stranki. Odpoved je bila navidezna in je dejansko prikrivala pravi in resnični sporazum strank o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo razpoznavno iz izpovedi zaslišanih prič. Tožena stranka je zatrjevala in po lastnem mnenju tudi dokazala, kar izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, da so bili vsi zaposleni delavci prevzeti v prevzemno družbo, kjer so jih tudi sprejeli. Tožnik se je 16 let, po lastni izjavi normalno sporazumeval s toženo stranko o vseh vprašanjih v zvezi z njegovo zaposlitvijo brez enega nesporazuma. Zaslišan na obravnavi se je sprenevedal, češ, da glede odpovedi ni ničesar razumel in da ni vedel kaj in zakaj je podpisal. Izpovedal je, da odpovedi ni želel, vendar pa odpovedi ni ugovarjal, ampak jo je sprejel in se napotil na Zavod za zaposlovanje. Iz njegove izpovedi sledi nesporen zaključek, da je njegova izpovedba prežeta s sprenevedanjem. Dogovor o odpovedi in odpravnini je bila logična celota sporazuma strank o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in volje tožnika, tožnik se je z odmeno za prejeto enostransko odpoved, ki mu je dajala pravice na zavodu, odpovedal pravici do odpravnine, saj sicer tožena stranka tožniku odpovedi ne bi dala, kar je jasno povedala zastopnica tožene stranke in prav to je bilo skladno z izpovedbami vseh zaslišanih delavcev tožene stranke. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po njegovi volji, ker ni želel nadaljevati z delom pri toženi stranki, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je v bistvu v resnici prikrivala odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, njegovo voljo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker je imel cilj priti na Zavod za zaposlovanje, kar je tudi dosegel. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval plačilo odpravnine, ker mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pravna podlaga za izplačilo take odpravnine je podana v 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), kjer je določeno, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik imel pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku 16 let in 8 mesecev delovne dobe, zato bi mu pripadala odpravnina, določena v tretji alineji drugega odstavka 109. člena in sicer ena tretjina osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. Sporno med strankama je bilo, ali tožniku odpravnina pripada, glede na dejstvo, da sta stranki dne 26. 11. 2010, torej istega dne, kot je tožnik prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov sklenili dogovor, da se delavec, to je tožeča stranka, odpoveduje odpravnini.

Sodišče prve stopnje je izvajalo obširni dokazni postopek in ugotavljalo, ali se je tožnik zavedal, čemu se s predmetnim dogovorom odpoveduje, pri čemer pa je spregledalo, da dogovor o odpovedi odpravnini v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sploh ni pravno veljaven. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 63/03-19 z dne 27. 1. 2005, v kateri se je to izrecno postavilo na stališče, da odpoved odpravnini, ki jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca z zakonom ni mogoča. Navedeno bi bilo v nasprotju z namenom in smislom te zakonske pravice. Odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Po odločbi Ustavnega sodišča je zakonodajalec na ta način, izhajajoč iz načela socialne države (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave) in pravice do varstva dela (66. člen Ustave) porazdelil bremena v zvezi s presežnimi delavci med delavce, delodajalce in državo.

Glede na navedeno so brezpredmetne pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo dopustiti razširitve tožbe na razveljavitev dogovora o tožnikovi odpovedi pravici do odpravnine z dne 26. 11. 2010. Predmetni dogovor je glede na zgoraj navedeno tako ali tako ničen in ga tudi, če ga sodišče ne bi razveljavilo, ne bi smelo upoštevati pri razsojanju o tožbenem zahtevku za izplačilo odpravnine.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati, da je šlo dejansko za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na podlagi želje tožnika. To za razsojanje v konkretnem primeru pravno ni pomembno. Pravno pomembno dejstvo je, da je tožena stranka oziroma njen pravni prednik tožniku izdal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, katera je učinkovala in je tako na njeni podlagi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi, tožnik se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve in na zavodu tudi pridobil pravice. Zato ni mogoče govoriti o prikrivanju resnične volje strank.

Glede na vse zgoraj navedeno se delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne more izogniti svoji dolžnosti za izplačilo odpravnine, določene v 109. členu ZDR. Je pa pritožbeno sodišče o preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo tožbenemu zahtevku. Iz tožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da je tožnik v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja imel povprečno bruto plačo 781,68 EUR, ena tretjina te osnove znaša 260,55 EUR, tako tožniku pripada za 16 let delovne dobe pri pravnem predniku tožene stranke bruto znesek 4.168,94 EUR. Sodišče prve stopnje je tako napačno odločilo, ko je tožniku priznalo neto znesek 4.168,94 EUR in odločilo, da je tožena stranka na ta znesek dolžna odvesti ustrezne davščine in od neto zneska 4.168,94 EUR obračunati zakonske zamudne obresti. Kot je bilo že povedano so vsi zneski, ki jih je iz naslova delovnega razmerja dolžan plačati delodajalec delavcu bruto zneski in je od ureditve v davčni zakonodaji in predpisih o plačevanju prispevkov odvisno, ali ti zneski podležejo tudi plačilu davkov in prispevkov. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 144. členu določa, da predstavlja osnova za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. V tretjem odstavku navedenega člena je določeno, da se prispevki plačujejo tudi od zneska jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostne pomoči, povračil stroškov, zneska bonitete in zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od katerega se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, plačuje dohodnina. Torej je od tega, ali je od zneska odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno plačati dohodnino, odvisno, ali je potrebno plačati tudi prispevke. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov se namreč sklicuje tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) in Zakon o urejanju trga (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji). Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji) v 37. členu določa, da se med dohodke iz delovnega razmerja vključuje tudi vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. točka prvega odstavka), torej tudi odpravnina po 109. členu ZDR. Vendar je v 44. členu istega zakona določeno, kateri dohodki iz delovnega razmerja se ne vštevajo v davčno osnovo in je tako pod 9. točko prvega odstavka določeno, da se ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, v višini odpravnine kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi ZDR, vendar največ do višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Glede na navedeno zakonsko podlago, torej tožena stranka, delodajalec, ni dolžna obračunati davkov in prispevkov od prisojene odpravnine v znesku 4.168,94 EUR, ker ta znesek ne presega višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti poseglo v izrek sodbe sodišča prve stopnje in v odločitev v izreku pod II spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 4.168,94 EUR brez odvoda davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2011 dalje. Kajti v primeru, ko znesek odpravnine ne presega zneska 10 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, od tega zneska ni potrebno odvesti davkov in prispevkov. V primeru, da bi znesek presegal višino 10 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, pa bi morala tožena stranka od tega zneska odvesti davke in prispevke in ne na ta znesek, kajti kot je bilo že povedano, gre za bruto zneske.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP, v preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.