Jedro

Izpolnjevanje pogojev za gradnjo se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej glede na značilnosti gradnje, prikazane v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), kar pomeni, da je za upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja relevantno le soglasje, ki je dano h konkretnemu objektu, prikazanem v PGD. Zato je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ zaradi manjšega odmika od parcelne meje upoštevati soglasje, dano v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki da je splošno in dovoljuje vse gradbene posege razen posegov v zračni ali zemeljski prostor, nepravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 2. točki izreka zavrnila zahtevek tožnikov za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-21/2005/G-05/41 z dne 11. 7. 2005, in sicer za izdelavo mansardne etaže namesto galerije s spremenjenimi in novimi okenskimi odprtinami. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se zemljišče posega, to je južni del parc. št. 1333/2 k.o. ..., nahaja znotraj ureditvenega območja naselja Korte, v območju kulturne krajine „Cetore – Korte – Medoši“ in v območju arheološkega spomenika „Čedlje, Kaštelir“. Območje se ureja z Odlokom o ureditvenem načrtu Korte (Uradne objave, št. 12/95 in naslednji, v nadaljevanju UN). Glede na določbo 12. člena UN bi morali tožniki zaradi odmika od sosednje parcele št. 1327/4 k.o. ..., ki je manjša od 4 m, pridobiti soglasja lastnikov sosednjega zemljišča. Ker tega v postavljenem roku niso dostavili, ni izpolnjen pogoj za spremembo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je bilo soglasje lastnikov sosednjega zemljišča pridobljeno v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005. Ker pa so investitorji gradili v neskladju z omenjenim gradbenim dovoljenjem, tega soglasja ni mogoče šteti za soglasje iz 12. člena UN.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in s tožbo izpodbijajo 2. točko izreka prvostopenjske odločbe o zavrnitvi zahteve za legalizacijo izvedene neskladne gradnje. Odločitev je napačna, ker je upravni organ prezrl obstoj že podanega soglasja sosedov ..., ki je bilo pridobljeno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005, s katerim je bila dovoljena tudi nadzidava garaže (nadstropja z galerijo z namenom ureditve stanovanjske enote). Omenjeno soglasje je namreč splošno in dovoljuje kakršnekoli gradbene posege, razen posegov v zračni ali zemeljski prostor soglasodajalcev, zato ga je do njegovega preklica mogoče priložiti vsakokratni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, torej tudi v obravnavani zadevi. To pa pomeni, da so tožniki zgradili mansardo namesto galerije v skladu s splošnim, neomejenim in brezpogojnim soglasjem sosedov. Ker je preklic soglasja civilnopravni institut, ga soglasodajalec lahko prekliče po splošnih načelih civilnega prava. Predlagajo, naj sodišče drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da ugodi njihovi pritožbi in jim dovoli legalizacijo izvedene neskladne gradnje - izdelavo izdelavo mansardne etaže namesto galerije s spremenjenimi in novimi okenskimi odprtinami, podrejeno, naj odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahtevajo povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

A.A., solastnica sosednjega zemljišča parc. št. 1327/4 k.o. ..., ki je v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta sodelovala kot stranska udeleženka, v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe. Med drugim pojasnjuje, da je spremembi gradbenega dovoljenja nasprotovala tudi zato, ker gradnja po izdanem gradbenem dovoljenju ni bila izvedena v skladu z njegovimi pogoji, med katerimi je bil določen minimalni odmik od sosednjega zemljišča 0,5 m. Odmik predmetnega prizidka pa je manjši. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Imenovana je poleg navedenega odgovora poslala še pripravljalne vloge z dne 12. 3., 2. 4., 25. 4., 27. 5. in 19. 8. 2013, tožniki pa vloge z dne 27. 2., 20. 3., 12. 4., 10. 5. in 7. 6. 2013. V njih stranki ponavljata svoja stališča glede soglasja h gradnji, v pretežnem delu pa navajata za ta postopek nerelevantne trditve, med drugim, ali izvedena mansarda ustreza pogojem UN, ali gre za novo etažo ali ne, kakšen je dejanski odmik od meje glede na gradbeno dovoljenje z dne 11. 7. 2005, o utemeljenosti odločbe z dne 29. 3. 2010, s katero je bila najprej dovoljena sprememba gradbenega dovoljenja iz galerije v mansardo, o inšpekcijskih postopkih ter o medsebojnih sporih.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo III U 449/2010-14 z dne 23. 3. 2012 ugodilo tožbi A.A., odločbo Upravne enote Izola št. 351-160/2009/G-10/15 z dne 29. 3. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V 9. točki obrazložitve je zavzelo stališče, da je tožnica s soglasjem z dne 9. 6. 2005, danim v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005, soglašala k v naravi obstoječi gradnji (garaži) s predvideno nadgradnjo v skladu s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja (nadgradnjo – nadstropjem z galerijo z namenom ureditve stanovanjske enote) in da tega soglasja ni mogoče šteti za soglasje h gradnji mansarde (namesto galerije), zaradi česar bi morali investitorji glede na 12. člen UN pridobiti njeno soglasje.

S tem ko je toženka v ponovljenem postopku od investitorjev zahtevala, naj v zvezi s spremenjeno gradnjo predložijo soglasje solastnikov sosednjega zemljišča parc. št. 1327/4 k.o. ..., je ravnala v skladu s stališčem sodišča iz omenjene sodbe. V zadevi namreč ni sporno, da gre za gradnjo na oddaljenosti manj kot 4 m od parcelne meje. Sodišče tudi po ponovni presoji tega pogoja iz 12. člena UN meni, da bi tako (novo) soglasje moralo biti pridobljeno, pa ni bilo, zato se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, da v tem primeru ni mogoče upoštevati prvotnega soglasja, danega v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 11. 7. 2005. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Po 12. členu UN je glede lege objektov določeno, da morajo biti nove stanovanjske in druge stavbe odmaknjene od parcelne meje najmanj 4 m, odmik med objekti je praviloma 8 m, razen v primeru dvojčkov in gradnje v nizu in kadar se lastniki dogovorijo za drugačne odmike. Za manjše razdalje si mora investitor pridobiti pisna soglasja prizadetih sosedov. Enako velja za prizidke in adaptacije.

V zadevi ni sporno, da je bila z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 7. 2005 na parc. št. 1333/2 k.o. ... dovoljena legalizacija prizidave garaže in dovoljena njena nadzidava z galerijo. Poenostavljeno povedano: dovoljena je bila gradnja prizidka, ki v spodnjem delu predstavlja garažo, v nadstropju pa galerijo. Na navedeno nima nikakršnega vpliva dejstvo, da je bila garaža tedaj že zgrajena (po navedbah v tožbi že v letu 1993), saj t.i. legalizacija ne pomeni drugega, kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) predpisuje v 66. členu za gradnjo šele načrtovanih objektov. Ker se izpolnjevanje pogojev za gradnjo ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej glede na značilnosti te gradnje, prikazane v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), pomeni, da je za upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja relevantno le soglasje, ki je dano h konkretnemu objektu, prikazanemu v PGD. Zato je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ zaradi manjšega odmika od parcelne meje upoštevati soglasje, dano v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki da je splošno in dovoljuje vse gradbene posege razen posegov v zračni ali zemeljski prostor, nepravilno.

V obravnavani zadevi torej ne gre niti za vprašanje, ali je bilo dano soglasje preklicano ali ne, ampak za to, da soglasje za gradnjo prizidka v delu, na katerega se nanaša zahtevana sprememba gradbenega dovoljenja, sploh ni bilo dano. Tako soglasja, ki je bilo pridobljeno zaradi gradnje prizidka z garažo in galerijo, ni mogoče šteti za soglasje h gradnji garaže in mansarde.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale navedbe iz tožbe in pripravljalnih vlog, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).