Jedro

Sodišče je glede na pojasnila izvedenke urbanistične stroke in izvedenca geodetske stroke sklenilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni potrebna. Zaključka ni sprejelo brez presoje, kot to trdi pritožnica. Pri postopkih ugotovitve pripadajočega zemljišča je namreč bistvenega pomena sedanje stanje parcel, ne pa identifikacija nastanka parcel, ki se uporablja v drugih postopkih npr. denacionalizacije, kot je to obrazložil izvedenec geodetske stroke. Posledično na odločitev sodišča ne vpliva predloženo gradivo v zvezi z zemljiškim katastrom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu L. (ID znak 000-155), predstavlja zemljiška parcela z ID znakom 000-993/407, kot splošni skupni del stavbe (I. točka izreka). Odločilo je, da se pri parceli iz I. točke izreka sklepa izvede zemljiškoknjižni vpis v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje prva nasprotna udeleženka ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Kot bistveno navaja, da je sodišče v celoti prezrlo njene pripombe z dne 23. 1. 2019 in 18. 3. 2019. Izvedenka je neizkazano in pavšalno ocenila, da ena etaža nepremičnine predstavlja približno 440 m² bruto površine. Iz navedenega podatka je izračunala pripadajoče zemljišče, česar na naroku ni ustrezno argumentirala. Nezadovoljiv je tudi zaključek izvedenke, da se strinja z izvedenskim mnenjem izvedenca geodetske stroke. Nesorazmerno odmerjen del površine, ki predstavlja pripadajoče zemljišče, je nesprejemljiv, saj posega v pravice prve nasprotne udeleženke. Opozarja, da izvedenka ni upoštevala dokumentacije, na katero je opozorila tekom postopka. Sodišče dokumentacije tudi ni posredovalo izvedencema. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je dokumentacija nepotrebna, saj je sodišče zaključek sprejelo brez vsakršne presoje, prav tako pa ne drži, da sta izvedenca glede dokumentacije že podala relevantne navedbe. Ne držijo navedbe izvedenke, da je upoštevala arhivsko gradivo, prejeto s strani GURS in prve nasprotne udeleženke. Sama je namreč pridobila arhivsko gradivo, ki odraža dejansko stanje zemljišča v času od leta 1928. Meni, da bi izvedenka morala upoštevati stavbni red za vojvodino Kranjsko, Zakon o katastru iz leta 1928 in Pravilnik ZKat iz leta 1930. V času izgradnje stavbe so bile potrebe precej drugačne, zato je sporna uporaba normativov glede parkirnih mest. Sodna izvedenka je predlagala pripadajoče zemljišče na podlagi skice, ki ne predstavlja uradnega prostorskega akta, ampak je skica sestavni del zapisnika komisijske obravnave Gradbene direkcije iz Ljubljane, kjer so lastniki mejnih parcel podali zahteve glede postavitve ograje. Navedeno torej ne predstavlja dokumenta, ki bi zadostoval za določitev pripadajočega zemljišča. Na podlagi vsega navedenega meni, da so podani utemeljeni razlogi za postavitev novega izvedenca, saj je izvedensko mnenje v predmetnem postopku odločilnega pomena. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter pravico do enakega varstva pravic, saj niso podani ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica je vložila predlog za določitev pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi na naslovu L., in sicer na takratni parc. št. 000/38. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-12). ZVEtL-1 v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe po posebnih pravilih prvega odstavka prejšnjega člena. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča se upoštevajo zlasti (1) prostorski akti in upravna dovoljenja ali posamični pravni akti, skupaj s spremljajočo dokumentacijo (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, (3) pretekla raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Zakon pri tem ne daje prednosti enemu kriteriju pred drugimi, ampak jim mora ustrezno težo podeliti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.3

6. Obravnavana stavba je bila zgrajena v letu 1928. Iz zapisnika o komisijski obravnavi za trinadstropno stanovanjsko hišo železniške uprave na A. z dne 11. 4. 1928 je razvidno, da je bilo v fazi projektiranja takratna parc. št. 000/38 v lasti Podobčine Rakek, železniška uprava pa je bila v fazi odkupa zemljišča. Mejaši so zahtevali, da se na mejah postavi visoka ograja. Ograditev objekta je razvidna iz grafične priloge št. 1, kar predstavlja zemljišče, ki je bilo namenjeno za izgradnjo predmetnega objekta (zemljišče je bilo ograjeno), kot je to obrazložila izvedenka. Na podlagi navedenega zapisnika je bilo izdano gradbeno dovoljenje.4 Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da navedeni zapisnik (tj. arhivsko gradivo iz časa načrtovanja objekta) ne predstavlja dokumenta, ki bi se upošteval pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je bil obseg pripadajočega zemljišča ugotovljen zgolj na podlagi navedene skice. Izvedenka je upoštevala tudi veljavni Stavbni red za vojvodino Kranjsko, iz katerega izhajajo predpisani odmiki, kar predstavlja minimalne urbanistične standarde v takratnem času, ki so pogojevali velikost funkcionalnega zemljišča. Posledično je zato neutemeljena pritožbena navedba, da izvedenka tega reda ni upoštevala. Iz Stavbnega reda za vojvodino Kranjsko je torej razvidno, da so objekti potrebovali prostorna dvorišča. Izvedenka je tudi obrazložila, da zemljišče, ki je bilo nujno potrebno za redno rabo stavbe, znaša približno 2.500 m², kar se ob uporabi poligona v portalu gis.obcine izkaže kot ustrezno. Glede na stanje, razvidno od izgradnje stavbe do danes, izhaja, da je bil predmetni objekt izveden, kot je bil načrtovan. Spodnji nivo je bil načrtovan kot prostorno dvorišče (predlagateljica ga uporablja vse od nastanka stavbe za potrebe parkiranja, dovoza, dostopa, manipulacijski prostor, prostor za raztovarjanje drv in pohištva, prostor za smeri, prostor za dostop do objekta), zgornji nivo pa za potrebe vrta (uporablja se za potrebe vrtnih lop, vrtičkov, sušenje perila, stepanje preprog, za gospodarske objekte, dovoz drv, nadstrešnice, parkirna mesta).

7. Glede na obrazloženo je izvedenka upoštevala tako urbanistične standarde kot akte takratnega časa kot tudi prostorske akte po izgradnji stavbe. Na podlagi navedenega je kljub številnim pripombam prve nasprotne udeleženke, na katere je na vse tudi temeljito odgovorila, vztrajala, da je bilo sporno zemljišče v času izgradnje namenjeno predmetni stavbi v smislu gradbene parcele. Skladno 4. točko prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 je izvedenka pravilno upoštevala tudi prostorske akte po izgradnji stavbe, zato je neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje uporabi normativov glede parkirnih mest. Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi sicer pavšalna pritožbena navedba, da nesorazmerno odmerjen del površine, ki predstavlja pripadajoče zemljišče, posega v pravice prve nasprotne udeleženke.

8. Dvoma v izvedensko mnenje ne vzbudijo pritožbene navedbe, da naj bi izvedenka neizkazano in pavšalno ocenila, da ena etaža predmetne stavbe predstavlja približno 440 m² bruto površine. Izvedenka je namreč okvirno bruto tlorisno površino stavbe 2.200 m² pridobila s pomočjo poligona, ki predstavlja okvirni izračun površine v portalu Atlas. Vse v zvezi z izračunom je izvedenka tudi jasno obrazložila, pri čemer je vse navedeno vsebovano že v zadnjem odstavku 12. točke in v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na kar se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Posledično ni mogoče pritrditi pavšalni pritožbeni navedbi, da izvedenka svoje ugotovitve ni znala ustrezno argumentirati. Prav tako je izpovedbo izvedenke potrdil izvedenec geodetske stroke, in sicer, da gre za približno oceno, ki je za predmetni postopek zadostna. Navedeno je še dodatno podkrepil s svojim izračunom, iz katerega izhaja, da je izvedenka urbanistične stroke površino ocenila pravilno.

9. Neodločilno je pritožbeno zavzemanje, da je nezadovoljiv zaključek izvedenke, da se strinja z izvedenskim mnenjem izvedenca geodetske stroke. Izvedenec geodetske stroke je namreč skladno z navodilom sodišča evidentiral spremembo v zemljiškem katastru, ki je sledila izvedenskemu mnenju izvedenke urbanistične stroke. Izvedenka urbanistične stroke je nato izrazila strinjanje s skico (parcelacijo), ki jo je pripravil izvedenec geodetske stroke, torej da je skladna z njenim mnenjem. Naveden zaključek izvedenke urbanistične stroke ne zahteva dodatne pojasnitve oziroma obrazložitve, kot se za to zavzema pritožnica.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo njene pripombe z dne 23. 1. 2019 in 18. 3. 2019. Pripombe z 18. 3. 2019 so pravzaprav ponovitev že podanih pripomb, na katere je izvedenka že odgovorila. Prav tako je vse navedene pripombe sodišče obravnavalo in se do njih opredelilo v izpodbijanem sklepu. Do pripomb, podanih 23. 1. 2019 in že na naroku za glavno obravnavo 15. 1. 2019, in sicer glede dokumentacije v zvezi z zemljiškim katastrom, pa se je sodišče opredelilo že na naroku ter tudi v zadnjem odstavku 15. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo njene pripombe. Prav tako je neodločilna pritožbena navedba, da sodišče navedene dokumentacije ni posredovalo izvedencema, saj jima je bila le-ta predočena že na naroku. Sodišče je nato glede na pojasnila izvedenke urbanistične stroke in izvedenca geodetske stroke sklenilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni potrebna. Zaključka torej ni sprejelo brez presoje, kot to trdi pritožnica. Pri postopkih ugotovitve pripadajočega zemljišča je namreč bistvenega pomena sedanje stanje parcel, ne pa identifikacija nastanka parcel, ki se uporablja v drugih postopkih (npr. denacionalizacije), kot je to obrazložil izvedenec geodetske stroke. Posledično na odločitev sodišča ne vpliva predloženo gradivo v zvezi z zemljiškim katastrom. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nestrinjanje z navedbo izvedenke, da je upoštevala arhivsko gradivo, prejeto s strani GURS in prve nasprotne udeleženke. Pritožnica namreč navedeno izpodbija s pavšalno navedbo, da je sama pridobila arhivsko gradivo, ki odraža dejansko stanje zemljišča v času od leta 1928, pri čemer ne pojasni, v čem se razlikuje od ugotovitev izvedenke.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno sledilo strokovnemu, popolnemu, jasnemu in temeljitemu izvedenskemu mnenju, ki ni bil v nasprotju s sam seboj ali raziskanimi okoliščinami, zato sodišče utemeljeno ni dvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja (prvi in drugi odstavek 254. člena ZPP). Posledično sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ni kršilo pravice do enakega varstva, ker ni postavilo novega izvedenca. Navedeno dodatno utrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje tudi skladno z ugotovitvami sodišča na ogledu, izpovedbami etažnih lastnikov in priloženimi prilogami. Sodišče je namreč sprejelo odločitev tudi na podlagi ugotovitev na ogledu ter dokaznega postopka glede rabe spornega zemljišča s strani predlagateljice. Navedenega pritožnica v pritožbi ne izpodbija. Tudi v postopku na prvi stopnji prva nasprotna udeleženka ni prerekala navedb etažnih lastnikov, da za sporno parcelo skrbijo ves čas od izgradnje stavbe dalje, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Glede na vse navedeno je sodišče utemeljeno odločilo, da parc. št. 000/407 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu L. 12. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožba prve nasprotne udeleženke neutemeljena. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP5 in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Prva nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. list RS, št. 34/17. 3 Prim. sklep VSL I Cp 2207/2018 s 16. 1. 2019 in I Cp 2512/2018 z 29. 5. 2019. 4 Glej odgovor na pripombe na list. št. 98. 5 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.