Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka kot solastnica nepremičnin ID znak 001 in ID znak 002, ki v naravi še nista bili razdeljeni, v skladu z določbo 66. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršila pravice drugih solastnikov. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka nepremičnine ni uporabljala sorazmerno svojemu idealnemu deležu. To pa pomeni, da je s tem kršila pravice drugih solastnikov, torej tudi tožeče stranke. Določbe ZFPPIPP o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka nad toženo stranko na to dejstvo nimajo nobenega vpliva.

Za konkretni primer, v katerem je pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva zaključilo, da je tožeča stranka privolila v prikrajšanje za čas do začetka stečajnega postopka, je glede pravice do uporabnine po dnevu začetka stečajnega postopka odločilen tisti trenutek, ko je od stečajnega upravitelja zahtevala plačilo deleža najemnin, ki odpade nanjo. Za zahtevek tožeče stranke po 198. členu OZ je v okoliščinah konkretnega primera po presoji pritožbenega sodišča odločilen torej trenutek, ko je tožeča stranka v razmerju do stečajnega dolžnika v prijavi izločitvene pravice prvič izrazila voljo, da ji dolžnik vrne nepremičnine in za čas do vrnitve vse koristi od uporabe. Z navedeno izjavo je nedvomno prenehala njena privolitev v prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže. II. Pritožbi zoper III. točko izreka se delno ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (še) 6.230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 do plačila; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi III. točka izreka izpodbijane odločbe.

III. Pritožbi zoper IV. točko izreka se ugodi in se odločitev o stroških pravdnega postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 1.483,57 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka plačila dalje do plačila. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati tudi stroške pritožbenega postopka v višini 426,18 EUR, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka plačila dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek za 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnega zneska 600,00 EUR od vsakega 15. dne v mesecu v obdobju od 15. 12. 2016 do 15. 1. 2018 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki v roku 15 dni 1.300,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2018 do plačila (II. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva več in drugače je zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.216,93 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude s plačilom še z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila tožeča stranka. Navedla je, da izpodbija II., III. in IV. točko izreka. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP ter napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži v plačilo stroške postopka. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Poudarila je, da je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo konkretni primer v luči določb ZFPPIPP, saj se je k temu podvrgel s svojimi dejanji tožnik sam. Namreč zoper toženo stranko ni vložil tožbe zaradi vznemirjanja lastninske pravice in prepustitve nepremičnine v posest, temveč je v postopku stečaja nad dolžnikom prijavil izločitveno pravico na posameznih prostorih. V takem primeru pa upravitelj pred pravnomočnostjo sklepa o priznani izločitveni pravici že po zakonu nima podlage za izročitev nepremičnine izločitvenemu upniku. Poudarila pa je ponovno tudi še okoliščino, da je upnik sam povzročil zamudo z izročitvijo posameznih delov nepremičnine v posest že s tem, da izločitvene pravice ni prijavil v trimesečnem roku za prijavo terjatev, nobenega utemeljenega razloga za zamudo prijave pa v pravdnem postopku ni navedel. Glede na vse navedeno je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in tožencu naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena, ker tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev, vsebovano v tej točki izreka, ne more doseči zase ugodnejše rešitve od ugoditve tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper II. točko izreka zavrglo (352. člen ZPP).

5. Pritožba zoper III. in IV. točko izreka je delno utemeljena

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je imela tožena stranka kot solastnica nepremičnin ID znak 001 in ID znak 002, ki v naravi še nista bili razdeljeni, v skladu z določbo 66. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršila pravice drugih solastnikov. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka nepremičnine ni uporabljala sorazmerno svojemu idealnemu deležu. To pa pomeni, da je s tem kršila pravice drugih solastnikov, torej tudi tožeče stranke. Določbe ZFPPIPP o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka nad toženo stranko na to dejstvo nimajo nobenega vpliva.

7. Za ugotovitev, da je tožeča stranka solastnica nepremičnine v idealnem deležu, ji izločitvene pravice ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku, saj ima tako pravico (njena univerzalna pravna prednica) še vedno vpisano v zemljiško knjigo, tožena stranka pa ni trdila, da bi na podlagi zakona ali kako drugače sama postala lastnica njenega idealnega deleža nepremičnine. V stečajnem postopku veljajo posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvenih pravic glede nepremičnin (299.a člen ZFPPIPP), če je lastninska pravica na določeni nepremičnini, za katero zatrjuje upnik, da pripada njemu, v zemljiški knjigi vknjižena v korist stečajnega dolžnika. Za tak primer pa v konkretnem primeru ni šlo.

8. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na prepričanju, da je nepremičnina bila v naravi že razdeljena na posamezne prostore ter da je tožena stranka neupravičeno brez njenega soglasja oddajala v najem tudi njene prostore. Trdila je torej, da je tožena stranka uporabljala njene nepremičnine v svojo korist (198. člen OZ). Ker pa v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica posameznih delov, ki jih je v svojo korist uporabljala tožena stranka, je s prijavo izločitvene pravice zahtevala, da ji tožena stranka prizna lastninsko pravico na posameznih delih, ki jih je uporabljala v svojo korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ji je bila s sklepom o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic St ... z dne 17. 12. 2017 izločitvena pravica na posameznih delih stavbe (iz t. i. starega načrta delitve) priznana ter da navedeni sklep predstavlja izvršilni naslov za izročitev točno določenih delov stavbe tožeči stranki. Glede zatrjevanega dogovora o uporabi posameznih delov stavbe pa je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve navedlo materialnopravno podlago za zaključek, da dogovor, za katerega tožeča stranka ni izkazala, da naj bi ga sklenili vsi solastniki nepremičnine, pravno ne zavezuje. Temu materialnopravnemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem pa še dodaja, da s samim priznanjem izločitvene pravice tožeči stranki na posameznih delih, še vedno niso podani pogoji razdelitve v naravi obeh nepremičnin ID znak 001 in ID znak002 v celoti saj tožeča in tožena stranka nista edina solastnika teh nepremičnin.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil stečajni upravitelj dolžan na podlagi sklepa St ... z dne 17. 12. 2017 izročiti tožeči stranki v sklepu navedene dele nepremičnin v last in posest do 23. 12. 2017 in da je imel za navedeno obdobje tudi soglasje stečajnega sodišča za oddajo navedenih nepremičnin v najem, zaključilo, da uporaba istih prostorov do navedenega dne ne more predstavljati uporabe brez pravne podlage. Zavrnilo je kot neutemeljene trditve tožeče stranke, da so bili pred tem isti prostori njeni. Zaključilo je, da je imela do 23. 12. 2017 vsaka od strank le solastniški delež na nepremičninah ID znak 001 in ID znak 002. 10. Glede prostorov, ki jih je oddajala tožena stranka v najem družbi A. d.o.o. (gre za prostora 60 in 52), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po priznani izločitveni pravici tožeči stranki ni pripadla celotna kvadratura 384,30 m2, kolikor je tožena stranka oddajala v najem temu najemniku. Del prostorov v kvadraturi 141,20 m2 je ostal toženi stranki. Tožeči stranki je priznalo od zahtevane uporabnine 411,18 EUR mesečno, le **331,60 EUR** mesečno, preračunano na dneve za obdobje od 24. 12. 2017 do 17. 1. 2018. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg uporabe teh prostorov tožeče stranke, ta ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Za prostore, ki jih je tožena stranka oddala družbi B. d. o. o., je sodišče prve stopnje primerjalo trditve tožeče s trditvami tožene stranke ter glede na obseg priznane izločitvene pravice ugotovilo, da t. i. stari načrt (po katerem je tožeči stranki tudi priznana izločitvena pravica na posameznih nepremičninah) ne vsebuje posameznih delov 50 in 59 (22. stran obrazložitve sodbe), prav tako pa iz površine 106,50 m2 ni mogoče ugotoviti, na kateri prostor po starem načrtu naj bi se ta površina nanašala. Zato je sledilo toženi stranki, da ima tožeča stranka po priznani izločitveni pravici v lasti dela označena s številkama 68 in 69, v skupni površini 91,80 m2, česar prav tako tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Posledično ji je za navedena dva prostora sodišče prve stopnje priznalo uporabnino v višini **201,40 EUR** mesečno, preračunano na dneve za obdobje od 24. 12. 2017 do 17. 1. 2018. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

12. Za prostore, ki jih je tožena stranka oddajala C. s. p., to je za prostore označene s številkami 26, 27, 29, 42, 43, 44 in 46, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka zahteva uporabnino v višini **1.000,00 EUR** mesečno in ji jo je v tej višini priznalo, sorazmerno za obdobje od 24. 12. 2017 do 17. 1. 2018. 13. V preostalem delu, ki je predmet pritožbenega preizkusa, pa je zahtevek zavrnilo, tako na podlagi ugotovljenih površin, kot na podlagi krajše zajetega obdobja neupravičene uporabe spornih prostorov. Bistveni del pritožbenih trditev je usmerjen v očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker upravičenosti tožeče stranke do dela najemnin za prostore, ki jih je oddajala tožena stranka v najem, ni ugotovilo že pred priznanim obdobjem, torej že za čas pred 24. 12. 2017. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postala tožeča stranka oziroma njena univerzalna pravna naslednica solastnica nepremičnin ID znak 001 in ID znak 002 na podlagi prodajne pogodbe s toženo stranko leta 2005. Takrat je s toženo stranko, ki je v enem delu še vedno ostala solastnica nepremičnin, sklenila pogodbo o finančnem leasingu, na podlagi katere je toženi stranki prepustila svoj solastninski delež v uporabo in posest. Zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je v letu 2012 od pogodbe tožeča stranka odstopila in zahtevala vračilo predmeta leasinga, vendar ji tožena stranka spornega dela nepremičnin ni vrnila v posest pač pa je prostore oddajala v najem najemnikom. Tako stanje je bilo tudi ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko dne 3. 10. 2016. 15. Nesporno je, da tožeča stranka v roku za prijavo terjatev ni prijavila nobene terjatve do tožene stranke. Od nje ni zahtevala nobene koristi zaradi uporabe njenega dela nepremičnine do dneva začetka stečajnega postopka. To pomeni, da so njene eventualne terjatve iz naslova dela najemnin zoper toženo stranko v razmerju do tožene stranke kot stečajnega dolžnika po materialnem pravu v vsakem primeru prenehale (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Hkrati pa to tudi pomeni, da je mogoče šteti, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke kot stečajnega dolžnika privolila v svoje prikrajšanje za prejete najemnine. Tudi v tožbi je na 4. strani jasno zapisala, da je za ta postopek bistven trenutek njene prijave izločitvene pravice. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

16. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko z vlogo z dne 17. 8. 2017 (A17), ki jo je sodišče prejelo 21. 8. 2017 in s katero je prijavila izločitveno pravico na posameznih delih nepremičnine, ki jih je imela v posesti tožena stranka, prvič od stečajnega dolžnika zahtevala tudi vse najemnine-koristi, ki jih je imel od začetka stečajnega postopka z uporabo navedenih delov stavbe. Navedla je, da jih zahteva od začetka stečajnega postopka do vračila premičnin v posest. 17. Po oceni pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da toženi stranki ni treba vrniti doseženih koristi že od začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, pravilen. V okoliščinah konkretnega primera namreč ni pomembno, od kdaj je tožeča stranka zahtevala najemnine, pač pa kdaj.

18. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je za konkretni primer, v katerem je pritožbeno sodišče glede na ugotovljena dejstva zaključilo, da je tožeča stranka privolila v prikrajšanje za čas do začetka stečajnega postopka, glede pravice do uporabnine po dnevu začetka stečajnega postopka odločilen tisti trenutek, ko je od stečajnega upravitelja zahtevala plačilo deleža najemnin, ki odpade nanjo. Za zahtevek tožeče stranke po 198. členu OZ je v okoliščinah konkretnega primera po presoji pritožbenega sodišča odločilen torej trenutek, ko je tožeča stranka v razmerju do stečajnega dolžnika v prijavi izločitvene pravice prvič izrazila voljo, da ji dolžnik vrne nepremičnine in za čas do vrnitve vse koristi od uporabe. Z navedeno izjavo je nedvomno prenehala njena privolitev v prikrajšanje.

19. Tožeča stranka je prikrajšanje v tožbi denarno ovrednotila, zaradi česar ji ni mogoče odreči pravice do koristi zgolj zato, ker je v tožbi trdila, da je bila nepremičnina že razdeljena, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V okviru prikrajšanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede na posamezne najemnike v mesečnem znesku, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in glede najemnika A. d. o. o prisodilo uporabnino po **331,60 EUR** mesečno še za čas od 21. 8. 2017 do 23. 12. 2017, torej še za 4 mesece in 2 dni, kar znese 1.348,00 EUR; glede najemnika B. d. o. o. je prisodilo po **201,40 EUR** mesečno, kar znese za enako obdobje 818,00 EUR in glede najemnice C. s. p. za enako obdobje po 1000,00 EUR znese uporabnina še 4.064,00 EUR. Skupaj je priznalo tožeči stranki še 6.230,00 EUR in zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje (od 31. 1. 2020) na podlagi pravila iz 193. člena OZ. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo nepoštenost pridobitelja od dneva pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev in tožeči stranki v ugodilnem delu sodbe priznalo zakonske zamudne obresti od 15. 1. 2018, ne da bi ugotavljalo dan pridobitve posameznega zneska koristi, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, ki je zahtevala od posameznih zneskov zamudne obresti od vsakega 15. dne v mesecu v obdobju od 15. 12. 2016 do 15. 1. 2018. Po oceni pritožbenega sodišča pa v okoliščinah konkretnega primera toženi stranki ni mogoče očitati nepoštenosti, saj je imela za oddajo vseh delov nepremičnin soglasje stečajnega sodišča. Trditev in dokazov o tem, da bi moral upravitelj takoj po prejemu vloge o izločitveni pravico odpovedati najemne pogodbe in da zato, ker jih ni, ni bil pošten, tožeča stranka ni podala. Zato toženi stranki nepoštenosti ni mogoče pripisati. Ker pridobitelj ob pridobitvi ugotovljenih koristi ni bil nepošten, ga je pritožbeno sodišče obsodilo na plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe.

20. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v izpodbijani III. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje na seji delno spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača še 6.230,00 EUR in zakonske zamudne obresti od od 31. 1. 2020 do plačila. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu III. točko izreka potrdilo (353. člen ZPP).

21. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo 3,38% uspeh tožeče stranke in 96,62% uspeh tožene stranke. Glede na delno spremembo sodbe se izkaže, da je uspeh tožeče stranke 19,55%, uspeh tožene stranke pa 80,45%. Glede na navedeno znese 19,55% od odmerjenih stroškov tožeči stranki v višini 2.165,13 EUR, 423,28 EUR. In 80,45% od odmerjenih stroškov toženi stranki v višini 2.370,23 EUR, 1.906,85 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 1.483,57 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPPP. Pritožbeni uspeh tožeče stranke znaša 21,63%. Ker pritožbenih stroškov ni priglasila, o njih pritožbeno sodišče ni odločalo. Glede na 78,73% uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 78,73% stroškov odgovora na pritožbo (541,314 EUR), kar znese 426,18 EUR.