Jedro

Zakonske določbe glede vprašanja, kdaj je zavarovanec iz 12. člena ZPIZ (1992) upravičen do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, niso nedvoumne, saj je trajanje izplačevanja vezano predvsem na nastop dela na drugem ustreznem delu oziroma na pričetek dela, nima pa ustreznih določb za primer zavarovanca iz 12. člena ZPIZ. Kljub temu je treba vprašanje izplačevanja denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev reševati v okviru institutov ZPIZ, na pa z instituti zakona, ki ureja status brezposelnosti in pravice iz tega naslova. To ne glede na to, da primera, kot je obravnavan, določbe 16. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadlj.) sploh ne pokrivajo, saj za brezposelno osebo štejejo iskalca zaposlitve, ki ni lastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja. Ker tožnik v letu pred prijavo na zavod ni bil lastnik podjetja, ampak je to postal kasneje, zanj te določbe ne moremo uporabiti.

Možno je smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 188. člena ZPIZ, ki sicer določa, do kdaj se izplačuje nadomestilo plače. Pri tem je treba dan vstopa v zavarovanje po 12. členu ZPIZ izenačiti s pojmom dan pričetka dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti. Dejstvo, da se je nekdo odločil, da bo kot direktor osebno vodil podjetje, ustreza domnevi, da tako delo ustreza njegovi delovni zmožnosti, zato od dneva, ko je vstopil v obvezno zavarovanje ni več upravičen do denarnega nadomestila za čas čakanja za ustrezno zaposlitev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se izrek v 2. in 3. točki sodišča prve stopnje glasi: "2. Tožnik ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 18.12.1994 do 1.4.1998. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati pripadajoče in usklajene zneske nadomestila tožniku za čas od 18.12.1994 do 1.4.1998, v osmih dneh." V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke št. I-964086 z dne 23.10.1997 in 8.4.1994 in odločilo, da ima tožnik pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev tudi od 18.12.1994 dalje, pri čemer je tožena stranka dolžna plačati že zapadle zneske pripadajočega nadomestila v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, v bodoče pa v mesečnih zneskih za nazaj.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je imel tožnik lastnost zavarovanca po 12. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.). Zato bi lahko po določbi 2. alinee prvega odstavka 187. člena ZPIZ (1992) in določbi 124. člena ZPIZ (1992) pridobil pravico do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo samo, če bi prenehal opravljati dejavnost oziroma po izbrisu poslovodenja iz registra. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

V reviziji je bila formalno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pa vsebinsko ni bila obrazložena. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 12. člena ZPIZ (1992) se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine. Po določbi 124. člena ZPIZ (1992) ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, če mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Iz 2. alinee prvega odstavka 187. člena ZPIZ (1992) izhaja, da se nadomestilo osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu zavarovancem iz 12. člena ZPIZ (1992) izplačuje od naslednjega dne po prenehanju opravljanja dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani. V prvem odstavku 188. člena ZPIZ je določba, da se nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu izplačuje do dneva pričetka dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti. V drugem odstavku 188. člena ZPIZ pa je določba, da se nadomestila izplačujejo nezaposlenim zavarovancem za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in v mesecih, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov.

Kot je razvidno iz registra, je tožnik v letu 1991 (6.11.1991) ustanovil gospodarsko družbo, ki jo je kot direktor osebno vodil. Ker ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan na drugi podlagi in ni bil uživalec pokojnine, je zanj veljal 12. člen ZPIZ, kar pomeni, da bi se moral ob ustanovitvi gosdpodarske družbe obvezno zavarovati. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila od leta 1985 in ponovno od leta 1992 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Z odločbo z dne 6.2.1998 je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 12. členu ZPIZ od 18.12.1994 dalje (postala pravnomočna 5.3.1998), z odločbo z dne 23.10.1997, ki je bila potrjena z odločbo z dne 8.4.1998 pa je bilo tožniku izplačevanje nadomestil ustavljeno z 18.12.1994. Zakonske določbe glede vprašanja, kdaj je zavarovanec iz 12. člena ZPIZ (1992) upravičen do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, niso nedvoumne, saj je trajanje izplačevanja vezano predvsem na nastop dela na drugem ustreznem delu oziroma na pričetek dela, nima pa ustreznih določb za primer zavarovanca iz 12. člena ZPIZ. Kljub temu je treba vprašanje izplačevanja denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev reševati v okviru institutov ZPIZ, na pa z instituti zakona, ki ureja status brezposelnosti in pravice iz tega naslova. To ne glede na to, da primera, kot je obravnavan, določbe 16. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadlj.) sploh ne pokrivajo, saj za brezposelno osebo štejejo iskalca zaposlitve, ki ni lastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja. Ker tožnik v letu pred prijavo na zavod ni bil lastnik podjetja, ampak je to postal kasneje, zanj te določbe ne moremo uporabiti.

Možno je smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 188. člena ZPIZ, ki sicer določa, do kdaj se izplačuje nadomestilo plače. Pri tem je treba dan vstopa v zavarovanje po 12. členu ZPIZ izenačiti s pojmom dan pričetka dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti. Dejstvo, da se je nekdo odločil, da bo kot direktor osebno vodil podjetje, ustreza domnevi, da tako delo ustreza njegovi delovni zmožnosti, zato od dneva, ko je vstopil v obvezno zavarovanje ni več upravičen do denarnega nadomestila za čas čakanja za ustrezno zaposlitev.

Drugo odprto vprašanje pa so postopki, po katerih se dokončna odločba tožene stranke, kar odločba o odmeri nadomestila iz leta 1992 je, lahko spremeni. Pravna varnost zahteva, da so postopki vodeni v skladu z določbami zakona o upravnem postopku (ZUP) oziroma posebnimi določbami ZPIZ. Zato bi tožena stranka morala za ustavitev izplačevanja nadomestila tožniku najprej imeti ustrezno odločitev o vstopu tožnika v obvezno zavarovanje, poleg tega pa bi v odločbi 25-964086 z dne 23.10.1997 in odločbi I-964086 z dne 8.4.1998, prav tako pa tudi v odločbi z dne 6.2.1998 (ki je postala pravnomočna 5.3.1998), morala navesti pravno podlago za svojo odločitev in od kod zakonska možnost, da se delovnemu invalidu izplačevanje nadomestila plače ustavi za nazaj (pri tem je v prvi odločbi v izreku datum 18.12.1994, v drugi pa v obrazložitvi datum 18.12.1997). Taka navedba pravne podlage bi pripeljala do določbe 271. člena ZPIZ, ki določa, da odločba, ki je bila izdana v obnovi postopka (ali po ZPIZ ali po ZUP) učinkuje od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe. Zato je sodišče ob upoštevanju določbe 271. člena ZPIZ in ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka pred 5.3.1998 ni imela temelja za ustavitev izplačevanja nadomestila, ker tožnik pred tem datumom pač še ni imel statusa zavarovanca po 12. členu ZPIZ, odločilo da je bil tožnik upravičen do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ob upoštevanju obravnavanih odločb do 1.4.1998. Kakšne so bile dolžnosti tožnika kot lastnika gospodarske družbe, ki jo je kot edini direktor vodil že od leta 1991 (v letu 1994 je bila v spisih poočitena sprememba lastništva in dodatno določen še en direktor, leta 1999 pa je prišlo do nove spremembe v lastništvu in do razrešitve tožnika kot direktorja) do tožene stranke in kakšne so možnosti tožene stranke glede na določbe 283. člena ZPIZ, bo morala ugotoviti tožena stranka naknadno in v zvezi s tem ustrezno ukrepati.

Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. V zavrnilnem delu pa je kot osnovo za odločitev uporabilo določbo 378. člena ZPP, ker ni našlo razlogov, da bi reviziji ugodilo tudi v tem delu.