Jedro

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da pomenijo sredstva na računu praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo. Vendar pa je treba pri presoji, ali gre tudi v obravnavanem primeru res za prihranek, katerega neprijava pomeni navajanje neresničnih podatkov, izhajati tudi iz ugotovitve v upravnem postopku, da pomeni polog 20,00 EUR na računu tožnikove žene pogoj za odprtje varčevalnega računa, odprtje varčevalnega računa pa pogoj za odobritev večjega limita, tožnikova žena pa z njim ne razpolaga. Glede na to navedenega zneska 20,00 EUR ni mogoče šteti za prihranek, pač pa kot znesek, ki omogoča izpolnitev pogoja za odobritev večjega limita. Glede na naravo limita, ki ne predstavlja prihranka, temveč dolg, pa tudi glede na njegovo višino samo tega zneska po mnenju sodišča ni mogoče šteti za premoženje, katerega zamolčanje povzroči posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 476/2012 z dne 16. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 26. 11. 2012 (1. točka izreka) in ugotovila, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč (2. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik prosil za BPP za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku, v katerem je tožen zaradi plačila odškodnine. Iz tožnikove prošnje in izjave o premoženjskem stanju, ki je podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, izhaja, da njegova žena nima prihrankov. Na podlagi poizvedb, ki jih je opravila toženka, je bilo ugotovljeno, da ima tožnikova žena pri … banki d.d. na varčevalnem računu sredstva v višini 20,00 EUR. Tožnik tega dejstva ni zanikal, je pa navedel, da ima njegova žena navedeni račun odprt zaradi vračanja limita, ki naj bi ga izplačala v mesecu marcu 2013, zato zneska, ki se nahaja na njem ni štel za varčevanje. … banka d.d. je potrdila, da je s tožnikovo ženo o mesečni poravnani sredstev na varčevalni račun sklenila dogovor, ki ga je tudi priložila in iz katerega izhaja, da na bančnem računu ne gre privarčevana sredstva, ampak za dogovor o zbiranju sredstev za pokrivanje limita. Ker je tožnik po oceni toženke navajal neresnične podatke o premoženjskem stanju svoje žene, saj v prošnji za BPP ni navedel, da ima sredstva na posebnem računu … banke d.d., je na podlagi petega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo in mu izrekla šestmesečno prepoved ponovnega vlaganja. Poudarja, da dejstvo, ali je tožnik v prošnji za dodelitev BPP neresnične podatke glede premoženjskega stanja navajal namenoma ali ne, ni pomembno. Navaja pa tudi razloge, zakaj meni, da je ukrep iz petega odstavka 20. člena ZBPP v skladu z načelom sorazmernosti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj je znesek 20,00 EUR štela kot prihranek, čeprav iz dopisa … banke d.d. jasno izhaja, da ne gre za privarčevana sredstva. Poleg tega je obrazec izpolnjevala njegova žena. Meni še, da je toženka kršila pravico stranke do izjave, saj njemu in njegovi ženi ni dala možnosti, da ustno pojasnita sporna dejstva. Njegov primer predstavlja tipičen primer kršenja ustavnega načela pravne države. S tem, ko je toženka zaradi 20,00 EUR, ki tudi potrditvah banke niso prihranek, tožniku očitala, da je zamolčal prihranke oziroma v rubriki prihranki obkrožil „ne“, gre za nedopusten poseg države v človekovo pravico do enakosti pred zakonom. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odločbo toženke spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da jo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da za nastop pravne posledice iz petega odstavka 20. člena ZBPP zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke in se pri tem se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča o tem, da višina vrednosti zamolčanega premoženja in subjektivni odnos oziroma namen prosilca pri navajanju neresničnih podatkov oziroma njihovem zamolčanju za uporabo petega odstavka 20. člena ZBPP niso relevantni. Poudarja, da je popolnoma irelevanten podatek, kdo je prošnjo izpolnjeval. Bistveno je, da je tožnik prošnjo lastnoročno podpisal, izjavo o premoženjskem stanju pa je tako zase kot tudi za vse svoje družinske člane podal pod premoženjsko in kazensko odgovornostjo in torej za vse zapisane in obkrožene podatke odgovarja. Kot irelevantno ocenjuje tudi vprašanje, ali gre dejansko za prihranke ali ne. Ker zakon ne določa več, da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oziroma njihovega zamolčanja izkazan namen, je neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni navajala neresničnih podatkov glede na to, da gre za sredstva, ki so namenjena le kritju limita. Kršena pa tudi ni bila pravica stranke do izjave, saj je toženka tožnika o vseh ugotovitvah seznanila in mu tudi dala možnost, da nanje poda ugovor. Neodobritev BPP sama po sebi pa še ne pomeni kršitve pravice do enakosti pred zakonom.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcijo zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takšnem primeru izda organ za BPP odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Sodišče pritrjuje stališču toženke, da za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke in da namen navajanja neresničnih podatkov ni odločilen.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik v izjavi o premoženjskem stanju svoje žene ni navedel, da ima sredstva posebnem računu … banke d.d.. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je namreč treba med podatke o premoženjskem stanju navesti tudi prihranke in osebni račun, na katerem se nahajajo.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je imela tožnikova žena dne 31. 10. 2012 pri … banki d.d. odprt varčevalni račun s stanjem 20,00 EUR. Prav tako ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da njegova žena prihrankov nima. Sporno pa je, ali so sredstva na navedenem varčevalnem računu res prihranki v smislu določb ZBPP, katerih neprijava povzroči posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP.

Pojem prihraniti po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni, da se nečesa ne porabi, da ostane na razpolago, oziroma da se z načrtnim trošenjem denarja pride do določene vsote. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da pomenijo sredstva na računu praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.

Vendar pa je treba po mnenju sodišča pri presoji, ali gre tudi v obravnavanem primeru res za prihranek, katerega neprijava pomeni navajanje neresničnih podatkov, izhajati tudi iz ugotovitve v upravnem postopku, da pomeni polog 20,00 EUR na računu tožnikove žene pogoj za odprtje varčevalnega računa, odprtje varčevalnega računa pa pogoj za odobritev večjega limita, tožnikova žena pa z njim ne razpolaga. Glede na to navedenega zneska 20,00 EUR ni mogoče šteti za prihranek, pač pa kot znesek, ki omogoča izpolnitev pogoja za odobritev večjega limita. Glede na naravo limita, ki ne predstavlja prihranka, temveč dolg, pa tudi glede na njegovo višino samo tega zneska po mnenju sodišča ni mogoče šteti za premoženje, katerega zamolčanje povzroči posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP. Toženka je zato s tem, ko je navedeni znesek štela za takšno premoženje, zmotno uporabila materialno pravo.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena že iz tega razloga, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek brez presoje ostalih tožbenih navedb. V ponovljenem postopku bo morala toženka ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).