Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazno gradivo, ki je priloženo vloženemu obtožnemu predlogu, treba presojati ne po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravičeno opozorilo na šibkejšo dokazno vrednost izjav anonimnih oseb, je napačno ugotovilo, da te v predmetni zadevi predstavljajo ključno obremenilno gradivo, katerega zaradi njegove očitne nezanesljivosti pri dokazni presoji sploh ni mogoče upoštevati. Pri materialnem preizkusu vloženega obtožnega predloga je sodišče prve stopnje dolžno vzeti v obzir vse podatke, ki se v spisu nahajajo, in jih oceniti v smislu, ali skupaj kažejo na konkretnega storilca določenega kaznivega dejanja ali pač ne, pri čemer ne sme zanemariti niti podatkov, katere so v predkazenskem postopku policiji domnevno dale anonimne osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1) zavrglo. Na podlagi prvega odstavka člena 96 ZKP je s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnimi izdatki obdolženca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun.

2.Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo okrožni državni tožilec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer korektno povzelo razpoložljivo dokazno gradivo, teoretična stališča in stališča sodne prakse, vendar pa zmotno zaključilo, da utemeljen sum kot potreben dokazni standard ni podan.

5.Pritrditi je tožilcu, da je utemeljen sum kot artikulirana, konkretna in specifična verjetnost, da je obdolženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje, izkazan. Upravičeno je stališče pritožbe, da dokazni viri, razpoložljivi v trenutku vložitve predmetnega obtožnega predloga, upoštevaje njihovo kvaliteto in kvantiteto, ocenjeno v skladu z aktualno fazo postopka, terjajo ugotovitev o obstoju predpisane stopnje verjetnosti kot procesne predpostavke za nadaljevanje kazenskega postopka. Pritožnik utemeljeno izpostavlja informacije, katere naj bi policistom v predkazenskem postopku dal B. B. (zaznava parkiranega vozila Land Rover bele ali sive barve na kraju kaznivega dejanja, zaznava moškega glasu in robantenja specifične vsebine) skupaj s fotografijami parkiranega vozila, vsebino izjave anonimne prijaviteljice ter drugih anonimnih oseb, policijske evidence in ugotovitve policije v zvezi z vozili z registrsko številko KR 123 in KR 213 ter obdolženim A. A.

6.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazno gradivo, ki je priloženo vloženemu obtožnemu predlogu, treba presojati ne po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravičeno opozorilo na šibkejšo dokazno vrednost izjav anonimnih oseb, je napačno ugotovilo, da te v predmetni zadevi predstavljajo ključno obremenilno gradivo, katerega zaradi njegove očitne nezanesljivosti pri dokazni presoji sploh ni mogoče upoštevati. Pri materialnem preizkusu vloženega obtožnega predloga je sodišče prve stopnje dolžno vzeti v obzir vse podatke, ki se v spisu nahajajo, in jih oceniti v smislu, ali skupaj kažejo na konkretnega storilca določenega kaznivega dejanja ali pač ne, pri čemer ne sme zanemariti niti podatkov, katere so v predkazenskem postopku policiji domnevno dale anonimne osebe.

7.Ni moč spregledati, na kar utemeljeno opozarja pritožnik, da naj bi začetna informacija o moškem storilcu kot uporabniku belega ali sivega terenca ter prebivalca okoliškega kraja izhajala že iz izjave B. B. oziroma iz z njegove strani posnetih fotografij ter da je policija, ne le s pomočjo domnevnih anonimnih izjav, pač pa tudi preko lastnih evidenc, usmerila svoj sum na konkretnega obdolženca. Tega, upoštevaje celotno dokazno gradivo v spisu, s storitvijo prijavljenega kaznivega dejanja torej ne povezujejo le neke nespecifične, splošne okoliščine, kot to zmotno zatrjuje prvostopenjsko sodišče, pač pa, poleg bivanja v bližini postavljenega radarja, ki določa možen motiv poškodovanja, zlasti njegova povezava s terencem ustrezne barve, kateri naj bi bil kritične noči zaznan na kraju kaznivega dejanja, pri čemer se vsebine izjav domnevnih oseb ki ne želijo biti imenovane, izkazujejo le kot dopolnilni, in ne ključen podatek za identifikacijo možnega storilca. Navedene okoliščine res ne zadostujejo za zaključek, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano z gotovostjo, tega zaključka pa, kot utemeljeno poudarja tožilec v pritožbi, sodišče prve stopnje v aktualni fazi postopka niti ne sme iskati.

8.Pritožbeno sodišče dodaja še, da se kot zmotno nakazuje tudi prvostopenjsko razlogovanje o popolni odsotnosti indicev zanesljivosti v zvezi z izjavo domnevne anonimne prijaviteljice; že na podlagi spisovnih podatkov je mogoče razbrati časovne in krajevne okoliščine, v katerih naj bi bila pridobljena informacija o registrski številki terenskega vozila, pa tudi, da naj bi šlo za mimovozečo osebo, ki je bila očitno seznanjena z lokacijo stacionarnega radarja v lokalnem okolju. Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da lahko tudi eventualni nadaljnji dokazni postopek (zaslišanje očividca B. B. in konkretnega policista) pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja potem, ko se bo bodisi okrepila bodisi ošibila dokazna vrednost posamičnih dokaznih virov.

9.Ker so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo procesno določbo člena 437 ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka člena 277 ZKP, navedeno pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene odločitve, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-4, 437

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.