Jedro

Začetek stečajnega postopka na tek obresti ne vpliva, spremeni pa se obrestna mera. Do začetka stečajnega postopka tečejo zakonite zamudne obresti po ZPOMZO, od začetka stečajnega postopka po temeljni obrestni meri.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. alineji 1. točke izreka in glede stroškov postopka, tako da se v tem delu glasi: "Ugotovi se obstoj terjatve iz naslova neizplačanih plač v višini 960.265,40 SIT bruto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov izplačila plače od 2.9.1999 dalje do plačila.

Višji zahtevek do zneska 968.173,62 SIT bruto se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 206.409,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 60.394,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo obstoj terjatve iz naslova premalo izplačanih plač v skupnem znesku 350.818,68 SIT bruto (1. točka izreka), z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo, ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova neizplačanih plač v višini 481.712,13 SIT bruto (1. točka, prva alineja), z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.9.1999 dalje do plačila, iz naslova odpravnine v višini 1.298.936,20 SIT (1. točka, druga alineja), z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.9.1999 dalje do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust v višini 616.100,46 SIT (2. točka), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1999 dalje do plačila. Hkrati je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 61.235,00 SIT (3. točka), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo tožnik zoper zavrnilni del zahtevka iz naslova neizplačanih plač in zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust ter zoper odločitev o stroških. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in prizna vse priglašene stroške postopka, skupaj s pritožbenimi, ali pa zadevo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je samo opravilo izračun neizplačanih plač, do katerih je upravičen tožnik za mesece julij, avgust in september 1999. Pri tem je korektno izračunalo višino neizplačane plače za julij v višini 652.919,19 SIT, pa tudi za dva delovna dneva v septembru, pri čemer je upoštevalo, da bi znašala plača za cel september 605.026,58 SIT. Za mesec avgust pa naj bi bil tožnik po izračunu sodišča prve stopnje upravičen le do plače v višini 213.463,53 SIT, kar pa gre za očitno pomoto, saj je sodišče prezrlo, da bi moral tožnik za avgust 1999 prejeti 4,5 kratnik povprečne mesečne plače na zaposlenega pri toženi stranki. Pravilno izračunana plača v avgustu bi tako znašala 692.016,80 SIT, in ker mu tožena stranka priznava za ta mesec terjatev v višini 212.564,20 SIT, bi bil tožnik upravičen še do razlike v višini 479.452,78 SIT in ne zgolj 899,51 SIT, kot je zmotno izračunalo sodišče prve stopnje. Napačna je tudi odločitev glede nadomestila za neizkoriščeni dopust. Tožena stranka je tožniku ves čas priznavala pravico do nadomestila za 27 dni neizkoriščenega dopusta (kot to izhaja iz poprave tožbe z dne 1.12.2003), sporna je bila le višina nadomestila. Sodišče bi moralo upoštevati nesporno število neizkoriščenega dopusta in tako ugotoviti višino nadomestila za neizkoriščeni dopust. Prav tako se tožnik ni strinjal z višino stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Dve pripravljalni vlogi tožnika sta bili obrazloženi in potrebni za uveljavitev tožbenega zahtevka in za odločanje sodišča. Prav tako je bilo potrebno podati predlog za nadaljevanje postopka, kar pa sodišče ni priznalo. Nedvomno so potrebni stroški tudi izdatki za sodne takse, kar pa ni razvidno, da bi jih sodišče priznalo. Sodišče sploh ni pojasnilo, katerih stroškov ne prizna, ampak je naštelo le potrebne stroške postopka, zato se odločitev o stroških ne da preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP).

Sodišče prve stopnje je samo opravilo izračun neizplačanih plač, do katerih je upravičen tožnik za mesece julij, avgust in september 1999. Kot pravilno navaja pritožba, je sodišče prve stopnje prezrlo, da bi moral tožnik prejeti 4,5 kratnik povprečne mesečne plače na zaposlenega pri toženi stranki. Tako bi dejansko pravilno obračunana plača tožnika v avgustu znašala 692.016,80 SIT in ker mu je tožena stranka priznala za ta mesec terjatev v višini 212.594,20 SIT je bil tožnik upravičen do razlike v višini 479.452,78 SIT in ne zgolj 899,51 SIT, kot je to zmotno izračunalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da samo potrdilo o višini plače z dne 2.9.1999 ne predstavlja dokaza o višini plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako da je znesek 481.712,13 SIT bruto spremenilo v znesek 960.265,40 SIT, in spremenilo odločitev v izpodbijanem delu glede teka zamudnih obresti, ki tečejo od 2.9.1999 dalje do plačila, vendar od neto zneska in ne bruto, kot je odločilo sodišče prve stopnje, kajti bruto plača je sestavljena iz neto plače, katera pripada delavcu in iz davkov in prispevkov, katere plačuje delodajalec od plač.

Pritožbeno sodišče ob tem še navaja, da začetek stečajnega postopka na tek obresti ne vpliva (1. odst. 114. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99), spremeni pa se obrestna mera in sicer tečejo od začetka stečajnega postopka zamudne obresti po temeljni obrestni meri, kot to določa 112. člen ZPPSL. Tako termin "zakonite zamudne obresti" v sodni praksi označuje zamudne obresti po obrestni meri, kot jih za posamezno časovno obdobje ureja Zakon o obligacijskuh razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) ali posebni zakon o obrestni meri zamudnih obresti ali pa 2. odst. 114. člena ZPPSL. Do začetka stečajnega postopka so tako tekle zakonite zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur.l. RS št. 45/95 - 109/2001), od začetka stečajnega postopka pa obresti določene v 2. odst. 114. člena ZPPSL.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za 27 dni (poprava pritožbe). Tožnik je med postopkom le zatrjeval, da v letu 1999 ni izrabil 27 dni letnega dopusta, ni pa glede te trditve predlagal izvedbe nikakršnega dokaza. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje bi bil tožnik upravičen do nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta le v primeru, če bi dokazal odgovornost delodajalca za neizrabo dopusta, česar pa tožnik ni.

Tožnik je vložil pritožbo tudi v zvezi z odmero stroškov. Ne drži pritožbena navedba tožnika, da se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti v tem delu, ker je sodišče prve stopnje pojasnilo le, katere stroške tožniku prizna, ne pa tudi katerih stroškov tožniku ne prizna. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, kaj šteje za potrebne stroške, ki jih prizna tožniku, torej je povsem tudi jasno, da vseh ostalih priglašenih stroškov tožnika sodišče ni priznalo. Tožnik je res vložil dve obrazloženi pripravljalni vlogi, kar pa še ne pomeni, da sta bili za izvedbo pravde glede na zahtevnost postopka potrebni. Sodišče na podlagi 155. člena ZPP priznava strankam le potrebne stroške, ne pa stroške, ki so jih stranke dejansko imele v sodnem postopku. Tožniku prav tako ne gredo stroški za predlog za nadaljevanje postopka, kajti sodišče prve stopnje je izdalo sklep o mirovanju postopka na predlog tožene stranke po krivdi tožnika, skladno z ZPP, tako ni mogoče šteti predloga za nadaljevanje postopka kot potrebne stroške postopka in jih tako naložiti nasprotni stranki. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo sodne takse v višini 35.644,00 SIT, tožnik pa je priglasil stroške sodnih taks tako za tožbo kot za sodbo. Iz seznama taks izhaja, da je tožnik plačal za tožbo 35.644,00 SIT, za opomin 3.000,00 SIT, ter za sodbo 35.644,00 SIT. Tako je pritožbeno sodišče priznalo tožniku sodne takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 71.288,00 SIT, ne pa takse za opomin. Potrebni stroški tožnika za pravdo tako znašajo skupaj 321.100,00 SIT in delež 80% glede na uspeh v pravdi znaša 256.880,00 SIT. Potrebni stroški tožene stranke glede na uspeh v pravdi v višini 20% znašajo 50.471,00 SIT. Po pobotanju medsebojnih terjatev iz naslova stroškov postopka na prvi stopnji je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti skupaj 206.409,00 SIT.

Tožnik je s pritožbo po oceni pritožbenega sodišča uspel polovično. Potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo upoštevaje vrednost spora po pritožbi v višini 375 točk za sestavo pritožbe in 20% DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 71.288,00 SIT. Upoštevaje višino Odvetniške tarife 110,00 SIT (Ur.l. RS št. 67/03) znaša nagrada za zastopanje po odvetniku skupaj z DDV 49.500,00 SIT.

Celotni potrebni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 120.788,00 SIT, glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel s polovico, pa mu pripadajo stroški pritožbenega postopka v višini 60.394,00 SIT, kar je tožena stranka dolžna tožniku povrniti.