Jedro

Sodišče po razglasitvi sodbe ne more posegati v dokazno gradivo z vključitvijo ali izločitvijo dokazov in je predsednica senata z izločitvijo pisnih mnenj izvedencev po razglasitvi sodbe ravnala v nasprotju z določbami 4. odstavka 340. člena ZKP, vendar to ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zahteva pa tudi ne zatrjuje, da je takšno ravnanje samo po sebi vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Zahtevi obsojenega S.A. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni S.A. je dolžan plačati 2.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil S.A. obsojen zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ na kazen zapora dvanajst let, v katero se všteje pripor od 14.2.2004 dalje, odvzet mu je bil nož, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno in dolžan je plačati stroške kazenskega postopka na prvi stopnji.

Zoper sodbi sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni S.A. in njegova zagovornica. Obsojenec uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bile v tem, da sodišče ni ugotovilo motiva oziroma naklepa za umor in je zato mogoče, da je obsojenec storil dejanje v silobranu ali na mah ali iz malomarnosti, ne pa z direktnim naklepom, ki mu ga pripisujeta sodbi, saj ta oblika krivde predpostavlja trezno razmišljanje, načrtovanje in časovno pripravljanje kaznivega dejanja. Ker ga je žrtev napadla z nožem in šla potem, ko ji ga je vzel, v kuhinjo po drugega, je dejanje očitno storil v obrambi pred njenim napadom ali pa v zmoti o takem napadu, čeprav se sam dogodka ne spominja. Bolj verjetno je tudi, da je dejanje storil na mah zaradi vpliva alkohola in razdraženosti ob oškodovankinem napadu. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar se v tem pogledu sklicuje na zahtevo zagovornice. Predlaga, da se razsodi, da je dejanje storil v silobranu in se ga zato oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita.

Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je predsednica sodečega senata šele več mesecev po razglasitvi sodbe dne 18.4.2006 nezakonito izločila izvedenski mnenji kot nedovoljena dokaza, s čimer je obsojencu onemogočila vložiti zahtevo za izločitev senata zaradi "okuženosti" z nedovoljenima dokazoma. Ta sklep je izdala predsednica senata, ko je pisala pisni odpravek sodbe in brez vednosti drugih članov senata, čeprav bi ga smel izdati le senat. Ob sprejemanju sodbe je senat očitno upošteval tudi izločena dokaza. Ti kršitvi je sodišče druge stopnje poskušalo odpraviti tako, da je nezakonito obravnavalo dopolnitev zagovorničine pritožbe, čeprav je bila vložena prepozno. Nadaljnja bistvena kršitev postopka naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 12.5.2005 nadaljevalo obravnavo, čeprav je bila sestava senata spremenjena. Izpodbijani sodbi naj bi bili "protispisni", ker nista upoštevali izpovedbe priče I.P., ki je v korist obsojenca, sodišče druge stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo trditev obrambe, da so sorodniki žrtve krivo pričali v škodo obsojenca in to odločitev utemeljilo s "protispisnimi" razlogi. Sodbi ugotavljata, da je mogoče, da je obsojenec storil dejanje v silobranu ali na mah, pa sta ga kljub temu v nasprotju z določbami 18. člena ZKP in dokazi obsodili za naklepen umor. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo odnosa obsojenca do dejanja glede naklepa, silobrana in uboja na mah. Sodišče naj bi kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov, ker je ignoriralo izpovedbo priče I.P. in ni zaslišalo predlaganih prič (obsojenčeve bivše žene, partnerke in sestre ter oškodovankine hčerke), ki bi osvetlile osebnost obsojenca in ravnanje žrtve, ampak je pristransko izvajalo le dokaze proti obsojencu, med temi tudi mnenja izvedencev, ki so sodelavci izločenih izvedencev in povezani s sorodniki oškodovanke. Zagovornica predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na navedbe obeh zahtev navaja, da zagovornica ponavlja pritožbene navedbe in zatrjuje nekatere dodatne kršitve postopka, ki naj bi jih storilo sodišče druge stopnje. V delu, kjer njena zahteva trdi, da je pritožbeno sodišče nezakonito vsebinsko obravnavalo dopolnitev zagovorničine pritožbe, čeprav je bila vložena prepozno, ne uveljavlja bistvene kršitve postopka, ampak kvečjemu nebistveno kršitev postopka, ki je bila v korist obsojenca. Pritožbeno sodišče je utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe glede izločitve sodečega senata in izločitve dokazov, glede pristranskega in nepoštenega sojenja, glede zavrnitve izvajanja dokazov v obsojenčevo korist in "protispisnosti" obrazložitev sodb. Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti pa uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je vrhovni državni tožilec mnenja, da sta obe zahtevi neutemeljeni.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici in oba sta se o njem izjavila. Obsojenec poudarja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak zaradi postopka, ki je bil nezakonit in zaradi kršitev Kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je zavlačevalo postopek, obravnavo je opravilo, čeprav obsojenec zaradi neprespanosti ni bil sposoben sodelovati in sodišče ni po resnici in popolnoma ugotovilo relevantnih dejstev za uporabo določb 2. odstavka 3. člena, 4. člena, 11. člena, 12. člena, 15. člena, 20. in 21. člena KZ o uporabi milejšega zakona, o krivdi, o silobranu in prekoračitvi silobrana, o skrajni sili, o prištevnosti in naklepu, o dejanski in pravni zmoti. Predsednica sodečega senata je bila pristranska, vendar zahteve obrambe za njeno izločitev niso uspele. Ponavlja trditve iz zahteve, da smrti oškodovanke ni želel, da jo je ljubil, da je do dejanja prišlo zaradi "spleta nesrečnih okoliščin". Določno zatrjuje kršitev 1., 2., 7., 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP o nepravilni sestavi senata, o izločitvi sodnika, o nepopolni rešitvi predmeta obtožbe in prekoračitve obtožbe ter o nejasnih in pomanjkljivih razlogih. Zagovornica ponavlja stališče, da že dejstvo, da je predsednica senata izločila izvedenski mnenji po razglasitvi sodbe, čeprav tega ne bi smela, zadošča za zaključek, da sta bili mnenji uporabljeni v sojenju kot dokaz, kar je bistvena kršitev postopka in zato sodišče ni bilo nepristransko. Izvedenska mnenja, ki niso bila izločena, pa so pristranska v obsojenčevo škodo.

Zahtevi obsojenca in zagovornice za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena, 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena ZKP lahko obsojenec in njegova zagovornica vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve določno navedene in ustrezno obrazložene, da jih je mogoče preizkusiti. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčeva zahteva zatrjuje kršitve kazenskega zakona, vendar pa ne navede določno, katere določbe kazenskega zakona naj bi bile prekršene in s čim. Iz obrazložitve zahteve se da razumeti, da bi moralo sodišče ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja dejanje pravno opredeliti kot uboj na mah po 128. členu KZ ali povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ, ker da dejanja ni storil naklepoma, ali pa uporabiti določbe 11. člena KZ o silobranu ali 20. in 21. člena KZ o dejanski in pravni zmoti. Toda kršitve kazenskega zakona, ki jih uveljavlja obsojenčeva zahteva, lahko sodišče stori samo pod pogojem, da je ugotovilo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi moralo uporabiti drugačno pravno opredelitev dejanja, kot jo je, oziroma bi moralo uporabiti določbe o silobranu, prekoračenem silobranu, pravni ali dejanski zmoti, pa tega ni storilo. V obravnavanem primeru pa sodišče takih okoliščin in dejstev ni ugotovilo, zato ni moglo kršiti kazenskega zakona v smislu trditev v obsojenčevi zahtevi.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka obsojenčeva zahteva odkazuje na navedbe v zahtevi zagovornice za varstvo zakonitosti. Kot je bilo že rečeno Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, ki jih vložnik uveljavlja v svoji zahtevi, zato tega dela obsojenčeve zahteve ni moglo presojati, seveda pa bo Vrhovno sodišče presojalo navedbe o kršitvah postopka v zagovorničini zahtevi, na katere odkazuje obsojenec v svoji zahtevi.

Iz povedanega izhaja, da Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tudi zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ne navaja določno, katere kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ali kakšne druge kršitve ZKP, ki naj bi vplivale na zakonitost sodb po 2. odstavku istega člena ZKP, naj bi bile storjene. S trditvami, da je sodišče prve stopnje onemogočilo obsojencu, da zahteva izločitev sodečega senata zaradi "psihološke okuženosti" v smislu 4.a točke 39. člena ZKP, zahteva uveljavlja bistveno kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ali kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 2. odstavku istega člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Ustave. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, da je predsednica senata, čeprav ni bila pristojna za izdajo sklepa, šele 18.4.2006 po razglasitvi sodbe na podlagi 83. člena ZKP kot nedovoljena dokaza izločila iz spisa pisni mnenji izvedencev dr. G.M. in dr. V.F. ter del obrazložitve obtožnice, ki je povzela izvedensko mnenje dr. M., čeprav je senat dne 7.1.2005 na zahtevo zagovornice odločil (zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 633, pisni sklep na list. št. 647 in 648), da se ta dva izvedenca na podlagi 6. točke 39. člena v zvezi s 44. členom ZKP izloči zaradi dvoma v njuno nepristranskost. To kršitev postopka je zagovornica uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo in obrazložilo na 3. do 11. strani svoje sodbe. Zahteva trdi, da je predsednica sodečega senata z izločitvijo izvedenskih mnenj po razglasitvi sodbe (a pred odpravo pisnega odpravka sodbe) "zagrešilo tako hudo kršitev določb ZKP, da bi moralo pritožbeno sodišče sodbo že po uradni dolžnosti razveljaviti". Čeprav zahteva ne pove, katere določbe zakona naj bi bile prekršene, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo tako ravnanje predsednice senata v nasprotju z določbami 4. odstavka 340. člena ZKP, pa tudi v nasprotju s smislom določb 351., 355. in 1. odstavka 353. člena ZKP. Bistvo teh določb je, da sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe ne more posegati v dokazno gradivo z vključitvijo ali izločitvijo dokazov, ali izdajati odločbe, če ne gre za izjeme, ki so posebej predpisane (npr. sklep o priporu po 361. členu, ali o stroških po 2. odstavku 93. člena ZKP). Postopek, funkcionalna pristojnost in vrste nedovoljenih dokazov pri izločitvi dokazov so v ZKP popolno urejeni: v predkazenskem postopku jih izloča državni tožilec ali preiskovalni sodnik (1. odstavek 83. člena ZKP), v preiskavi preiskovalni sodnik (2. in 3. odstavek 83. člena ZKP), predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo (3. in 4. odstavek 286. člena ZKP) in senat na glavni obravnavi najkasneje do konca dokaznega postopka (4. odstavek 340. člena ZKP). Po razglasitvi sodbe sme predsednik senata samo izjemoma na podlagi 5. odstavka 377. člena ZKP izločiti nedovoljene dokaze, kadar mu sodnik poročevalec pritožbenega sodišča pred odločitvijo o pritožbi vrne spis zato, da take dokaze izloči. Toda ravnanje predsednice senata v obravnavani zadevi ne pomeni nobene od bistvenih kršitev postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zahteva pa tudi ne zatrjuje, da je takšno ravnanje samo po sebi vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

To kršitev postopka sicer povezuje z očitkom, da obsojenec zaradi nje ni mogel uspešno uveljaviti izločitev celotnega senata zaradi "psihološke okuženosti" z izločenima izvedenskima mnenjema kot nedovoljenima dokazoma, vendar pa je ta trditev zahteve neutemeljena.

Ne v pritožbi ne v zahtevi ni pojasnjeno, kateri deli izločenih pisnih izvedenskih mnenj so ali bi lahko vplivali na pristransko odločitev sodišča in zakaj. Neutemeljena je tudi trditev, da obsojenec zaradi tako pozne izločitve izvedenskih mnenj ni mogel uspešno zahtevati izločitve sodečega senata, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do nepristranskega sodišča in do pravnega sredstva po 1. odstavku 23. člena in 25. členu Ustave. Zagovornica je namreč dne 14.1.2005 vložila pisno zahtevo za izločitev senata izrecno zato, ker sodišče ni izločilo spornih izvedenskih mnenj in se je seznanilo z njuno vsebino in se torej "psihološko okužilo" z njima. Predsednik sodišča, ki je o zahtevi za izločitev senata odločal, je te navedbe po pridobitvi izjav vseh članov senata preizkusil in jih zavrnil. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika pa po 4. odstavku 42. člena ZKP ni posebne pritožbe. Po določbi 5. odstavka 41. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za izločitev sodnika iz razlogov, ki jih je vložnik že uveljavljal v prejšnji zahtevi, ki je bila zavrnjena. Neutemeljena je zato trditev zahteve, da bi predsednik sodišča drugače odločil o zahtevi za izločitev senata, če bi vedel, da je bil senat seznanjen z vsebino izločenih izvedenskih mnenj.

Navedbe v zahtevi, da je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo zagovorničino dopolnitev njene pritožbe, čeprav bi jo moralo zavreči, uveljavlja kršitev 389. člena ZKP, po katerem pritožbeno sodišče zavrže pritožbo, če ugotovi, da je bila podana po preteku zakonskega roka. Glede na to, da sme po določbah 2. in 6. odstavka 367. člena ZKP zagovornik vložiti pritožbo le v korist obdolženca, je jasno, da je pritožbeno sodišče z vsebinsko obravnavo dopolnitve zagovorničine pritožbe, čeprav bi jo moralo kot prepozno zavreči, lahko kršilo zakon le v korist obsojenca. Take kršitve postopka pa zagovornica v skladu z določbo 1. odstavka 421. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati, saj jo sme vložiti samo v korist obsojenca.

Neutemeljena je trditev zahteve, da je sodišče opravilo glavno obravnavo tudi na naroku dne 12.5.2005, ko je bila sestava senata drugačna kot tista ob izrekanju sodbe, kar naj bi bila kršitev postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tega dne sploh ni bil razpisan narok za glavno obravnavo. Iz uvoda sodbe je jasno, da jo je izrekel senat, ki je sodil na glavni obravnavi, ki se je začela 12.8.2005, nadaljevala na narokih 19.9., 4.10., 25.11., 20. in 22.12. istega leta ter 4. in 6.1.2006, končala pa na naroku dne 12.1.2006. Naroka dne 12.12.2005 (ali 12.5.2005) sodba ne omenja. V pritožbi je zagovornica zatrjevala, da je bila ta kršitev postopka storjena na naroku za glavno obravnavo dne 12.12.2005. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe zavrnilo na 9. in 10. strani sodbe. Če zahteva za varstvo zakonitosti misli na ta narok, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne navaja razlogov, ki bi lahko izpodbijali pravno pravilno utemeljitev sodbe pritožbenega sodišča o tem vprašanju.

"Protispisnost" kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnjem nasprotju z dokazi, torej z vsebino izpovedb ali listinskih dokazov. Če sodišče obstoj odločilnih dejstev ne opre na določene dokaze, ampak na druge ali ne sprejme trditev obrambe, da so določene priče krivo izpovedale, kot to uveljavlja zahteva, sodišče ne zagreši uveljavljane kršitve kazenskega postopka.

Za kršitev 1. odstavka 18. člena ZKP, ki jo zahteva tudi očita obema sodbama gre, če sodišče spozna obdolženca za krivega, čeprav je ugotovilo, da za obsodbo ni dovolj dokazov. V tej zadevi sodišči nista bili v dvomu o tem, ali je obsojencu kaznivo dejanje dokazano, zato nista kršili načela, da je treba obdolženca v dvomu, ali je storil očitano mu kaznivo dejanje, oprostiti.

Trditve v zahtevi, da sta sodišči kršili obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker da sta "ignorirali" izpovedbo žrtvine hčerke v korist obsojenca in zavrnilo očitke obrambe na delo izvedencev, ne utemeljujejo zatrjevane kršitve obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist: sodišče je dokaze izvedlo, vrednotenje pomena dokazov pa je v okviru zakonite proste presoje dokazov po 355. členu, 1. in 3. odstavku 392. člena ter 1. odstavku 394. člena ZKP.

Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo predloge zagovornice na glavni obravnavi dne 12.1.2006 (list. št. 1241 in 1242), da se zasliši obsojenčeva bivša žena in bivša partnerka, ki bi "lahko potrdili, da osebnost obtoženca ni takšna kot poskušajo prikazati sorodniki pokojne". Sodišče je obsojenčevo osebnost, predvsem o dotedanji agresivnosti, dovolj izčrpno ocenjevalo na podlagi izvedenskih mnenj, izpovedb sorodnikov žrtve in sosedov ter zagovora. Zaključki sodišča temelje na konkretnih podatkih, ki jih izpovedbe predlaganih a zavrnjenih prič očitno ne bi mogle ovreči ne glede na to, ali bi priči potrdili trditev obsojenca, da ni bil nasilen tudi proti njima. Stališče Vrhovnega sodišča je, da zavrnitev teh dokaznih predlogov ni bila arbitrarna oziroma v nasprotju s 3. alinejo 29. člena Ustave oziroma z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Trditve zahteve, da se je sodišče oprlo na pisno mnenje pristranskih in zato izločenih izvedencev je v očitnem nasprotju z navedbo sodišča, da teh mnenj pri razsodbi ni upoštevalo.

Vrhovno sodišče iz navedenih razlogov zaključuje, da tudi zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice ni utemeljena, zato je obe zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, ki je lastnik nepremičnin in zamotanost zadeve (dve zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta uveljavljali več kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka).