Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih oziroma je bila prevzeta k toženi stranki, tako da je skupaj dopolnila 30 let delovne dobe. Njen tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade je utemeljen po določbah kolektivne pogodbe, ki glede na dejavnost, ki jo opravlja, veljajo za toženo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 694,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2007 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 141,45 EUR, v osmih dneh od prejema prvostopne sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa v breme naloži stroške tožene stranke. Navaja, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje glede plačila jubilejne nagrade v višini 694,52 EUR ne strinja, saj meni, da je kolektivna pogodba, na katero se sklicuje sodba in tudi tožnica v svoji tožbi, ne veže. Pri vsaki kolektivni pogodbi je potrebno upoštevati njeno stvarno veljavnost in tožena stranka ne sodi med delodajalce, ki bi jo predmetna kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma, upoštevajoč določbe 2. člena te KP, vezala. Sodba sodišča prve stopnje pomeni popolno ignoranco dejavnosti tožene stranke in napačno interpretacijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica pri toženi stranki oziroma njeni prednici družbi K.D., kadarkoli sklenjeno. V sami pogodbi, ki jo sodba razlaga, pravica do jubilejne nagrade po KPGiZ ni, da stranki glede pravice do jubilejne nagrade veže le kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma. Pogodba o zaposlitvi tožnice iz leta 1990 napotuje le na uporabo ZDR in pravilnika o delovnih razmerjih K.M. d.d., ki pa se v enaki meri kot na sporno kolektivno pogodbo, sklicuje tudi na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti. Za vsakega delavca velja le tista kolektivna pogodba, ki je glede na njegovo delo zanj prišla prav. Tožnici torej ne pripada jubilejna nagrada za 30 let skupne delovne dobe, sicer pa pravilnik o delovnih razmerjih K.M. d.d. ni urejal pravice do jubilejne nagrade. Družbo K.D. d.o.o. je zavezovala le Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, tožnica pa delovne dobe pri delodajalcu oziroma njegovih prednikih ni nikoli dosegla. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da je po njeni oceni pritožba neutemeljena. Nedvomno je, da je za toženo stranko oziroma njenega pravnega prednika veljala Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, kar je razvidno iz uvoda pravilnika o delovnih razmerjih K.M. d.d., kjer je zapisano, da je uprava podjetja sprejela pravilnik o delovnih razmerjih na podlagi Zakona o delovnih razmerjih, Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma. Pravilnik je res iz leta 1996, vendar to ne spremeni zadeve, saj je bil med delodajalcem K.M. in sindikatom K.M. dne 22. 10. 2003 sklenjen dogovor, ki v 1. členu pravi, da se interni akti K.M. uporabljajo skladno in sočasno z določbami ZDR in Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. Zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno ob sicer pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in ob odsotnosti kakršnikoli kršitev pravil postopka. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži, da tožnici povrne pritožbene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. ZPP tudi v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo v plačilo jubilejno nagrado za 30 let skupne delovne dobe v znesku 694,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2007 dalje do plačila. Pri tem je ugotovilo, da iz delovne knjižice, ki jo je predložila tožnica, izhaja, da se je le-ta prvič zaposlila dne 8. 8. 1977 in bila pri tem ves čas zaposlena brez prekinitve, čeprav je delala pri različnih delodajalcih. Tožnica je s 1. 6. 2006 v družbi K.M. d.d. prenehala z delom in nadaljevala delovno razmerje pri družbi K.D. d.o.o., ki se je preoblikovala v firmo K.T. d.o.o. ..., ki je sedaj tožena stranka. Tožnica je tako 30 let skupne delovne dobe napolnila dne 8. 8. 2007, kar sicer med strankama tudi ni bilo sporno. Tožnica je bila prevzeta v K.D. na podlagi prevzema brez sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, kar tudi med strankama ni bilo sporno.

Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je tožena stranka s tožnico dne 27. 10. 2010 podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki izrecno v 1. točki navaja, da delavec in delodajalec sporazumno razveljavljata pogodbo o zaposlitvi št. 12600 z dne 12. 12. 1990 s pripadajočimi aneksi, pri čemer se navedena pogodba razveljavi z dnem 31. 10. 2007, ker bo delavka s 1. 11. 2007 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi podpisane dne 12. 1. 1991 pa izhaja, da tožnica sklepa pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) in 9. člena pravilnika o delovnih razmerjih K.M., pri čemer priloženi del pravilnika o delovnih razmerjih K.M. d.d. z dne 1. 4. 1996 izrecno navaja, da je pravilnik o delovnih razmerjih K.M. d.d. sklenjen na podlagi določil Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, torej ne kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine, kot to v postopku navaja tožena stranka. Iz predloženega dogovora med sindikatom K.M. d.d. in direktorico K.M. d.d. z dne 22. 10. 2003 izrecno izhaja, da se stranki dogovora sporazumno dogovarjati, da interni akti K.M. d.d. ne glede na določbo 232. člena ZDR uporabljajo skladno in sočasno z določbami ZDR in Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 s sprem. - KPGiT), ob upoštevanju razlage KPGiT (Ur. l. RS, št. 33/03). Tretja točka dogovora tudi izrecno navaja, da je ta dogovor sklenjen z dnem, ko ga podpišeta predstavnika obeh strank dogovora in velja najmanj do sklenitve nove Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma in KP K.M.. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožnici priznalo jubilejno nagrado za skupaj 30 let delovne dobe skladno z določili Kolektivne pogodbe gostinstva in turizma, saj je to ugotovilo na podlagi vseh predloženih dokazov, ki sta jih predložili obe pravdni stranki.

Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da zanjo velja Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, kar pa tožena stranka ni z ničemer izkazala, iz izpisa iz sodnega registra pa tudi izhaja, da je naziv tožene stranke v celoti K.T., .... Torej ni razvidno, da bi šlo za opravljanje trgovinske dejavnosti, kot to navaja tožena stranka, da je potrebno pri vsaki kolektivni pogodbi upoštevati njeno stvarno veljavnost, kar se sicer pritožbeno sodišče načelno strinja, vendar kot že navedeno, tožena stranka z ničemer ni izkazala, da zanjo velja Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 s sprem.). Tako tožnici pripada na podlagi 61. člena KPGiT jubilejna nagrada za 30 let skupne delovne dobe v višini dveh najnižjih osnovnih plač I. tarifnega razreda iz te kolektivne pogodbe v višini 694,52 EUR, pri čemer višina med strankam ni bila sporna in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2007 dalje, saj je izplačilo zapadlo en mesec po izpolnitvi pogojev, kot to določa 2. odstavek 61. člena KPGiT.

Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker za toženo velja tudi le splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti, ki pa v času, ko je tožnica dosegla 30 let skupne delovne dobe sploh več ni veljala. Pritožbeno sodišče navaja, da delodajalca vežejo veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti ne glede na to, ali je splošna kolektivna pogodba še veljala ali ne, pri čemer kolektivne pogodbe dejavnosti določena vprašanja urejajo bolj ugodno kot splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti, v konkretnem primeru torej za tožnico velja branžna kolektivna pogodba ali podjetniška in ker je le-ta dokazala, da zanjo velja KPGiT, ji torej pripada jubilejna nagrada za 30 let skupne delovne dobe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na tožbo iz razloga, ker le-ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka na podlagi določil 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.