Up-297/01 - 8

3. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 210/2000 z dne 24. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je kot zasebni obrtnik v novembru 1991 svojemu delavcu odpovedal delovno razmerje. Odpuščeni delavec se je pritožil na disciplinsko komisijo pri občinskem Sindikatu delavcev pri zasebnikih. Ta je zahtevku delavca ugodila in odločila, da mora delodajalec delavca poklicati nazaj na delo, mu za čas, ko ni delal, izplačati plače in od njih obračunati prispevke ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Pritožnik odločbe disciplinske komisije ni hotel izvršiti, zato je delavec vložil tožbo na sodišče. V sodnem postopku je bilo tožbenemu zahtevku delavca ugodeno in pritožniku naloženo plačilo plače in prispevkov ter vpis delovne dobe delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek pritožnika iz nasprotne tožbe, s katerim je uveljavljal razveljavitev sklepa disciplinske komisije, je sodišče prve stopnje zavrnilo, Višje sodišče pa zavrglo. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zoper sodbo, s katero je bilo delavčevi tožbi ugodeno, zavrnilo, revizijo zoper sklep o zavrženju pritožnikove nasprotne tožbe pa zavrglo. Po ustavni pritožbi pritožnika je Ustavno sodišče izpodbijano revizijsko odločitev razveljavilo (glej odločbo št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000, OdlUS IX, 294). Po odločbi Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče znova odločalo o zadevi. Reviziji zoper sklep o zavrženju nasprotne tožbe je tokrat ugodilo in sklep Višjega sodišča razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v ponovno obravnavo.

Revizijo zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je bilo ugodeno zahtevkom delavca iz tožbe, pa je ponovno zavrnilo. Ugotovilo je, da je revizija v tem delu neobrazložena, in jo je zato preizkusilo le v obsegu, v katerem preizkusi sodišče revizijo po uradni dolžnosti, ter pri tem odločilo, da ni utemeljena.

B.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da revizija zoper sodbo Višjega sodišča ni obrazložena. V podkrepitev te svoje trditve navaja, da je v vseh svojih vlogah opozarjal na postopkovne kršitve, ki naj bi bile zagrešene pri odločanju disciplinske komisije, in na samo nepravilnost te odločitve. Na vse te domnevne nepravilnosti znova opozarja tudi v ustavni pritožbi. S temi navedbami pritožnik smiselno zatrjuje kršitev 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Okoliščina, s katero pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, se nanaša zgolj na očitek Vrhovnemu sodišču, da je nepravilno ugotovilo, da pritožnikova revizija zoper sodbo Višjega sodišča ni obrazložena. Takšen pritožnikov očitek bi lahko bil relevanten z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te pravice izhaja namreč tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do bistvenih navedb strank, kar velja tudi za Vrhovno sodišče. Navedeno pomeni, da bi se Vrhovno sodišče, če bi pritožnikova revizija dejansko vsebovala kakšne razloge, ki bi se nanašali na izpodbijano sodbo Višjega sodišča, moralo opredeliti do bistvenih navedb. S sprejemom nepravilnega stališča, da revizija takšnih navedb sploh ne vsebuje, pa bi lahko glede na navedeno kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa o takšni kršitvi v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti.

Navedbe o domnevnih postopkovnih kršitvah pri odločanju disciplinske komisije in o nepravilnosti same odločitve te komisije, na katere opozarja pritožnik v ustavni pritožbi in ki jih je dejansko uveljavljal tudi v reviziji, se nanašajo le na odločitev Višjega sodišča v zvezi z zahtevkom pritožnika za razveljavitev sklepa disciplinske komisije, torej le na sklep Višjega sodišča, s katerim je bilo odločeno o zahtevku iz nasprotne tožbe. Na odločitev v zvezi z izpodbijano sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevkih delavca iz tožbe, bi lahko te navedbe vplivale le posredno in sicer v primeru, če bi bilo na njihovi podlagi ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe in bi bil sklep disciplinske komisije razveljavljen. Odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe in zahtevku iz tožbe sta namreč povezani - če bi bil zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije utemeljen, ne bi bilo več podlage za tožbeni zahtevek delavca.

Glede na navedeno gre torej šteti, da se revizijske navedbe primarno nanašajo le na izpodbijani sklep Višjega sodišča. V tem kontekstu jih je Vrhovno sodišče tudi obravnavalo. To pa pomeni, da očitku pritožnika o zmotnem stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi in da torej tega, da bi bila njegova ustavna pritožba utemeljena, pritožnik ni izkazal. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan