Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja produktivnosti, ki ni posledica epidemije covid-19. Iz listinske dokumentacije, ki potrjuje izpoved direktorice tožene stranke in trditve tožene stranke v postopku, izhaja, da se je dejansko zmanjšal celotni obseg dela na delovnem mestu delavec v skladišču in sicer predvsem zaradi izgube večje stranke konec leta 2019.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 2. 2020 in da ji delovno razmerje na tej podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do 26. 8. 2020; da jo je tožena stranka dolžna od 21. 6. 2020 do 26. 8. 2020 prijaviti v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, ji obračunati bruto nadomestilo plače 351,15 EUR za junij 2020, 1.053,45 EUR za julij 2020 in 883,54 EUR za avgust 2020, ter ji po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca, dalje do plačila in ji izplačati tudi 2/12 regresa za letni dopust za leto 2020 v višini 190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje izven določil namena Zakona o delovnih razmerjih vsebinsko ovrednotilo postopke tožene stranke pri zaposlitvi tožnice. Tožnica je bila sprejeta na delo k toženi stranki na delovno mesto, za katero se je zahtevala IV. stopnja izobrazbe, čeprav je imela VI. stopnjo. Tožničina izobrazba ni bila moteča tudi v februarju, pri podaljšanju pogodbe o zaposlitvi. Iz tega izhaja tožničina pripravljenost delati tudi na delovnih mestih, za katere se zahteva nižja stopnja izobrazbe, kar je tožena stranka vedela. Tako so bila za tožnico sprejemljiva tudi ta delovna mesta, ki naj bi jih tožena stranka imela na razpolago. Nelogična so utemeljevanja tožene stranke, da naj bi že v februarju 2020 zaznala upad dela, pa je kljub temu 3. 3. 2020 objavila potrebo po dveh novih delavcih, a ju je dejansko zaposlila šele v drugi polovici maja, kar sega v obdobje, ko je že razpolagala s podatki o drastičnem upadu obsega dela. Te navedbe tožene stranke so glede na to, da se je čez 10 dni pojavil presežek dveh delavk, neživljenjske in nelogične, saj potreba po dveh novih delovnih mestih v obvladovanem delovnem procesu ne predstavlja vprašanje enega dneva. Tako tožnica vztraja pri tem, da pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil podan, saj ne obstaja utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana iz poslovnega razloga dne 25. 2. 2020 zakonita, zato je zavrnilo tožničin reintegracijski zahtevek do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, reparacijski zahtevek in zahtevek za izplačilo 2/12 regresa za letni dopust za leto 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki nazadnje zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 27. 2. 2020 do 26. 8. 2020 na delovnem mestu delavec v skladišču. Dne 5. 6. 2020 ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, ker je zaradi zmanjšanega obsega dela in s tem povezane zmanjšane produktivnosti zaposlenih v oddelku skladišča prišlo do reorganizacije dela. Tožnica je s še eno sodelavko, ki je prav tako prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, delala na menjavi oblačil. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja produktivnosti, ki ni posledica epidemije covid-19. Iz listinske dokumentacije, ki potrjuje izpoved direktorice tožene stranke in trditve tožene stranke v postopku, izhaja, da se je dejansko zmanjšal celotni obseg dela na delovnem mestu delavec v skladišču in sicer predvsem zaradi izgube večje stranke konec leta 2019. Iz pralnice je tako v obdobju januar do maj 2020 v menjavo prišla več kot polovico manjša količina oblačil kot v istem obdobju leta 2019, hkrati pa je padla tudi količina novo izdanih oblačil za 37,3 %. Tožena stranka je v marcu 2020 za delavce v skladišču uvedla računalniški sistem A. za opravila na menjavi in izdaji, tako da zaradi tega sistema menjave potekajo hitreje, v mesecu aprilu in maju 2020 pa ta sistem izvajajo tudi zaposleni na delovnem mestu negovalec delovnih oblačil. Tako ni bilo več potrebe po obstoječem številu zaposlenih delavcev v skladišču, kar utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so bila za tožnico sprejemljiva delovna mesta, za katera se zahteva nižja stopnja izobrazbe, kot jo ima tožnica, zato bi ji tožena stranka morala ponuditi zaposlitev na delovnih mestih, ki jih je imela na razpolago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) tega delodajalcu ne nalaga. Skladno z določbo 91. člena ZDR-1, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je ustrezna zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tako delovno mesto negovalec delovnih oblačil za tožnico ni primerno, saj se zanj zahteva nižja raven izobrazbe (II. ali nižja; osnovnošolska ali druga ustrezna) za delovno mesto delavec v skladišču pa izobrazba IV. ali nižja; srednja poklicna, lahko tudi druga ustrezna.

10. V zvezi z delovnim mestom negovalec oblačil, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bila objava dveh prostih delovnih mest z dne 3. 3. 2010 podana preden je bil ugotovljen odpovedni razlog tožnici in da ni šlo za zaposlitev dveh novih delavk, ampak le za nadomestitev dveh delavk, ki sta delovno razmerje v začetku leta odpovedali, zaposlitev pa se je zaradi epidemije zavlekla. S to zaposlitvijo pa se tudi ni nadomestilo tožničino delo. Oglas dne 22. 6. 2020 za negovalca, pa je bil posledica odpovedi še enega delavca, ki je dne 19. 6. 2020, torej po že podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, podal odpoved.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 89. člena ZDR-1, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.