Jedro

Za ugotovitev upravičenosti do denacionalizacije v zvezi s pogojem državljanstva ni pomemben čas odvzema nepremičnine iz posesti, ampak čas oziroma način njenega podržavljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1189/2000-10 z dne 12.9.2001 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 5.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 5.6.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote G.R. z dne 2.3.2000. Z njo je zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo 1/2 nepremičnine parc. št. 13 k.o. S.G., katere lastnik je bil ob podržavljenju do navedenega deleža tožnik, v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) ter odločila, da bo v preostalem delu zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na drugo polovico navedene nepremičnine, katere prejšnja lastnica je bila Ž.H., odločila z dopolnilno odločbo. V obrazložitvi sodbe se upravno sodišče strinja s toženo stranko, da V.Č. ni upravičen do denacionalizacije, ker je na nacionaliziranih zemljiščih obdržal pravico uporabe, ki mu je dajala podobna upravičenja kot prej lastninska pravica. Šele odvzem nepremičnine iz uporabe pomeni akt podržavljenja, ki predstavlja pravni temelj za denacionalizacijo in na ta čas veže ZDen v 1. odstavku 9. člena tudi pogoj državljanstva, ki pa ga tožnik ne izpolnjuje, ker v času odvzema ni bil več jugoslovanski državljan.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo. Napačno je stališče, da za denacionalizacijo nepremičnin ni dovolj le podržavljanje na podlagi ZNNZ, ampak je potreben še odvzem iz posesti in, da je trenutek odvzema odločilen. ZDen določa kumulativno le dva pogoja, ki jih mora izpolnjevati oseba, da ima položaj denacionalizacijskega upravičenca: državljanstvo v času podržavljenja premoženja, kar pomeni na dan uveljavitve ZNNZ in odvzem lastninske pravice na podlagi predpisa iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, ne pa še dva dodatna pogoja, ki ju ZDen v svojih določbah nikjer ne omenja in sicer: odvzem iz posesti in jugoslovansko državljanstvo ob odvzemu iz posesti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958 (na podlagi ZNNZ), odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pride v poštev pri ugotavljanju kolikšno odškodnino so za odvzeto stavbno zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje kot izhaja iz listin v upravnih spisih, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno uporabila določbe ZDen. Okoliščino o državljanstvu sta napačno presojala glede na čas odvzema iz posesti in ne kot bi bilo pravilno na čas podržavljenja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča iz te sodbe.