Jedro

Tožeča stranka si je že pred vložitvijo tožbe prizadevala razčistiti dejansko stanje glede medsebojnih obveznosti pravdnih strank na podlagi pogodbe o faktoringu, nanašajoče se na odkup in odstop terjatev do njenega kupca X. Tako se izkaže, da je bila vložitev tožbe zaradi neustrezne odzivnosti tožene stranke pred pravdnim postopkom potrebna, saj je šele v tem postopku tožena stranka ponudila ustrezne trditve in dokaze v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ob sklicevanju na pobot medsebojnih terjatev ni predložila pobotne izjave kot pogoja nastanka pobota, na zakonski pobot po ZFPPIPP kot materialnopravno posledico začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko pa se je sklicevala v drugi pripravljalni vlogi. Tožena stranka ni trdila, da je o pobotu obvestila upravitelja v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.

Zgoraj opisane okoliščine na strani tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot njeno krivdno ravnanje, da je do vložitve tožbe sploh prišlo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerna uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Neposredno podlago vsaj v delu, ki se nanaša na pobot, pa za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov daje peti odstavek 261. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se II. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 15.603,15 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti 5.050,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 197429/2012 z dne 14. 12. 2012 v prvem in tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v petnajstih dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 8.664,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 22. 12. 2014 pa je očitno pisno pomoto v uvodu sodbe pri nazivu tožeče stranke „A.“ popravilo tako, da naziv tožeče stranke pravilno glasi „A, d. o. o. - v stečaju.“

2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 711.017,40 EUR, ki ga je na podlagi pogodbe o faktoringu št. 010/020-R z dne 24. 5. 2010 tožena stranka kot faktor prejela od kupca tožeče stranke X, ter 85.344,74 EUR obračunanih obresti od dneva posameznega plačila kupca X do 6. 12. 2012. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnikova terjatev prenehala zaradi plačil, pobotov in asignacij in da do zamude tožene stranke s poravnavo zneskov, prejetih od X, ni prišlo.

6. Pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi v nasprotju z 286. členom ZPP upoštevalo tudi navedbe in dokaze tožene stranke, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana. Pritožnik si namreč zmotno razlaga zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 12. 6. 2014, da se bodo vloge in listine, posredovane po poteku tega roka (gre za rok 30 dni, ki ga je sodišče nudilo tožeči stranki za odgovor na navedbe in dokaze tožene stranke iz odgovora na tožbo in za predložitev overjenih prevodov, ki jih je tožeča stranka predložila v tujem jeziku), upoštevale le, v kolikor jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti oziroma po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Glede na to, da je bil rok za odgovor na vlogo tožene stranke na predmetnem naroku dan le tožeči stranki, je logično, da se je zgoraj navedeno opozorilo sodišča nanašalo na tožečo stranko. Na prekluzijo tožene stranke ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da sodišče na tem naroku ni dodelilo toženi stranki roka za odgovor na (pričakovano) pripravljalno vlogo tožeče stranke in da tožena stranka tega roka na naroku ni zahtevala. Tožeča stranka je namreč v drugi pripravljalni vlogi obsežno prerekala navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in izpodbijala verodostojnost predloženih dokazov tožene stranke, zato se je šele s to vlogo tožeče stranke izkristaliziralo, katera pravna relevantna dejstva in dokazi so med pravdnima strankama sporni. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča (v točki 6 obrazložitve sodbe), zakaj tožena stranka s svojimi navedbami in predloženimi dokazi v prvi in drugi pripravljalni vlogi ni bila prekludirana in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Zmotno je namreč prepričanje pritožnika, da bi morala tožena stranka prav vse razpoložljive dokaze predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo. Določba prvega odstavka 286. člena ZPP je namreč omiljena z določbo četrtega in petega odstavka, ko stranki lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo oziroma tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Teorija (Aleš Galič – Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 599) pogoja nekrivde ne omejuje zgolj na položaje, ko stranka za določena dejstva in dokaze ni vedela, pač pa tudi na položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. Prav za tako situacijo pa gre v obravnavanem primeru, ko je tožena stranka glede na tožnikovo izpodbijanje navedb in dokazov tožene stranke, slednja s prvo pripravljalno vlogo navedla nova dejstva in dokaze (glede poročila N. d. d. in spornih nakazil z dne 10. 6. 2011, 16. 6. 2011 in 20. 6. 2011, glede plačila družbi H. in veljavnosti asignacijskih pogodb ter datuma sklenitve le-teh, glede valute plačil in datumov nakazil le-teh). Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi z drugo pripravljalno vlogo predložene dokaze tožene stranke (iz 6. točke obrazložite prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre le za elektronska sporočila z dne 10. 6. 2011 in 21. 6. 2011 v prilogah B 50 in B 55), pa se izkaže kot nerelevanten, saj prvostopenjsko sodišče sodbe na ti dve sporočili ni oprlo.

7. Protispisen je tudi pritožbeni očitek toženi stranki, da je zanikala poslovni odnos med pravdnima strankama glede odkupa in odstopa terjatev tožnikovega kupca X, pač pa je pogodba pomenila izvajanje prikritega faktoringa do kupca D. d. d., v prvi pripravljalni vlogi pa je tožena stranka priznala, da je odkupovala terjatve do X. Tožeča stranka je namreč temeljila svoj tožbeni zahtevek na med pravdnima strankama sklenjeni pogodbi o faktoringu št. 010/023-PR z dne 21. 6. 2010 (2. točka prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24. 4. 2013 – list. št. 36), tožena stranka pa je v I. in II. točki odgovora na tožbo z dne 12. 6. 2014 – list. št. 63 – 64 pojasnila, da na podlagi navedene pogodbe nista bili v poslovnem odnosu glede odkupa in odstopa terjatev do tožničinega kupca X in je predmetna pogodba predstavljala izvajanje prikritega faktoringa do tožničinega kupca D. d. d. Pač pa je iz odgovora na tožbo tožene stranke razbrati, da sta bili glede odstopa in dokupa terjatev do tožničinega kupca X v poslovnem odnosu na podlagi pogodbe o faktoringu št 010/020-R z dne 24. 5. 2010, ki jo je odgovoru tudi priložila. Navedene trditve tožene stranke je potrdila tudi tožeča stranka v točki 5 svoje druge pripravljalne vloge z dne 11. 7. 2014 (list. št. 66 – 67). Tožeča stranka je bila torej tista, ki je spremenila pogodbeno podlago vtoževani terjatvi in spreminjala svoje trditve o njej, ne pa tožena stranka.

8. Kadar je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje za poplačilo vseh, dolžnik pa ne izjavi, kaj plačuje, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 287. člena OZ). OZ torej predvideva in ureja situacijo, ko dolžnik upniku nekaj plača, pa ne pove, kaj plačuje. V takem primeru sam zakon določa vrstni red poplačila upnikovih terjatev, kadar je le-teh več. Tožeča stranka tudi v pritožbi priznava, da je od tožene stranke dne 15. 7. 2011 prejela plačilo 120.000,00 EUR. Čim pa tožeča stranka zatrjuje, da je z navedenim zneskom zapirala terjatve po drugih pogodbah, je na njej trditveno in dokazno breme, da so obstajale v času plačila še druge njene terjatve in katere je z navedenim plačilom zapirala. Trditveno in dokazno breme tudi v pritožbi tožeča stranka zato neutemeljeno prevaljuje na toženo stranko.

9. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka s pogodbami o odstopu terjatev in pogodbami o odkupu terjatev ter dokazili o plačilu teh terjatev družbi E. d. o. o. dokazala, da je od navedene družbe kot odstopnika terjatev, ki jih je imela do tožeče stranke, pridobila terjatve do tožeče stranke v skupnem znesku 525.000,00 EUR. V pogodbah o odstopu terjatev so tudi specifikacije terjatev po posameznih računih. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je vse te odstopljene terjatve pobotala z nasprotno vtoževano terjatvijo tožeče stranke, ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni pojasnila, katere posamezne terjatve je s pobotom zapirala. V zvezi s pobotom se je prvostopenjsko sodišče sicer zmotno sklicevalo na obvestilo tožene stranke o pobotu terjatev z dne 8. 6. 2011, saj prilivi, ki jih je prejela tožena stranka od X do tega dne niso predmet tožbenega zahtevka. Tožeča stranka namreč vtožuje plačila navedene družbe toženi stranki od 21. 6. 2011 dalje. Pritožnik sicer utemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da je do pobota prišlo že na podlagi 10. točke pogodbe o faktoringu. S takim sklepanjem sodišča pritožbeno sodišče ne soglaša. Ne sprejema niti argumentacije tožene stranke, ki ji je zmotno sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, sklicujoč se na 1. člen Splošnih pogojev poslovanja, da so pogoji pobota izpolnjeni že v situaciji, ko katerakoli terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz pogodbe o faktoringu ob zapadlosti ni poravnana takoj, ko so izpolnjeni pogoji za pobot z zapadlo terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke, zaradi česar naj bi bila pobotna izjava vsebovana že v navedeni določbi Splošnih pogojev poslovanja. Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, torej ko si medsebojni terjatvi stopita nasproti, pač pa mora to ena stranka drugi izjaviti, šele po izjavi o pobotu pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (312. člen OZ). Zahteva po podaji pobotne izjave namreč ni sama sebi namen. Služi transparentnosti medsebojnega poslovanja strank, udeleženih v pobotu in nedvoumnosti medsebojnih terjatev, ki s pobotom prenehajo. Tožena stranka pa ni niti zatrjevala, niti izkazala, da je in kdaj je tožeči stranki izjavila pobot. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na nesporno dejstvo začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 8. 9. 2011 pobot nastal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 261. člena ZFPPIPP, po katerem v primeru, da ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, pri čemer se navedeno pravilo o pobotu uporablja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. Zato je nerelevantno pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je tožena stranka znesek 3.185,00 EUR prejela 19. 9. 2011, znesek 60.733,83 EUR pa 4. 11. 2011, torej že po začetku stečajnega postopka (znesek 224.812,99 EUR je namreč prejela že 5. 9. 2011, torej pred začetkom stečajnega postopka), pritožbeno stališče, da bi morali biti navedeni zneski nakazani v stečajno maso tožeče stranke, pa pravno zmotno. Najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko je bil torej znesek terjatev tožene stranke, ki jih je kot prevzemnik pridobila od odstopnika E. d. o. o. pobotan z vtoževano nasprotno terjatvijo tožeče stranke.

10. S pogodbo o odstopu terjatve se upnik z nekom tretjim dogovori o prenosu svoje terjatve nanj (prvi odstavek 417. člena OZ), pri čemer za prenos terjatve ni potrebna privolitev dolžnika (prvi odstavek 419. člena OZ). Obvestilo dolžnika o prenosu pa ima za posledico, da od prejetega obvestila dalje dolžnik lahko veljavno izpolni svojo obveznost le prevzemniku terjatve, do obvestila dolžnika o prenosu terjatve pa je dolžnikova izpolnitev odstopniku terjatve veljavna (drugi odstavek 419. člena OZ). Tako se kot pravilno izkaže razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo neobveščenosti tožeče stranke o pogodbah o odkupu in odstopu terjatev z dne 10. 6. 2011 in 20. 6. 2011 ni relevantno. Relevantno bi postalo le v primeru, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je svoje obveznosti iz odstopljenih terjatev že izpolnila odstopniku, teh trditev pa v spisovnem gradivu ni.

11. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožena stranka predložila nepodpisane asignacije z družbo H. in da so dokazila o plačilu zgolj v tujem jeziku. Vse predložene asignacije (priloge B 6 do B 9) so podpisane in s strani tožeče stranke tudi žigosane, potrdila o plačilu (v prilogah B 41 do B 44) pa so tako v tujem, kot slovenskem jeziku, zato je navedene listine prvostopenjsko sodišče dokazno pravilno ovrednotilo kot verodostojne. Tožeča stranka je o vseh asignacijah (v katerih sodeluje tudi skupina A) navedena kot asignat in dolžnik asignanta skupine A, zato je nerazumljiva pritožbena trditev, da tožeča stranka ni imela terjatev do skupine A d. d. Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni problematizirala skupnega plačanega zneska 56.129,86 EUR po predloženih asignacijskih pogodbah. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe v 17. točki obrazložitve, pa je prvostopenjsko sodišče presojalo posamezne asignacijske pogodbe in plačila v zvezi z ugovorom tožeče stranke, da so posamezne asignacije prilagojene za predmetni postopek, ker iz njih izhaja, da so bile sklenjene v letu 2010 in ne v letu 2011. Na podlagi izčrpne in logične dokazne ocene pa je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so bile asignacije podpisane v letu 2011 in ne v letu 2010. Nenazadnje tudi sam pritožnik v pritožbi navaja, da je bilo v asignacijah navedeno leto 2010 izključno zato, da se v stečajnem postopku ne bi mogla izpodbijati navedena pravna dejanja. Zato je toliko bolj nerazumljiv pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, ko je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo podpis asignacij v letu 2011. Pritožbeno zatrjevanje ponarejanja listin v zvezi z datumom podpisov asignacij pa je stvar morebitnega kazenskega postopka, ne pa predmetnega. Nerazumljiva je tudi pritožbena trditev, da je v asignaciji z dne 25. 8. 2011 pri znesku 18.500,00 navedena valuta GBP, tožena stranka pa je predložila kot dokaz plačilo v EUR. Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je za pogodbeno valuto v GBP transakcijski račun tožene stranke s strani banke bremenjen za evrsko protivrednost skladno z 2. členom Splošnih pogojev poslovanja. Neutemeljeno pa pritožnik opozarja, da je tožena stranka med dokazi za plačilo predložila tudi dokaz za plačilo dveh zneskov po 3.000,00 EUR z dne 20. 10. 2011 in 17. 10. 2011, ki naj bi bila plačana že po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko. Iz navedb tožene stranke izhaja, da se pri plačilu zneska 56.129,86 EUR sklicuje na plačila po asignacijah, ta pa so v plačilih za račun (B 10, B 11) natančno specificirana in jih je pravilno povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Na plačilo računov družbi H., ki ne temeljita na asignacijah (v znesku po 3.000,00 EUR dne 20. 10. 2011 in 17. 10. 2011, sta pa tudi zajeti v poročilu za račun) pa se tožena stranka ni sklicevala in sta za predmetni spor nerelevantni, zato se prvostopenjsko sodišče do teh dveh plačil tudi utemeljeno ni opredeljevalo. Z opredeljevanjem tudi do teh plačil bi namreč sodišče preseglo trditveno podlago spora glede na obrambo tožene stranke.

12. Ob povedanem se izkaže, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti trditev in dokazov tožene stranke o prenehanju vtoževane terjatve, delno zaradi plačila, delno pa zaradi pobota medsebojnih terjatev in asignacij. Kot rdeča nit pa se sicer vleče v pritožbi očitek toženi stranki, da pred vložitvijo tožbe tožena stranka ni bila kooperativna pri usklajevanju stanja in predložitvi listin. To na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva, saj sodišče o njem odloča na podlagi v samem postopku izvedenih dokazov o med pravdnima strankama spornih dejstvih, ima pa vpliv pri odločitvi o povračilu stroškov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo v delu glede samega tožbenega zahtevka zavrnilo in potrdilo v I. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je v tem obsegu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Po presoji pritožbenega sodišča pa je v obravnavanem primeru utemeljena pritožba v delu glede odločitve o povračilu stroškov postopka (II. točka izreka). Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) zatrjevala nekooperativnost tožene stranke pri usklajevanju stanja terjatev in obveznosti in predložitvi ustreznih listin v zvezi z vtoževano terjatvijo kljub številnim pozivom tožeče stranke z dne 27. 6. 2012, 3. 8. 2012, 7. 8. 2012, 24. 8. 2012, 12. 10. 2012, 16. 10. 2012, 6. 11. 2012, 8. 11. 2012, 15. 11. 2012, 28. 11. 2012 in 14. 12. 2012. Navedenih trditev tožena stranka ni prerekala, zato se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, zato dokazni postopek glede teh dejstev z zaslišanjem priče G. G. ni bil potreben, kot to zmotno meni pritožnik. Tudi svojih trditev o pobotu terjatev tožena stranka ni z ničemer izkazala s tožeči stranki podano pobotno izjavo. Vse zgoraj navedene pozive je tožeča stranka posredovala toženi stranki že po začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko (stečajni postopek začet 8. 9. 2011) in razen poziva z dne 14. 12. 2012 tudi pred vložitvijo tožbe oziroma izvršilnega predloga (vloženega dne 13. 12. 2012). Tožeča stranka si je torej prizadevala že pred vložitvijo tožbe razčistiti dejansko stanje glede medsebojnih obveznosti pravdnih strank na podlagi pogodbe o faktoringu, nanašajoče se na odkup in odstop terjatev do njenega kupca X. Tako se izkaže, da je bila vložitev tožbe zaradi neustrezne odzivnosti tožene stranke pred pravdnim postopkom potrebna, saj je šele v tem postopku tožena stranka ponudila ustrezne trditve in dokaze v utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi ob sklicevanju na pobot medsebojnih terjatev ni predložila pobotne izjave kot pogoja nastanka pobota (prvi odstavek 312. člena OZ), na zakonski pobot po ZFPPIPP kot materialnopravno posledico začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko pa se je sklicevala v drugi pripravljalni vlogi. Tožena stranka ni trdila, da je o pobotu obvestila upravitelja v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, kar je bila dolžna storiti skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZFPIPP, sicer je po petem odstavku 261. člena ZFPPIPP stečajnemu dolžniku, torej tožeči stranki odgovorna za stroške in drugo škodo, ki jo je imel zaradi njene opustitve.

14. Zgoraj opisane okoliščine na strani tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot njeno krivdno ravnanje, da je do vložitve tožbe sploh prišlo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerna uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Neposredno podlago vsaj v delu, ki se nanaša na pobot, pa za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov daje peti odstavek 261. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki kljub neuspehu v postopku priznalo stroške prvostopenjskega postopka in sicer nagrado pooblaščenke za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT priglašenih 3.347,50 EUR, za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT priglašenih 3.090,00 EUR za izdatke po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 7.878,15 EUR ter sodno takso v znesku 7.725,00 EUR, skupno torej 15.603,15 EUR. Navedene stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (358. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, glede tega dela pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za postopek po tarifni številki 3210 ZOdvT 4.120,00 EUR ter materialne stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT 20,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 5.050,80 EUR. Od navedenih stroškov gredo v primeru zamude s plačilom toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti do plačila.