Jedro

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji (16. 6. 2016) in v Avstriji (1. 9. 2016), kar izhaja iz baze Eurodac, obe državi pa je zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik obe državi zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena Ztuj-2, ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku.

Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 5. 1992 v kraju Baghlan, državljana Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. Iz druge točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 8. 9. 2016 od 14:35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je prosilec dne 8. 9. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka navaja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je prosilca dne 7. 9. 2016 obravnavala policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica. Iz policijske depeše z dne 7. 9. 2016 izhaja, da je iz Afganistana krenil pred štirimi meseci in sicer preko Pakistana, Irana, Turčije, Bolgarije, Srbije, Madžarske v Avstrijo. Potoval je v skupini več oseb. Potovali so ilegalno in večinoma peš, nekaj pa z različnimi prevoznimi sredstvi. Mejo z Republiko Avstrijo je prestopil ponoči iz 31. 8. 2016 na 1. 9. 2016. Istega dne je bil prijet s strani avstrijske policije in odpeljan v nastanitveni center v Traiskirchen. Tam so ga popisali in mu dali kartico prosilca za mednarodno zaščito. V razgovorih s tujci, ki so bili v nastanitvenem centru, je izvedel, da se čaka na azil več kot osem mesecev. Prav tako je zaradi velike gneče čakal na obroke hrane po uro, dve ali več. Zato se je odločil, da gre v Slovenijo. Slišal je namreč, da se v Sloveniji mednarodna zaščita odobri prej. V Slovenijo je v skupini s še drugimi osebami prišel 7. 9. 2016 okoli 5. ure zjutraj, kjer so na železniški postaji kupili vozovnico do Nove Gorice. Vlak za Novo Gorico je krenil okoli 6. ure. Ob 8.14 uri pa so bili na železniški postaji v Novi Gorici prijeti s strani slovenske policije. Pri sebi je imel kartico prosilca za azil Avstrije in avstrijsko kartico zavarovalne oskrbe.

3. Prosilec je dne 8. 9. 2016 ob prisotnosti pooblaščenke Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. S strani uradne osebe je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je izjavil, da je zaprosil samo v Republiki Avstriji, vendar ni počakal na njihovo odločitev, ker so mu tam rekli, da bo moral dolgo čakati na njihovo odločitev. Iz tega razloga je samovoljno zapustil azilni dom po petih oz. šestih dneh in odšel v Slovenijo. Uradna oseba je prosilca seznanila s tem, da je bilo ugotovljeno, da je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Avstriji ter da bo zato pridržan zaradi predaje pristojni državi članici EU odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. Na podlagi prstnih odtisov v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je prosilec pred tem zaprosil za mednarodno zaščito že prvič v Republiki Italiji dne 24. 4. 2008, drugič na Norveškem dne 30. 5. 2009, tretjič v Bolgariji dne 16. 6. 2016 in četrtič v Republiki Avstriji dne 1. 9. 2016. 4. Tožena stranka se sklicuje na določila 3. člena Uredbe Dublin III, ob upoštevanju katerega bo tožena stranka za prosilca pristojnim organom Republike Italije, Norveške, Bolgarije in Avstrije posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca, z zaprosilom za nujen odgovor. Nadalje se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo. Pojasnjuje tudi, da meje prostega preudarka v primeru omejitve gibanja konkretnemu prosilcu niso bile prekoračene, saj je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, na Norveškem, v Bolgariji in v Avstriji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način in večkrat zaprošal za mednarodno zaščito. Republiko Avstrijo je zapustil že po nekaj dneh, čeprav je vedel, da jo ne bi smel. Z vlakom je odšel v Republiko Slovenijo preko mejnega prehoda Karavanke. Na železniški postaji Jesenice pa je kupil vozovnico do Nove Gorice. Na železniški postaji Nova Gorica je bil prejet s strani slovenske policije in kasneje v postopku zaprosil ponovno za mednarodno zaščito.

5. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, ponovno samovoljno zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Italijo oz. v Francijo, kar je bil njegov prvotni namen. Na podlagi navedenega je pristojni organ utemeljeno prepričan, da je prosilec izrazito begosumen, kar je razvidno iz preteklih dejanj. Zaprosil je že štirikrat za mednarodno zaščito v različnih državah, kjer se nikoli ni končal postopek in potem še petič zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker obstaja velika verjetnost, da bi prosilec samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka prosilcu potrebno omejiti gibanje.

6. Tožena stranka ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ugotavlja, da je potrebno v obravnavani zadevi presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter v zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

7. Tožena stranka svojo odločitev, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav na nedovoljen način, ob upoštevanju, da je zaprosil za mednarodno zaščito že petkrat v različnih državah in samovoljno zapuščal države, četrtič celo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji in že po nekaj dneh zapustil azilni dom, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo in potoval preko države vse do Nove Gorice, kjer ga je ujela policija in potem petič zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

8. Tožnik navedeni sklep izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Razlogi, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, so obrazloženi v izpodbijanem sklepu in temeljijo na informacijah, kje vse je tožnik že bival, ko je ilegalno prestopal meje različnih držav. Odgovori na vprašanja: zakaj je tožnik prehajal meje na nedovoljen način, zakaj ob vstopu v Slovenijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, zakaj je za zaščito zaprosil v Bolgariji in v Avstriji ni počakal do konca, ne narekujejo pravilne odločitve v predmetni zadevi. Znatna nevarnost, da bo tožnik zapustil Slovenijo, ne obstoja. Tožena stranka je pri pridobivanju podatkov ugotovila, da je bila dana vloga v več državah. Tožnik iz tega sploh ni mogel ugotoviti, ali se ga misli vrniti v Avstrijo, ali v Bolgarijo. Najbolj prav bi bilo v Bolgarijo, saj je to prva država, v katero je vstopil in tudi podal vlogo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je povedal, da je iz Avstrije odšel zato, ker naj bi trajalo 3 – 4 leta, da bo končan postopek, saj so mu vzeli le prstne odtise.

9. V nadaljevanju navaja, da so zaključki tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačni. Meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, saj iz dejanskega stanja predmetne zadeve ne izhaja, da bi obstajala znatna nevarnost, da bi tožnik želel pobegniti pred izvedbo postopka morebitne predaje v skladu z omenjeno uredbo. Ukrep tožnikovega pridržanja tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Tožnik je argumentirano obrazložil zakaj je zapustil Avstrijo in navedenega dejanja ne gre enačiti z begosumnostjo, hkrati pa meni, da pomeni izpodbijani sklep tudi neupravičen poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode, pri čemer se sklicuje tudi na sodno prakso. Iz navedenih razlogov meni, da je treba izpodbijani sklep odpraviti.

10. Hkrati s tožbo je tožnik podal tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj prenehati izvajati tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za izrek navedenega ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Pri tem se sklicuje na kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in na 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah ter na učinkovito sodno varstvo, ki ga mora zagotoviti Republika osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode. Brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da do pravnomočne odločitve o zadevi stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

11. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene navedbe ter se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje.

14. Izpodbijani sklep temelji na določbi 84. člena ZMZ-1 in na drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Slednji določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pa določa, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v tožbi, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče jasno zapisalo že v primerljivi zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Vrhovno sodišče je v omenjeni odločbi sprejelo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico »upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.(3) Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, člen 10 Recepcijske direktive).« Nadalje je navedlo, da »je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III.« Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je opredelitev pojma »nevarnosti pobega« izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v zgoraj citirani zadevi tudi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na kršitev pravice do osebne svobode.

16. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po presoji sodišča pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in iz države pobegnil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in izjave v postopku.

17. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji (16. 6. 2016) in v Avstriji (1. 9. 2016), kar izhaja iz baze Eurodac (prstni odtisi), tožnik pa je obe državi zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan. Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik obe državi zapustil samovoljno, še preden bi bilo o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji je namreč tožnik povedal, da je Avstrijo zapustil, ker je slišal od drugih, da je treba na odločitev o mednarodni zaščiti čakati zelo dolgo. Da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito tudi v Bolgariji pa tožnik v postopku sploh ni povedal. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik povedal, da so mu v Bolgariji vzeli prstne odtise. Izpovedal je še, da so bile tam razmere slabe in da so ga pretepali policisti. Na izrecno vprašanje, ali je v Bolgariji dobil kakšno listino o tem, da mora zapustiti Bolgarijo, pa je nasprotno izjavil, da je dobil izkaznico, veljavno za tri mesece, potem pa, da bi lahko šel v Sofijo. Povedal je tudi, da v Bolgariji ni prejel odločitve v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da je bil tožnik v Bolgariji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, kar tudi izhaja iz baze Eurodac, ter da je to državo, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zapustil po lastni odločitvi, torej samovoljno.

18. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi tudi povedal, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Avstriji. Vendar pa na odločitev ni počakal, ker je slišal, da je treba zelo dolgo čakati, za Slovenijo pa je slišal, da so postopki v Sloveniji hitrejši. Zato je zapustil Avstrijo in z vlakom prišel v Slovenijo, kjer so ga prijeli policisti. Potem je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Sodišče tako ugotavlja, da iz vseh ugotovitev v postopku in tudi tožnikove izpovedbe izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil Avstrijo, kjer je bil samo 6 do 7 dni, ter da v Avstriji ni počakal na odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. V Sloveniji pa je vložil prošnjo za mednarodno zaščito šele potem, ko ga je prijela policija. Glede na obrazloženo po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik Bolgarijo in Avstrijo zapustil po lastni volji, kljub temu, da je tam prej podal prošnji za mednarodno zaščito, v Sloveniji pa je podal prošnjo za mednarodno zaščito šele potem, ko ga je prijela policija, kot izhaja iz policijskega zapisnika z dne 7. 9. 2016. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika (4. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.

19. Tožena stranka je glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopkov za mednarodno zaščito zapustil kar dve državi, in sicer tako Bolgarijo, kot tudi Avstrijo, čeprav o njegovih prošnjah za mednarodno zaščito tam še ni bilo odločeno, da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije. Ne nazadnje pa iz ugotovitev v postopku in tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi izhaja, da je tožnik zaprosil za azil že leta 2008 v Italiji (iz baze Eurodac izhaja, da je to bilo 23. 4. 2008) in leta 2009 na Norveškem (iz baze Eurodac izhaja, da je to bilo 30. 5. 2009). Vse navedene okoliščine pa utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Po povedanem tožnikovi ugovori, da tak zaključek ni pravilen in da tožnik ni begosumen, niso utemeljeni.

20. Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje, da bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v azilnem domu. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti nadalje pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil izvedbo predaje po Uredbi Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega pridržanja v Azilnem domu, temveč se sodišče strinja, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Sodišče pa kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da tožnik ni mogel ugotoviti, ali ga tožena stranka misli vrniti v Avstrijo ali v Bolgarijo, s čimer meni, da naj bi bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj, ali so podani razlogi za izdajo izpodbijanega sklepa (tožnikova begosumnost).

21. Glede na vse obrazloženo je odločitev tožene stranke torej pravilna in zakonita, zato je bilo potrebno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrniti kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

22. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tožnik pa torej nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 je bila sicer izdana še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).