Jedro

Sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela je jasno, popolno in strokovno argumentirano. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnik do 1. 3. 2017 sicer potreboval 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 9. 2016 in z dne 1. 3. 2017, da je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR, da mu je toženec razliko od priznanih in vtoževanih zneskov dolžan izplačati od dneva vložitve zahteve v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe ter da je dolžan bodoče obroke plačevati v zakonskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodna izvedenka ga ni pregledala v analnem in pubičnem predelu. Ženina izpoved, da ran nima, ni prepričljiva. Rane na tem predelu se sedaj pregledujejo in zdravijo s pomočjo patronažne sestre. Zaključek sodišča prve stopnje, da strokovne pomoči ni potreboval pred 1. 3. 2017, je preuranjen. Pri oskrbi mu pomagajo svojci, med drugim tudi snaha, ki je medicinska sestra v domu upokojencev, ki mu je nudila strokovno pomoč na ravni zdravstvenega tehnika. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo, temveč se je oprlo le na formalni razlog, da do 1. 3. 2017 v zdravstvenem kartonu ni bila odrejena stalna skrb patronažne sestre. Čeprav je bila skrb odrejena kasneje, 2 do 3 krat tedensko, ni mogoče zaključiti, da mu je že prej ni zagotavljala snaha. Drugačno tolmačenje bi pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS. Ker v socialnih sporih velja načelo meritornega sojenja, bi moralo sodišče upoštevati dejansko stanje na dan zaključka glavne obravnave, na katerega so glede na postavljen tožbeni zahtevek vezani učinki časovnih mej pravnomočnosti (sodba VSL I Cpg 267/2013). Ker mu je bila ta možnost odvzeta, je bilo nesorazmerno poseženo v učinkovito sodno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, ki jih je predlagal toženec, ne pa tistih, ki jih je sam predlagal. Neutemeljeno je zavrnilo dokaz z izjavo ZD A. in poizvedbo o usposobljenosti B.B. za izvajanje strokovne pomoči. Ker je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, obrazložilo pa kot nerelevanten, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dokazni sklep ni obrazložen, ker niso navedeni konkretni in razumni razlogi. Po sodni praksi je poglaviten element kontradiktornega postopka pravica stranke do izjave. Zaradi vnaprejšnje dokazne ocene, glede katere se sklicuje na konkretno sodno prakso, je podana še kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prilaga delovni nalog z dne 4. 2. 2018 s poročilom z dne 10. 5. 2018 in priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Podane niso niti zatrjevane kršitve 14. in 23. člena Ustave RS.2

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

6. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se opravi poizvedbe v zvezi s strokovno usposobljenostjo B.B., v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in tudi ustavno dopustne razloge. Po sodni praksi namreč sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Sodišče prve stopnje je tožnikove dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo3. Predlagan dokaz s poizvedbami o strokovni usposobljenosti B.B. je zavrnilo z obrazložitvijo, da z njim ni mogoče ugotoviti tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je edino lahko podlaga za priznanje vtoževanega dodatka za pomoč in postrežbo. Gre torej za povsem neprimeren dokaz. Takšna obrazložitev sodišča prve stopnje nikakor ne pomeni sicer res nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene. Pojasniti pa je potrebno, da je bila izvedba tega dokaza predlagana zgolj po potrebi4, sodišče prve stopnje pa je kot prepričljivo sprejelo oceno sodne izvedenke, da tožnik strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege sploh ne potrebuje. Obravnavano dejansko stanje je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča iz navedenih razlogov zlasti z izvedenskim mnenjem in zaslišanjem sodne izvedenke popolno in pravilno razčiščeno. Sodišče prve stopnje nikakor ni izvajalo le dokazov, ki jih je predlagal toženec, saj je bilo sodno medicinsko izvedeništvo postavljeno prav na tožnikov predlog, poleg tega je bila na njegov predlog poleg sodne izvedenke zaslišana tudi predlagana priča, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in celo protispisne. Enako velja za zatrjevanje, da naj ne bi bil izveden dokaz z izvidom ZD A. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo vse listine v sodnem spisu, vključno s patronažnim izvidom z dne 28. 2. 20185. Zaradi predhodno obrazloženega v pritožbi zatrjevana kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in v zvezi s tem zatrjevane kršitve ustavno zagotovljenih pravic niso podane.

7. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo.6 Ugodilo je tožnikovi pritožbi in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da za ugotovitev strokovno medicinskih vprašanj v zvezi s potrebo po 24-urnem nadzoru svojcev in obvezni strokovni pomoči pridobi predlagano sodno izvedensko mnenje. Vendar je tudi po razjasnitvi teh okoliščin pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence do dokončnosti izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni, in je posledično tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in priznanje vtoževanega dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)7. Dodatek za pomoč in postrežbo se priznava uživalcu starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki za osnovne življenjske potrebe potrebuje nujno stalno pomoč in postrežbo drugega (99. člen ZPIZ-2). Po 3. odstavku 103. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege, odmeri dodatek za pomoč in postrežbo v višini 76 % najnižje pokojninske osnove, veljavne za zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona. Gre za dodatek, ki pripada le najtežje prizadetim upravičencem, torej tistim, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da sta pogoja potrebe po 24-urnem nadzoru svojcev in obvezni strokovni pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege določena kumulativno in morata biti izpolnjena oba sočasno. Takšno dejansko stanje pa pri tožniku, ki sicer že od leta 1990 potrebuje (laično) pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb,8 do 1. 3. 2017 nedvomno ni bilo podano.

9. V ponovljenem sojenju je bila potreba po 24-urnem nadzoru svojcev in obvezni strokovni pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege razčiščevana s sodno medicinskim izvedenstvom medicine dela, ki pa je le še potrdilo mnenji invalidskih komisij, pridobljenih v predsodnem upravnem postopku. Sodna izvedenka je menila, da je bilo pri tožniku do 1. 3. 2017 podano tako zdravstveno stanje, da je potreboval 24-urni nadzor svojcev, torej laično pomoč, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Pojasnila je, da laično pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb potrebuje že od leta 1990 dalje, saj se ne more sam gibati, hraniti, oblačiti, slačiti, obuvati, sezuvati, se umivati in opravljati fizioloških potreb. Vendar je utemeljila, da tožniku ne aplicirajo zdravil, saj prejema tablete. Hranijo ga svojci in ne potrebuje parenteralne prehrane, niti hranjenja po sondi. Nima dihalne kanile, aspiracija ni potrebna. Niti kateterizacija in klizma nista potrebni, saj ima predloge za težko inkontinenco. Poleg tega nima stome. Razen tega, da ga približno vsake tri mesece obišče patronažna sestra na domu zaradi odvzema krvi, v zdravstvenem kartonu ni nobenega navodila osebnega zdravnika za strokovno nego tožnika na domu ali naročilnice za obisk patronažne sestre na domu. Pojasnila je tudi, da tožnik ni imel preležanin.

10. Na zaslišanju je sodna izvedenka vztrajala pri podanem mnenju. Dodatno je pojasnila, da je tožnika osebno pregledala 9. 2. 2018, ko je pregledala tudi kožo spodnjega dela hrbta. Čeprav ni pregledala analnega in pubičnega dela kože, ker tega ni želel, ji je žena zagotovila, da tožnik rane nima, pa tudi sicer obvezilnega materiala za oskrbo ran ni opazila. Da tožnik rane in preležanin nima, je tožnikova žena izpovedala tudi na zaslišanju. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene. Sicer pa za razsojo zadeve glede na obseg sodne presoje, ko je lahko pomembno le stanje do 1. 3. 2017, sploh ne more biti relevantno, ali je imel tožnik 9. 2. 2018 rano ali ne.

11. Čeprav v socialnem sporu velja načelo meritornega sojenja9 in ne glede na časovne meje pravnomočnosti, je po ustaljeni sodni praksi10 obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan ter tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe. Pomeni, da je v obravnavanem primeru relevantno zdravstveno stanje, kot je obstajalo do 1. 3. 2017 in kot je izkazano v razpoložljivi medicinski dokumentaciji. Pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno upoštevati stanje do zaključka glavne obravnave, je zmotno in zato ni sprejemljivo. V razpoložljivi dokumentaciji pa do 1. 3. 2017 navodilo osebnega zdravnika za strokovno nego na domu ali naročilnice za obisk patronažne sestre na domu ni zabeleženo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je kasnejše stanje lahko le predmet novega predsodnega postopka pri tožencu. Iz tega razloga je za pritožbeno rešitev zadeve k pritožbi priložen delovni nalog z dne 4. 2. 2018 s poročilom z dne 10. 8. 2018, iz katerega ni razvidno tožnikovo stanje do 1. 3. 2017, brezpredmeten.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela jasno, popolno in strokovno argumentirano. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnik do 1. 3. 2017 sicer potreboval 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

13. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Tožba na listovni številki 1 sodnega spisa. 5 Priloga A/8. 6 Sklep, opr. št. Psp 336/2017 z dne 14. 12. 2017. 7 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 8 Z odločbo z dne 20. 3. 1991 mu je bil priznan dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od 8. 8. 1990 dalje. 9 81. in 82. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami; ZDDS-1). 10 Na primer Psp 27/2016, VIII Ips 82/2014.