Jedro

Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v kateri je kot prvo toženo stranko navedel Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Državno odvetništvo, kot drugo toženo stranko pa Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ). V tožbi je predlagal, naj sodišče ugotovi, da sta Republika Slovenija zaradi nesprejetja ustreznih pravnih podlag in posledično NIJZ z izdajo EU digitalnega potrdila nezakonito posegla v njegove temeljne pravice in svoboščine, in naj Republiki Sloveniji naloži, da v roku 30 dni uredi ustrezno pravno podlago, na podlagi katere bo NIJZ tožniku izdala ustrezno potrdilo o prebolevnosti, ki bo upoštevalo strokovne podlage o dolgotrajni zaščiti pri prebolevnikih.

2. Sodišče prve stopnje je skupno tožbo zoper obe toženi stranki razdružilo ter nato tožbo zoper toženo stranko NIJZ na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 z izpodbijanim sklepom zavrglo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

3. V obrazložitvi je navedlo, da EU digitalno potrdilo ni akt odločevalske narave, zaradi česar ne more biti predmet upravnega spora niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi in posledično z njim ni bilo poseženo v nobeno tožnikovo ustavno pravico. Poleg tega tožnik v času vložitve tožbe ni imel pravnega interesa za vložitev take tožbe, saj je v tem času njegovo digitalno potrdilo o statusu prebolevnika še veljalo. Zato do domnevnih posledic oziroma učinkov potrdila v času vložitve tožbe še ni moglo priti in gre zgolj za hipotetično zatrjevanje onemogočanja oziroma oteževanja izvrševanja tožnikove funkcije kot bodočih negotovih dejstev. To pomeni, da v času vložitve tožbe še ni moglo biti poseženo v nobeno njegovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper ta sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sporno digitalno potrdilo izpolnjuje vse pogoje za klasifikacijo tega dejanja kot oblastnega, saj se je na podlagi tega potrdila odločalo, ali oseba lahko sodeluje v javnem življenju in izvršuje svoje pravice. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, ker je v času vložitve tožbe še imel status prebolevnika. Poudarja, da sta bila odloka razveljavljena in je bila obveznost izpolnjevanja PCT spremenjena, sam pa je moral zaradi narave svojega dela aktivnosti načrtovati tudi za čas po izteku šest mesečnega roka, kar mu je bilo onemogočeno. Sodišču prve stopnje očita, da ni presodilo, ali je to sodno varstvo tudi učinkovito. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da njegov tožbeni zahtevek v celoti pripozna; podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik uveljavlja sodno varstvo z ugotovitvenim zahtevkom glede kršitve njegovih pravic do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, do svobode gibanja iz 32. člena Ustave, do svobode dela iz 49. člena Ustave ter pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave, ki naj bi ga toženka storila s tem, ko je izdala digitalno potrdilo EU o prebolevnosti z neustrezno časovno veljavnostjo zgolj šestih mesecev. Trdi, da mu bo zaradi neustrezne časovne veljavnosti potrdila po izteku šestmesečnega roka onemogočeno oziroma oteženo izvajanje funkcije direktorja.

8. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

9. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo,1 morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi, med drugim tudi, da tožnik izkazuje pravni interes. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči. 10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ob vložitvi tožbe ni imel pravnega interesa za vložitev take tožbe. Pritožnik je namreč v tožbi zatrjeval zgolj hipotetične posege v njegove pravice in temeljne svoboščine, do katerih bi morebiti prišlo po poteku veljavnosti EU digitalnega potrdila o prebolevnosti. Poleg tega so bili številni ukrepi o izpolnjevanju pogojev PCT po naravi stvari začasni in pritožnik v času vložitve tožbe ni mogel predvideti, kakšni ukrepi bodo v veljavi po izteku veljavnosti spornega digitalnega potrdila EU o prebolevnosti oziroma kako in pod kakšnimi pogoji bodo tedaj veljavni ukrepi posegali v njegove pravice in svoboščine, če sploh kako.

11. Sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v pravni položaj posameznika, temveč je skladno z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo samo zoper tiste kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.2 Po 4. členu ZUS-1 je torej mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ker tožbe ni obravnavalo in jo je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe že iz navedenih razlogov pravilna, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS‑1).

**K II. točki izreka**

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, tč. 29 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017, tč. 8. 2 Tako tudi sklepa VSRS I Up 320/2015 z dne 5. 7. 2016, tč. 8 in I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021, tč. 8.