Jedro

Odplačevanje kredita za stanovanjsko hišo ni tako pomembno, kot je pomembno plačilo sredstev za preživljanje otroka, saj preživnine spadajo med privilegirane terjatve (197. člen ZIZ). Omenjena okoliščina, češ da tožnica in hčeri stanujejo v skupni stanovanjski hiši, pa je predmet delitve skupnega premoženja in morebitnih obligacijskih terjatev, ne pa določitve višine preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki 09.10.1982 sklenili v Kamniku ter mladoletno hčer U., rojeno 29.11.1984 v Ljubljani, dodelilo v vzgojo in varstvo materi tožnici, tožencu pa naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje hčerke U. mesečno preživnino v znesku 24.000 tolarjev.

Proti sodbi se je pritožil toženec in jo izpodbijal v 3. točki izreka glede določitve preživnine. Sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki drugega odstavka 370. člena ZPP. Meni, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku. Višje sodišče se v razlogih v večjem delu ukvarja z ugotovitvijo, da so bile potrebe mladoletne hčere pravilno ugotovljene, čeprav toženec tega s pritožbo sploh ni izpodbijal. Pritožbene navedbe o dejstvih, ki vplivajo na toženčevo zmožnost plačevanja tako visoke preživnine, pa je po mnenju tožene stranke sodišče druge stopnje odpravilo z obrazložitvijo, da je okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, deloma upoštevalo že sodišče prve stopnje, deloma pa so takšne, da ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o prisojeni preživnini. Toženec je prepričan, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva naj bi upoštevalo že sodišče prve stopnje in katera dejstva niso pomembna za odločitev. V nadaljevanju navaja, da sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o tem, zakaj niso bili pri določitvi višine toženčeve preživninske obveznosti upoštevani njegovi krediti, ki jih odplačuje za stanovanjsko hišo, kjer brez ustreznega nadomestila živijo tožnica in njegovi hčeri. Toženec je ves čas postopka navajal, da je dolžan preživljati tudi hčer Š. K.. V času tega postopka je Okrajno sodišče v Kamniku o višini preživnine za Š. K. določilo s sodbo z dne 05.03.2002 preživnino v znesku 23.000 tolarjev. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo, vendar ves čas redno plačuje nesporen del preživninske obveznosti v znesku 18.000 tolarjev. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista upoštevali določenih dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku, zato sta zmotno uporabili določilo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89-prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94-64/01), ki določa, da se preživnina določa ne samo po potrebah upravičenca, ampak tudi po možnostih zavezanca. V nadaljevanju predlaga, da revizijsko sodišče s sklepom v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje, vrne zadevo v izpodbijanem delu v novo sojenje, ter mu prisodi stroške revizije.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec neutemeljeno zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbi nimata nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, saj so v njih logično pojasnjene odločilne okoliščine, torej potrebe mladoletne hčerke U. in možnosti pravdnih strank.

Trditev toženca, da sodišči nista upoštevali dolžnosti preživljanja druge hčere Š. K. je neutemeljena. Na predzadnji strani sodbe sodišča prve stopnje je natančno pojasnjeno, da ima toženec tudi preživninsko obveznost v znesku 18.000 tolarjev in sodišče je pravilno upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Tudi odplačevanje kredita, na katerega se toženec v reviziji sklicuje, ne more omajati zaključkov sodišč prve in druge stopnje, ker odplačevanje kredita za stanovanjsko hišo ni tako pomembno, kot je pomembno plačilo sredstev za preživljanje otroka, saj preživnine spadajo med privilegirane terjatve (197. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98, 72/98, 11/99, 89/99, 11/01, 75/02). Omenjena okoliščina, češ da tožnica in hčeri stanujejo v skupni stanovanjski hiši, pa je predmet delitve skupnega premoženja in morebitnih obligacijskih terjatev, ne pa določitve višine preživnine. Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve postopka torej ni. Revizijsko sodišče je tudi ugotovilo, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Določena preživnina v znesku 24.000 tolarjev mesečno za mladoletno hčerko v celoti ustreza ekonomski možnosti toženca, mati pa bo itak morala prispevati več kot oče. Revizijsko sodišče je presodilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z revizijsko očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih pravdnih stroškov (prvi odstavek 165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).