Jedro

Pritožnik v svojih pritožbenih navedbah zaključkom v izpodbijani sodbi, da je v kritičnem času bil voznik svojega vozila v cestnem prometu znova nasprotuje in sedaj navaja, da, ko je prejel izpodbijano sodbo, jo je pokazal ženi N., ki pa mu je takrat priznala, da je kritičnega dne ona vozila osebno vozilo, katerega lastnik je sam in tudi storila prekršek 30. 1. 2020, ko je peljala skupnega otroka na trening. S takimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba v odločbi o sankciji spremeni tako, da izrek poslej v celoti glasi: ″Ob reševanju zahteve za sodno varstvo storilca P. F. zoper plačilni nalog (PN) Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne občine C., Občine B., Občine L., Občine P., Občine Š., O. T., Občine V. in Občine Ž. opr. št. Pn 06101-705/2020 z dne 11. 2. 2020 se citirani PN prekrškovnega organa po uradni dolžnosti delno spremeni v odločbi o sankciji tako, da se storilčevo ravnanje poslej opredeli kot prekršek po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in se mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreče globa v višini 120,00 EUR.

Sicer se v preostalem storilčeva zahteva za sodno varstvo (ZSV) zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijani PN prekrškovnega organa potrdi.‶

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo ZSV zoper citirani PN prekrškovnega organa z dne 11. 2. 2020, s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP in mu je na tej podlagi bila izrečena globa v višini 250,00 EUR ter stranska sankcija 3 (tri) kazenske točke (KT) v cestnem prometu, prav tako pa mu je bila naložena v plačilo tudi sodna taksa v višini 90,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se storilec pravočasno pritožuje in v svojih pritožbenih navedbah smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba storilca ni utemeljena, vendar je bilo potrebno izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremeniti v odločbi o sankciji tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

4. V predmetni prekrškovni zadevi je v izreku navedeni prekrškovni organ storilcu 11. 2. 2020 izdal citirani PN, s katerim mu je zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP izrekel globo v višini 250,00 EUR in pa 3 (tri) KT. PN je bil storilcu izdan kot lastniku vozila na podlagi določbe prvega odstavka člena 8 ZPrCP, ki določa, da se, če je prekršek storjen zoper varnost cestnega prometa z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik ali pa imetnik pravice uporabe vozila, razen, če dokaže, da tega ni storil. Storilčevo vozilo reg. št. CE ... je namreč bilo zaznano v cestnem prometu 30. 1. 2020 ob 17.19 uri, s tem vozilom pa je storilec vozil v naselju C. s hitrostjo 70 km/h, kar izhaja iz fotografije, ki jo je ob merjenju 30. 1. 2020 ob 17:19 uri posnel radar in iz katere tudi izhaja, da je na ta način storilčevo vozilo prekoračilo na navedenem odseku dovoljeno hitrost za 15 km/h. V vloženi ZSV je, kot izhaja iz točke 2) izpodbijane sodbe storilec ugovarjal ugotovitvi prekrškovnega organa z navedbami, da se v času storitve prekrška ni nahajal s svojim vozilom v cestnem prometu na navedeni relaciji, ker je takrat služboval v Ž. Vozilo, s katerim je bil prekršek storjen pa se uporablja za širšo družino in tudi za potrebe očetovega s.p. in mu sploh ni znano, kdo ga je takrat uporabljal, kar je storilec dodatno utemeljeval tudi s priložitvijo računa s strani gospodarskega subjekta P. F. s.p., ki po prepričanju pritožnika dokazuje, da je storilec v tem času bil na službenem mestu, zato tudi ni bil voznik v cestnem prometu.

5. Prvo sodišče je dopolnilo dokazni postopek prekrškovnega organa (določba četrtega odstavka člena 65 ZP-1) in v dokazne namene zaslišalo storilca, analiziralo je tudi podatke v računu, ki je bil izdan s strani F. F. dne 30. 1. 2020 ter vpogledalo fotografiji prekrškovnega organa, ki dokumentirata kršitev. Z natančno dokazno oceno je prvo sodišče v točkah 7) in 8) zaključilo, da razbremenilni dokaz, ki ga je predložil storilec v postopku, to je račun, izdan 30. 1. 2020 v povezavi s storilčevim zagovorom ne prepriča, da storilec v kritičnem času ni bil voznik svojega vozila v cestnem prometu. Prepričljivo je obrazložilo, da ob tem, ko je bil prekršek storjen kritičnega dne ob 17:19 uri, iz računa pa izhaja, da je bil izdan ob 17:46 uri, storilec pa naj bi v tem času opravljal storitev – 60 minutno masažo, izdan račun ne potrjuje njegovega zagovora, da je v kritičnem času bil na službenem mestu, še zlasti, ker iz računa tudi ne izhaja ime osebe, kateri je račun bil izdan, storilec pa tudi ni sodišču navedel nobenih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče pri stranki, kateri naj bi se tega dne v kritičnem času izvajala masaža, preveriti dejstva glede izvedbe masaže. Zato je prvo sodišče na podlagi take dokazne ocene v dopolnjenem dokaznem postopku zaključilo, da storilec ni izkazal razumnega dvoma glede domnevnega dejstva, da je 30. 1. 2020 ob 17:19 uri po cesti J. C. v naselju C. vozil svoje vozilo in tam prekoračil omejeno hitrost za 15 km/h. 6. Pritožnik v svojih pritožbenih navedbah zaključkom v izpodbijani sodbi, da je v kritičnem času bil voznik svojega vozila v cestnem prometu znova nasprotuje in sedaj navaja, da, ko je prejel izpodbijano sodbo, jo je pokazal ženi N., ki pa mu je takrat priznala, da je kritičnega dne ona vozila osebno vozilo, katerega lastnik je sam in tudi storila prekršek 30. 1. 2020, ko je peljala skupnega otroka na trening. S tem dejstvom v času postopka pred sodiščem prve stopnje ni bil seznanjen, vedel je samo to, da je v kritičnem času delal v svoji F. Ž. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče slediti takim njegovim pritožbenim navedbam, s katerimi oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju v izpodbijani sodbi, kar pritožnik utemeljuje tudi s fotokopijo izjave svoje žene z dne 5. 7. 2021 (priloga B1), iz katere izhaja, da storilčeva žena priznava storitev prekrška, ki se očita storilcu s citiranim PN. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

7. Glede na povzete pritožbene navedbe ni nobenega dvoma, da pritožnik s takimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog. Iz določbe drugega odstavka člena 66 ZP-1 namreč izhaja, da je zoper druge odločbe sodišča prve stopnje dovoljena pritožba in sicer lahko osebe iz prvega odstavka člena 59 ZP-1 vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka. Pritožnik pa tako s svojimi pritožbenimi navedbami o tem, da je v kritičnem času bila voznica v cestnem prometu njegova žena, ne pa on sam, problematizira po sodišču prve stopnje sprejeto dokazno oceno izvedenih dokazov in v tej zvezi sprejete zaključke prvega sodišča, kar pa je dejansko stanje, na katerega pa je pritožbeno sodišče, kot izhaja iz citirane določbe drugega odstavka člena 66 ZP-1 v takih primerih vezano. Pritožnik pa se s pritožbenimi navedbami, da pa je bila voznica v kritičnem času njegova žena in ne on, prav tako giblje v polju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 3. točke člena 154 ZP-1, kar pa je nedopusten pritožbeni razlog. Tudi v fotokopiji priložena izjava storilčeve žene z dne 5. 7. 2021, s katero pritožnik dodatno utemeljuje svojo trditev o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj tako prvič v pritožbenem postopku predlagan dokaz, s katerim pritožnik graja po sodišču ugotovljeno dejansko stanje ni upošteven iz istih razlogov, to je zaradi nedopustnosti pritožbenega razloga. Sodišče prve stopnje je torej tako, kot prekrškovni organ pravilno ugotovilo, da je bil storilec v kritičnem času voznik v cestnem prometu in je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, storil prekršek s svojim vozilom 30. 1. 2020 ob 17:19 uri in na navedenem odseku prekoračil tam omejeno hitrost za 15 km/h. 8. Storilčeva pritožba je glede na zgoraj pojasnjeno sicer neutemeljena, vendar pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da se je v času po storitvi prekrška spremenil zakon, na podlagi katerega je storilcu bila izrečena sankcija in sicer tako, da je novejši zakon za storilca glede izreka globe milejši. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 123/2021 z dne 27. 7. 2021 in se uporablja od 11. 8. 2021 dalje, je bila namreč spremenjena (tudi) določba člena 46 ZPrCP tako, da sedaj prekoračitev dovoljene hitrosti za več kot 10 km/h do vključno 20 km/h v naselju predstavlja prekršek po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in se voznika, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom dovoljeno hitrost na cesti v naselju kaznuje sedaj z globo 120,00 EUR, če prekorači hitrost za več kot 10 do vključno 20 km/h, takemu vozniku vozila pa se izrečejo tudi 3 (tri) KT. V času storitve prekrška pa je za tovrstno ravnanje po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP bila predpisana sankcija in sicer globa 250,00 EUR ter izrek 3 (tri)KT.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka člena 163 ZP-1 in ob upoštevanju drugega odstavka člena 2 ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je ob reševanju storilčeve ZSV uradoma storilčevo ravnanje kvalificiralo po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo poslej globo v višini 120,00 EUR. V preostalem delu glede izdanega PN je ostala odločba prvega sodišča nespremenjena.

10. Ker je tako ob reševanju storilčeve ZSV bilo delno odločeno v njegovo korist, je posledično odpadla tudi obveznost plačila sodne takse za postopek z ZSV, pa tudi obveznost plačila sodne takse za pritožbeni postopek.