Jedro

Sodišče mora v primeru, ko delavec zahteva reintegracijo, delodajalec pa predlaga sodno razvezo, posebej obrazložiti, zakaj interes delodajalca za razvezo pretehta nad interesom delavca za vrnitev na delo. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je brez tehtanja okoliščin in interesov obeh strank postopka nekritično sledilo predlogu toženke. Morebitne zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih, če so bile kratkotrajne, z vmesnimi prekinitvami ali le za krajši delovni čas, same po sebi ne utemeljujejo razveze pogodbe o zaposlitvi z datumom začetka take zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ko je v drugem odstavku II. točke izreka ter drugem odstavku III. točke izreka sodbe zapisalo, da kar zahteva tožnica več ali drugače, sodišče zavrne. Izrek sodbe v tem delu je nerazumljiv, saj iz izreka ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V izreku mora biti jasno zapisana odločitev, saj le izrek postane pravnomočen, zato o odločitvi sodišča ni mogoče ugibati le na podlagi zapisa v obrazložitvi.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek II. točke izreka ter drugi odstavek III. točke izreka) se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonita razveljavilo sklep toženke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 21. 9. 2023 in sklep sveta javnega zavoda toženke z dne 6. 10. 2023 (I. točka izreka). Razsodilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo do vključno 18. 2. 2024, do takrat z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi št. 207 z dne 3. 3. 2023. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico do 18. 2. 2024 pozove nazaj na delo ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji za ta čas prizna neprekinjeno delovno dobo ter jo vpiše v matično evidenco pri ZPIZ, ji izplača bruto plače v znesku 2.297,79 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov plače od 6. v mesecu za plačo za pretekli mesec do plačila ter ji izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2023 v znesku 293,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2023 dalje do plačila, za leto 2024 pa v višini 104,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2024 dalje. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da na račun Delovnega sodišča v Mariboru povrne odmerjene stroške postopka.

2.Zoper sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno presodilo, da je njeno delovno razmerje pri toženki trajalo le do 18. 2. 2024, ko naj bi sklenila pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Izpostavlja, da je z Univerzo v A. sklenila pogodbo o zaposlitvi le za določen čas, s krajšim delovnim časom (20 ur tedensko), kar sodišče ni upoštevalo, čeprav je to razvidno iz priložene pogodbe. Ker je v tožbi zahtevala reintegracijo, sklenitev omenjene pogodbe na njen reintegracijski zahtevek ne more vplivati, saj ima pravico do vrnitve k delodajalcu, pri katerem ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Zaradi napačne odločitve o trajanju delovnega razmerja je napačno odločeno tudi o reparacijskem zahtevku, zahtevku bi bilo potrebno ugoditi vsaj v delu, ki ustreza razliki med krajšim delovnim časom pri novem delodajalcu in polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je sledilo predlogu toženke za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in zavrnilo tožničin reintegracijski zahtevek, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogov za svojo odločitev ni navedlo oziroma je odločitev brez pravne podlage. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica je bila pri toženki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 3. 2023 za nedoločen čas na delovnem mestu "kustos z doktoratom". Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za pet mesečno poskusno delo, ki ga je ocenjevala tričlanska komisija. Slednja je sklenila, da tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, zato ji je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnici podana odpoved nezakonita. Tožnica je zahtevala reintegracijo, sodišče prve stopnje pa je sledilo toženki, ki je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Ugotovilo je, da se je tožnica dne 19. 2. 2024 zaposlila pri drugem delodajalcu, zato ji je delovno razmerje in vse pravice, vezane nanj, priznalo le do 18. 2. 2024. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Tožnici je v zvezi z reparacijo med drugim za leto 2023 prisodilo tudi sorazmerni del regresa v višini 293,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2023 dalje do plačila, za leto 2024 pa v višini 104,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2024 dalje do plačila.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti, saj o odločilnih dejstvih nima razlogov, zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določbi 118. člena ZDR-1 lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Okoliščine za sodno razvezo so lahko objektivne narave (da delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja).1 Sodišče mora v primeru, ko delavec zahteva reintegracijo, delodajalec pa predlaga sodno razvezo, posebej obrazložiti, zakaj interes delodajalca za razvezo pretehta nad interesom delavca za vrnitev na delo. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je brez tehtanja okoliščin in interesov obeh strank postopka nekritično sledilo predlogu toženke. Pri tem pa ni pojasnilo niti, na katerih izvedenih dokazih temelji njegova ugotovitev, da se je tožnica z dnem 19. 2. 2024 zaposlila pri drugem delodajalcu.

7.V primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavec pridobi pravico do vrnitve na delo in do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu. Če je bil delavec v tem času zaposlen le za krajši delovni čas, mu pripadajo pravice do polnega delovnega časa.2 Le v primeru, ko delavec sam ne zahteva reintegracije, se mu lahko prizna delovno razmerje zgolj do zaposlitve pri drugem delodajalcu. Ker je tožnica v obravnavani zadevi izrecno zahtevala reintegracijo, bi moralo sodišče prve stopnje - kot je bilo že pojasnjeno - presoditi vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ter utemeljiti, zakaj naj bi okoliščine in interes toženke za razvezo pogodbe pretehtali nad interesom tožnice za reintegracijo. Pri tem je pomembno tudi, da morebitne zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih, če so bile kratkotrajne, z vmesnimi prekinitvami ali le za krajši delovni čas, same po sebi ne utemeljujejo razveze pogodbe o zaposlitvi z datumom začetka take zaposlitve. Ob odsotnosti utemeljenih in dokazanih navedb delodajalca, da na njegovi strani obstajajo takšne okoliščine, ki utemeljujejo razvezo in prevladajo nad interesom delavca po reintegraciji, delavcu ni mogoče odreči reintegracije niti v primeru, ko z drugim delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen in polni delovni čas.

8.Ker odločilnih razlogov v izpodbijani sodbi ni, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedeno kršitev lahko odpravi samo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti dejansko stanje glede zaposlitev tožnice pri drugih delodajalcih, pri čemer bo jasno zapisalo, na katerih izvedenih dokazih temelji svoje dokazne zaključke, nato pa bo presodilo, ali je glede na vse okoliščine dejansko podan zakonski pogoj za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1.

9.Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ko je v drugem odstavku II. točke izreka ter drugem odstavku III. točke izreka sodbe zapisalo, da kar zahteva tožnica več ali drugače, sodišče zavrne. Izrek sodbe v tem delu je nerazumljiv, saj iz izreka ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V izreku mora biti jasno zapisana odločitev, saj le izrek postane pravnomočen, zato o odločitvi sodišča ni mogoče ugibati le na podlagi zapisa v obrazložitvi, pri čemer pa v konkretnem primeru tudi iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kolikšen del zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, je sodišče zavrnilo. Tožnica v zvezi z odločitvijo v drugem odstavku III. točke izreka sicer ne navaja izrecnih pritožbenih razlogov, vendar na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj: VSRS, opr. št. VIII Ips 39/2020.

2Primerjaj: VSRS, opr. št. VIII Ips 28/2015.