Jedro

Zgolj iz formalnih razlogov, ker v stanovanjski hiši, v kateri tožnik kot samska oseba živi v stanovanjski enoti, ki si jo je izdelal z lastnimi sredstvi, ne plačuje najemnine in ni delitve tekočih stroškov s posebnimi položnicami, ni mogoče pravilno uporabiti pooblastila iz 31. člena ZSVarPre, niti varstvenega dodatka zakonito znižati za 15 % oskrbe iz naslova bivanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2017 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 12. 2016 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da izpodbijana upravna akta nista zakonita. Toženo stranko je zavezalo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe po prvostopenjskem organu ponovno odloči o višini varstvenega dodatka za čas od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri pojmu zagotovljenega bivanja kot dela osnovne oskrbe iz 12. člena Pravilnika je potrebno izhajati iz elementov za določitev minimalnega dohodka, na podlagi katerega se izračuna višina denarne socialne pomoči za zadovoljevanje kratkoročnih minimalnih življenjskih potreb. Po ZSVarPre je treba višino minimalnih življenjskih stroškov ugotoviti na podlagi primerljive metodologije, ki sta jo razvila dr. Stanovnik (1994) in Stropnikova (1998) za prvo določitev minimalnega dohodka v noveli Zakona o socialnem varstvu. Za namen določitve minimalnega dohodka so bile določene skupine dobrin in storitev, ki so potrebne za zadovoljevanje nujnih življenjskih potreb, to je hrana, brezalkoholne pijače, oblačila, obutev, stanovanje, voda, električna energija, plin ali drugo gorivo, zdravstvo, prevoz, komunikacija in izobraževanje. Če ima oseba zagotovljeno stanovanje, v katerem prebiva, se ob uporabi diskrecijske pravice varstveni dodatek lahko zniža za največ 15 % minimalnega dohodka.

Izpodbijana odločba je bila ob dejstvu, da ima tožnik zagotovljeno bivanje, izdana v skladu z namenom diskrecijskega pooblastila. Povzema določbe Zakona o socialnovarstvenih prejemkih1 (ZSVarPre) in 12. ter 13. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjšanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči2 (Pravilnik). V sodnem postopku je ugotovljeno, da živi tožnik s starši v stanovanjski hiši, da je odrasla oseba, ki ga starši niso dolžni preživljati, torej samsko osebo po 10. točki 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev3 (ZUJPS). Ob presoji elementov, s katerimi se ugotavlja zagotovljeno bivanje (stanovanje, voda, električna energija, plin in drugo gorivo), je bilo mogoče ugotoviti, da ima tožnik zagotovljeno stanovanje brez obveznosti plačila stroškov najemnine, in da si s starši deli stroške za vodo, električno energijo, kurilno olje, plin in drugo gorivo, zato je bilo v predsodnem postopku dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditvena sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, vključno glede prostega preudarka v nasprotju z namenom za katerega je pooblastilo dano, zato je na pritožbeno izvajanje tožene stranke potrebno ponovno poudariti predvsem naslednje.

6. Gre za spor o višini varstvenega dodatka. Z odločbo z dne 7. 12. 2017 je zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 16. 12. 2016, s katero je bila tožniku za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 priznana pravica do varstvenega dodatka v višini 149,84 EUR mesečno. Vendar sta navedeni odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje zaradi 15 % zmanjšanja iz naslova osnovne oskrbe, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča prosti preudarek o znižanju varstvenega dodatka za 27,65 EUR v okoliščinah konkretnega primera uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 31. členu ZSVarPre, ki sicer omogoča zmanjšanje denarne socialne pomoči (kar velja tudi za varstveni dodatek), če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Center za socialno delo (CSD) namreč lahko odloči, da se denarna socialna pomoč, ali varstveni dodatek ne dodeli, ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega zneska v celoti ali delno zagotovljen, ker živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu ali je njeno preživljanje zagotovljeno na drug način. Pri odločanju mora CSD seveda upoštevati osnovni namen denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka, tako da v primeru iz 2. ali 3. točke 1. odstavka 31. člena ZSVarPre odšteje mesečno vrednost zagotovljene osnovne oskrbe (bivanje, prehrana), ugotovljene v skladu z metodologijo iz 3. odstavka. Razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZSVarPre, način ugotavljanja ter metodologija upoštevanja vrednosti so podrobneje določeni s podzakonskim aktom. Torej predhodno citiranim Pravilnikom. Po 12. členu Pravilnika se mesečna vrednost osnovne oskrbe upošteva v razmerju do minimalnega dohodka, ki bi upravičencu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (1. točka), oziroma se v primeru, kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (3. točka).

8. Po prepričljivi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni podano. Sodišče je zato hkrati pravilno zaključilo, da prosti preudarek ni bil uporabljen v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

Ni razloga za dvom v dokazni zaključek sodišča (12. točka obrazložitve), da ima tožnik sicer isti naslov kot njegova starša, vendar pa z njima formalno niti dejansko ne živi in mu starša pri preživljanju ne pomagata. Že od leta 2001 ima prijavljeno lastno gospodinjstvo in svoje stanovanje, ločeno od stanovanjske enote staršev s posebnim vhodom, kuhinjo, sobo, predsobo, kopalnico v zgornji etaži stanovanjske hiše, ki si ga je zgradil z lastnimi sredstvi. Tožnik si je stanovanje v zgornjem nadstropju mansarde izdelal sam in si v pravno relevantnem obdobju hkrati delil stroške vzdrževanja ter nadomeščanje trajnih potrošniških dobrin (radiatorji, kurilno olje, elektriko ter vzdrževanje navedenih priključkov), kar zagotovo pomeni višji strošek, kot bi obstajal, če bi s starši živel v skupni stanovanjski enoti.

Sicer pa tožena stranka dejanskih ugotovitev sodišča, da ima tožnik stanovanje, ki se kot ločena enota s svojim vhodom, kuhinjo, sobo, predsobo in kopalnico nahaja v zgornji etaži stanovanjske hiše in da tekoče stroške, ki se plačujejo po položnicah ter stroške vzdrževanja, ki odpadejo nanj po vnaprej dogovorjenem tretjinskem deležu v celoti poravnava, niti ne prereka. Stroški za vodo, električno energijo, kurilno olje in vzdrževanje se delijo tako, da tožnik v skladu z ustnim dogovorom s starši redno krije eno tretjino vseh teh stroškov. V obravnavanem primeru zato ne gre za dejanski stan iz 3. točke 12. člena Pravilnika. Zgolj iz formalnih razlogov, ker v stanovanjski hiši, v kateri tožnik kot samska oseba živi v stanovanjski enoti, ki si jo je izdelal z lastnimi sredstvi, ne plačuje najemnine in ni delitve tekočih stroškov s posebnimi položnicami, ni mogoče pravilno uporabiti pooblastila iz 31. člena ZSVarPre, niti varstvenega dodatka zakonito znižati za 15 % oskrbe iz naslova bivanja.

9. Ker sta iz predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlogov izpodbijana upravna akta na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) zakonito odpravljena in zadeva s pravilno materialnopravno usmeritvijo vrnjena toženi stranki v ponovno upravno odločanje, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 8/12 s poznejšimi spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Ur. l. RS, št. 7/2004 s spremembami.