Jedro

Višina pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo (enako velja tudi za bodočo nepremoženjsko škodo) je pravni standard, ki ga je vsebinsko zapolnila dosedanja sodna praksa z upoštevanjem obeh temeljnih načel, po katerih odmerja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Zato bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (z določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje (med drugim) kot neutemeljen zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo(2) v znesku 15.000,00 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka, upoštevajoč nesporen tožničin 15 % soprispevek k nastali škodi, s plačilom 10.000,00 EUR (iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo) tožnici (več kot) povrnila vso pretrpljeno škodo iz tega naslova.

2. Zoper sodbo se glede neprisojene odškodnine 5.300,00 EUR s pripadki pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, tj. iz razlogov, naštetih v 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),(3) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnica graja oceno škode za telesne bolečine (pretrpljene in bodoče) ter nevšečnosti med zdravljenjem (kot prenizko za 3.000,00 EUR). Meni, da je sodišče napačno ocenilo, da tožnica ni utrpela (in ne trpi) duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer se je res oprlo na mnenje izvedenca (ki ugotavlja, da poškodbe tožnici niso pustile posledic, ki bi povzročale trajno zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti), a izvedenec ni nezmotljiv, sodišče pa bi moralo oceniti izvid in mnenje izvedenca ter izpovedbo tožnice, ki je drugačna).(4) Navaja, da „je neizpodbitno, da tožnica trpi za duševnimi bolečinami vsled njenega zmanjšanja ...“(5) Meni, da bi ji iz tega naslova šlo vsaj 4.000,00 EUR. Glede zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti opozarja na tožničino izpovedbo ter dejansko vidne posledice, zaradi katerih tožnica trpi in meni, da ji pripada vtoževana odškodnina. Prenizko je določena tudi odškodnina za strah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb 339. člena ZPP (uradoma upoštevane kršitve pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Ker ima izpodbijana sodba o vseh odločilnih dejstvih ne le obširne jasne in skladne, temveč tudi povsem prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sklicuje.

5. Sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi.(6) Glede pritožbene graje tožnici določene (pravične, posledično pa (ne)dosojene) odškodnine za nepremoženjsko škodo, tj. za pretrpljene telesne bolečine in strah (kot prenizke) pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožba nima razlogov, s katerimi bi tožnica kakorkoli konkretizirano izpodbijala višino določene „pravične“ odškodnine, natančneje njeno objektivno pogojenosti (kot neskladne s pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine, to je s sodno prakso določanja odškodnin v podobnih primerih(7)). Višina pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ (enako velja tudi za bodočo nepremoženjsko škodo po 182. člen OZ) je pravni standard, ki ga je vsebinsko zapolnila dosedanja sodna praksa z upoštevanjem obeh temeljnih načel, po katerih odmerja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Zato bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (z določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), namreč ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.(8) Pri tem je seveda potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 350. člena ZPP(9), v okvirih katere pritožbeno sodišče na pravilnost materialnopravne presoje pazi (po uradni dolžnosti – ex officio) le v okvirih pritožbenih razlogov. Odsotnost (konkretnih in celovitih) pritožbenih razlogov, to je razlogov, ki bi ob ugotovljenih (neosporavanih) dejanskih okoliščinah omogočali primerjavo s sodno prakso določanja odškodnin v podobnih primerih (to je zatrjevan konkretiziran odstop od ustaljene sodne prakse), zato v obravnavani zadevi onemogoča presojo odločitve sodišča prve stopnje v navedenem delu. Pritožbena graja odločitve o višini dosojene pravične odškodnine za tožničino pretrpljeno (v izpodbijani sodbi opisano) nepremoženjsko škodo je zato neutemeljena. Navedeno vključuje tudi odgovor na očitane procesne kršitve, saj pomanjkljiva pritožbena trditvena podlaga onemogoča preizkus morebitnega vpliva zatrjevanih kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ta pa je predpostavka za obstoj relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena navedenega zakona („če bi kršitev lahko vplivala“(10)).

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanem obstoju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti (v taki stopnji (intenziteti in trajanju), ki bi opravičevale prisojo odškodnine iz tega naslova). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno podprtimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnica ni utrpela (ni uspela izkazati s potrebno stopnjo zanesljivosti – prepričljivosti) navedenih duševnih bolečin. In tega zgolj navržene pritožbene trditve ter polemika z ugotovitvami izvedenca (graja njegovega izvida in mnenja) prav v ničemer ne omajajo.

7. Izpodbijana sodba je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbene trditve pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Višje sodišče v Ljubljani je za odločanje v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016; Op. št. (2): Ki jo je tožnica utrpela v posledici prometne nesreče 20. 4. 2014 v Lendavi; Op. št. (3): Po prvem odstavku 338. člena ZPP (razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijat) se sodba sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava; Op. št. (4): Pritožbene trditve v tem delu predstavljajo grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje (kot necelovite oziroma neskrbne), tj. pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (zaradi napačne uporabe določb 8. člena ZPP); Op. št. (5): !? Op. št. (6): Podčrtalo pritožbeno sodišče; Op. št. (7): Primerjaj določbo drugega odstavka 179. člena OZ; Op. št. (8): To, da je po oceni pritožnika določena odškodnina previsoka ali prenizka, ne pomeni ničesar; taka (previsoka, prenizka) je lahko le v primerjavi z določenimi odškodninami v podobnih primerih – merilo višine (pravične) denarne odškodnine je namreč sodna praksa določanja odškodnine v podobnih primerih; Op. št. (9): Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava; Op. št. (10): Primerjaj zakonsko besedilo.