Jedro

Po določbi 2. odstavka 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na navedeno bi tožnik s svojimi ugovori lahko uspel, če bi za svoje trditve predložil ustrezne dokaze, česar pa ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 22. 12. 2010 pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo, v kateri predlaga, da sodišče odpravi sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Velenje št. DT-42910-11/2009, 22-1602-01 z dne 1. 12. 2009, s katerim je bila zoper tožečo stranko kot dolžnico davčnega dolžnika (družbe A. d.o.o.) uvedena davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se zoper davčnega dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki iz naslova neplačanega DDV na dan 30. 11. 2009 znaša skupaj 71.277,71 EUR (glavnica znaša 66.576,61 EUR, zamudne obresti 4.680,24 EUR, stroški davčne izvršbe pa znašajo 20,86 EUR), in sicer z rubežem terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do tožnika (družbe B. d.o.o.) na podlagi petih navedenih računov. Tožniku kot dolžnikovemu dolžniku pa je naloženo, da zarubljeni znesek dolga v višini 27.885,60 EUR plača na določene račune.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopenjski organ že dne 23. 3. 2009 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika. Zoper ta sklep je tožeča stranka (kot dolžnikov dolžnik) vložila ugovor, ki mu je drugostopenjski organ z odločbo z dne 7. 9. 2009 ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ dopolnil postopek v smislu napotila pritožbenega organa in dne 1. 12. 2009 izdal izpodbijani sklep. V izreku izpodbijanega sklepa je odločeno, da se zoper dolžnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 4290-11/2009,22-16022-03 z dne 1. 12. 2009, ta pa je sestavni del sklepa. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni dvoma, da med dolžnikom in tožnikom obstaja pravno razmerje na podlagi Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 19. 8. 2008 (v nadaljevanju Pogodba), med strankama pa ni enotnega mnenja o obstoju in višini terjatve. Prvostopenjski organa je v ponovnem postopku tožnika pozval, naj pošlje pojasnilo, ali je obrazec IOP z dne 5. 2. 2009 zavrnil oziroma imel nanj pripombe, enako tudi glede računov in naj predloži dokazila v zvezi s tem. Tožnik je nato v odgovoru z dne 6. 10. 2009 navedel, da so dolžnika večkrat pozivali k odpravi pomanjkljivosti in ga obveščali o zadržanih plačilih in spornih računih ter o stanju nepotrjenih računov in da dolžnik od njih ni nikoli dobil potrjenega računa ali IOP obrazca. Tožnik je dolžniku poslal tudi pisna obvestila dne 10. 3. 2009, 25. 3. 2009 in 30. 3. 2009. Prilaga še dodatna dokazila, ki so bila pridobljena po dopolnjenem ugovoru z dne 8. 5. 2009. Investitor del na objektu C., to je D. d.d., je tožniku poslal dopis z zavrnitvijo vseh izvedenih del na objektu in z zahtevo po pogodbeni kazni in povrnitvi gospodarske škode v vrednosti 98.956,21 EUR. Tožnik je še navedel, da je na podlagi navedenega ter po opravljenih analizah in meritvah nadzorni organ tožnika sprejel sklep o zavrnitvi vseh opravljenih del dolžnika. Tožnik tako dolžniku ne dolguje ničesar, dolžnika pa tožniku dolguje 6.622,29 EUR.

Po prejemu drugostopenjske odločbe je davčni dolžnik posredoval izjavo glede zavrnitve IOP obrazca in zavrnitve računov, v kateri je navedel, da tožnik (dolžnikov dolžnik) IOP obrazca z dne 5. 2. 2009 in računov, ki so predmet rubeža, ni zavrnil, in dodal, da je tožnik ves čas obljubljal plačilo za korektno opravljeno delo, le da je plačilo pogojeno s plačilom glavnega investitorja - D. d.d. Prvostopenjski organ nato ugotavlja, da tožnik IOP obrazca z dne 5. 2. 2009 in računov ni zavrnil, to pa pomeni, da je terjatev pripoznal. Tožnik je nato je na poziv davčnega organa ponovno navedel, da je dolžnika ves čas obveščal o zadržanih plačilih s strani investitorja in spornih računih. Prvostopenjski organ se sklicuje na Pogodbo, v kateri ni določeno, da je plačilo pogojeno s plačilom investitorja. Tožnik kot dolžnikov dolžnik je izvedeno delo dolžnika potrdil, izstavljenih računov ni zavrnil, terjatev po IOP obrazcu z dne 5. 2. 2009 pa je pripoznal. To potrjuje tudi dejstvo, da je dne 20. 7. 2009 po sklepu o davčni izvršbi na davčni podračun že plačal obveznost v višini 300,00 EUR. V ponovljenem postopku je bilo po ponovnem preverjanju dokumentacije ugotovljeno, da obstaja terjatev dolžnika do tožnika po zarubljenih računih v višini 27.885,60 EUR. Glede na knjigovodske evidence davčni zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov, in je zato prvostopenjski organ, skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08 v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Navaja še 145. in 152. člen ZDavP-2 in poudari, da ima pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oziroma materialnih pravic, dospela davčna obveznost, skladno s 1. odstavkom 94. člena ZDavP-2, absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca. Navede še da se po 173. členu ZDavP-2 s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS, kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-34/2010-2 z dne 15. 11. 2010 zavrnilo. V obrazložitvi se tudi drugostopenjski organ sklicuje na Pogodbo in, ob upoštevanju 12. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in spremembe) še na Posebne gradbene uzance (Uradni list SFRJ, št. 18/77, v nadaljevanju PGU) ter podrobno opisuje ugotovitve glede poslovanja med tožnikom in davčnim dolžnikom v zvezi z izdajo spornih računov. Nato pa sklane, da glede na podatke upravnih spisov ob upoštevanju Pogodbe in določb PGU, tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po določbah PGU, ki so obvezujoče, temveč je tekom postopka navajal pavšalne navedbe in to tudi v dopolnjenem postopku. Tožnik ves čas omenja dopis z dne 30. 3. 2009, v katerem navaja, da je dne 10. 3. 2009 urgentno obvestil dolžnika o pomanjkljivostih izvedenih del. Dolžnik je svoje razloge pojasnil v dopisu z dne 12. 3. 2009, vendar tožnik na to ni odgovoril. Tudi v nadaljevanju postopka je tožnik navajal in podajal protislovne trditve, ki se nanašajo na ugotavljanje napak pri izvedenih delih. V to se drugostopenjski organ ni spuščal, saj je pomembno zgolj to, da je mogoče na podlagi izstavljenih računov in izpisa odprtih postavk z dne 5. 2. 2009 in na podlagi vsega navedenega ugotoviti, da terjatev do dolžnikovega dolžnika obstaja. Glede protiterjatve v višini 6.622,29 EUR, ki naj bi nastala na podlagi izstavljenega računa z dne 14. 5. 2009 pojasni, da te ne more upoštevati kot obstoječe, povračilo povzročene škode pa se bo lahko uveljavljalo v posebnem postopku.

Poudari še, da glede na podatke v spisu ni razumljivo, da je investitor šele dne 10. 6. 2009 obvestil tožnika o zavrnitvi izvedenih del in izstavitvi pogodbene in gospodarske škode. Komisija je sestavila zapisnik o zavrnitvi izvedenih del dne 15. 7. 2009, medtem ko je bil račun za odpravljeno povzročeno škodo izstavljen že 14. 5. 2009. Ponovno navaja pravno podlago za izdajo sklepa o davčni izvršbi in hkrati še navaja, da za izdajo sklepa o izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev praviloma zadostuje, da je terjatev izkazana z verodostojno knjigovodsko listino. Po oceni drugostopenjskega organa je bilo v ponovnem postopku na podlagi napotil pritožbenega organa pravilno ugotovljeno, da terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni sporna in so bili tako ob izdaji sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, izpodbijani sklep pa vsebuje vse predpisane elemente.

V zvezi z obširnimi pritožbenimi ugovori pojasni, da kot izhaja iz že navedenega, v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Meni, da izpodbijani sklep ni ničen, saj je glede na 174. člen ZDavP-2 v postopku prisilne izterjave davčnega dolga od dolžnikovega dolžnika možno uveljavljati ugovore tudi v zvezi z obstojem terjatve, o čemer odloča pritožbeni organ. V okviru upravnega izvršilnega postopka je torej dana pristojnost davčnemu organu prve in druge stopnje, da lahko rešujeta ugovore kot predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Opozori tudi na 174. člen ZDavP-2, ki določa razloge, ki jih v ugovoru lahko uveljavlja dolžnikov dolžnik. Zavrne tudi ugovor, da prvostopenjski organ ni zaslišal dolžnika v navzočnosti dolžnikovega dolžnika, saj skladno s PGU štejejo pisna dokazila, ki jih tožnik kot dolžnikov dolžnik tudi v ponovljenem postopku ni predložil, da bi dokazal pogoje iz 174. člena ZDavP-2. To pa pomeni, da zaslišanje stranke ne bi moglo spremeniti odločitve prvostopenjskega organa.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija z obširno tožbo v kateri najprej ugovarja ničnost, ker naj bi prvostopenjski organ glede terjatve, ki je predmet rubeža, prevzel vlogo sodišča. Poudarja, da davčni dolžnik (družba A. d.o.o.) sploh ni sprožil izvršilnega postopka. Navaja, da bi moral prvostopenjski organ zaslišati obe stranki oziroma razpisati ustno obravnavo. Meni, da so bile kršene tudi določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Polemizira z navedbo prvostopenjskega organa, da tožnik (dolžnikov dolžnik) ni zavrnil IOP obrazca in računov in je s tem terjatev pripoznal. Meni, da izrek izpodbijanega sklepa ni popolni, določen in jasen. Sklicuje se na literaturo in navaja referat dr. Toneta Jerovška. Meni tudi, da je na drugi stopnji odločala oseba, ki ni imela ustreznega pooblastila, saj je v času izdaje odločbe ministru, ki je dal pooblastilo, že prenehal mandat. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnik davčnemu dolžniku, družbi A. d.o.o., izdal pet računov v skupnem znesku 27.885,60 EUR, ki so bili nato v tem postopku z izpodbijanim sklepom zarubljeni kot dolžnikova terjatev po določbi 173. člena ZDavP-2. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, sta oba davčna organa obravnavala tožnikov ugovor v okviru ugovorov, ki jih ZDavP-2 za dolžnikovega dolžnika določa v 2. odstavku 174. člena. Po navedeni določbi namreč lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Prvostopenjski organ je, glede na ugotovitve in podatke davčnih evidenc, davčnemu dolžniku zarubil terjatev, ki jo je imel na podlagi prejetih petih računov do tožnika in odločitev po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložil. Po vloženi pritožbi je tudi drugostopenjski organ ocenil, da tožniku ni uspelo dokazati, da obstojijo ovire za izvedbo rubeža terjatev in to obširno obrazložil. Tudi po presoji sodišča bi tožnik z ugovori lahko uspel, če bi za svoje trditve predložil ustrezne dokaze. Ker pa tega ni storil, so ostale njegove navedbe, kljub obširnosti, zgolj pavšalne in neizkazane.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je v postopku na drugi stopnji odločala nepristojna oseba, saj v času izdaje odločbe ni imela ustreznega pooblastila, ker je ministru že prenehal mandat, sodišče ugotavlja, da tožnikovo stališče ni pravilno. Tožeča stranka po presoji sodišča nima prav, ko meni, da uradna oseba ne more odločati v imenu ministra, ker je ministru mandat prenehal. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja oziroma funkcije ministra. Takšno pooblastilo pa po oceni sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP ter očitanih ničnostnih razlogov. Prav tako ni našlo razlogov po 37. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obširno in argumentirano obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).