Jedro

Uradni zaznamek o izjavi osumljenca (6. odstavek 148. člena ZKP) je dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se izdajajo pred ali med preiskavo (odredba za hišno preiskavo, sklep o odreditvi pripora, sklep o uvedbi preiskave), vendar pa v teh primerih sodišče ne sme osumljenčeve izjave uporabiti samostojno, temveč vedno v povezavi z že zbranimi dokazi in podatki.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 20.10.2005 zoper osumljenega M.B. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 21.10.2005 pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je osumljenčeva zagovornica dne 28.10.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb ZKP iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ter predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi ali pa sklep zunaj obravnavnega senata in sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora razveljavi. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sklep izven obravnavnega senata ne vsebuje obrazložitve glede pritožbenih razlogov, saj sklep neutemeljeno navaja, da je utemeljenost suma natančno pojasnjena že v sklepu o odreditvi pripora; da se sklep sklicuje na izjavo osumljenca dano policiji, ne pa na zagovor osumljenca pred preiskovalnim sodnikom; in da tudi ni podan pogoj nujnosti oziroma neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dne 8.11.2005 predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Pogoji za odreditev pripora so: - da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, - obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in - da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

1. Vrhovno sodišče je že v svoji odločbi opr. št. I Ips 114/2005 pojasnilo, da je uradni zaznamek o izjavi osumljenca (6. odstavek 148. člena ZKP) dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Na vsebino take izjave, katere dokazna vrednost je v postopku omejena, se lahko opirajo odločbe, ki se izdajajo pred ali med preiskavo (odredba za hišno preiskavo, sklep o odreditvi pripora, sklep o uvedbi preiskave), vendar pa v teh primerih sodišče ne sme osumljenčeve izjave uporabiti samostojno, temveč vedno v povezavi z že zbranimi dokazi in podatki.

Napadeni pravnomočni sklep se opira na konkretne okoliščine, na podlagi katerih sodišče ugotavlja utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ in jih tudi pravilno presoja. Svoj zaključek o utemeljenosti suma, kot pogoja za odreditev pripora, je preiskovalni sodnik oprl na vsebino uradnih zaznamkov policije o razgovorih s tremi državljani Albanije, ki so se ob policijski ustavitvi vozila dne 18.10.2005, katerega je vozil osumljenec, nahajali v tem vozilu. Iz izjav navedenih oseb izhaja, da so pred tem na ozemlje Republike Slovenije vstopile ilegalno ter imele namen plačati prehod v Italijo ter tudi na vsebino uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, dano v predhodnem kazenskem postopku policiji skladno z določbo 6. odstavka 148. člena ZKP (stran 1 in 2 sklepa). Temu zaključku preiskovalnega sodnika je v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora, pritrdil tudi zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča (stran 2 sklepa).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede presoje utemeljenosti suma pravilno oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, dani na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP in ga ocenilo v povezavi z ostalimi zbranimi dokazi - izjavami tujcev, ki so na ozemlje Republike Slovenije vstopili ilegalno in za vstop in bivanje tudi niso imeli dovoljenj. Kolikor pa vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da izjave tujcev, katere je osumljenec kritičnega dne prevažal, ne izkazujejo, da je osumljenec tujce peljal z namenom spraviti jih ilegalno čez mejo proti plačilu, ponuja drugačno presojo okoliščin, na podlagi katerih je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sodišče ugotovilo, da je M.B. utemeljeno osumljen, da je dne 18.10.2005 storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ.

2. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tudi, ker izpodbijani sklep (sklep zunaj obravnavnega senata) ne vsebuje obrazložitve glede pritožbenih razlogov.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če odločba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kot odločilna dejstva je mogoče na podlagi določb ZKP oceniti tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb zakona. Niti sodišče prve, niti zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča kot pritožbeno sodišče pa nista dolžna ugotavljati okoliščin, ki niso pravno-relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Če ne presodi vseh, gre za bistveno kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo. Takšno stališče je Vrhovno sodišče pojasnilo že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 203/96, I Ips 375/2001, I Ips 42/2004). Če gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je lahko kršena določba 1. odstavka 395. člena ZKP. V tem primeru je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je z zahtevo za varstvo zakonitosti moč uveljaviti le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 420. člena ZKP), česar pa vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje.

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z nakazovano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne konkretizira, katera v pritožbi uveljavljana odločilna dejstva naj bi pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do pritožbenih navedb tako glede utemeljenosti suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot glede pripornih razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, iz katerih je bil zoper osumljenca odrejen pripor in tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi.

3. Neutemeljeno zagovornica v pritožbi navaja, da pritožbeno sodišče ni presodilo, da bi se tudi z milejšimi ukrepi lahko zagotovila osumljenčeva navzočnost v postopku oziroma preprečitev nadaljnjih kaznivih dejanj. Že preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora (stran 3) ocenil, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi ter da pripora z milejšim ukrepom ni moč nadomestiti. Takšni presoji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (stran 3), ko je zaključilo, da izrek milejšega ukrepa (hišnega pripora oziroma javljanja na policijski postaji, kar je v pritožbi predlagala zagovornica) ni mogoč, ne le zaradi teže in narave kaznivega dejanja, temveč tudi zaradi osumljenčevega načina življenja.

4. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).