Jedro

Preužitkarska pogodba je obligacijska in aleatorna pogodba, zato nima vpliva na vračanje daril v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnici sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta dolžni toženi stranki povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 986,73 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, po katerem bi izročilna pogodba z dne 16. 6. 1998, sklenjena med izročevalcem J. J. in prevzemnikom J. D. bila nična in da prikriva darilno pogodbo, ki nima pravnega učinka proti tožnici, prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi se solastninski delež toženčeve nepremičnine vrnil v zapuščino po pokojnem J. J., rojenemu 7. 3. 1928, umrlemu 13. 5. 2011 in po katerem teče zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju, pod opr. št. D 415/2011. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec pretežni del pogodbenih obveznosti izpolnjeval skoraj 13 let. Sodišče je pogodbo presojalo po vsebini in namenu pogodbenikov, ki ga je ugotavljajo tudi iz okoliščin pred, ob in po sklepanju pogodbe. Iz same vsebine pogodbe je razvidno, da si je zapustnik v zameno za prepustitev svoje polovice nepremičnine, izgovoril dosmrtno bivanje v hiši, brez lastnih obveznosti glede plačila tekočih stroškov in stroškov vzdrževanja hiše in investicij. Takšen zapustnikov namen izhaja iz izpovedb, ob overitvi pogodbe navzočih prič. Tudi nadaljnje, v pogodbi določene obveznosti prevzemnika, po vsebini izkazujejo voljo pogodbenih strank, da se zapustniku zagotovi oskrba za primer obolelosti, onemoglosti in ter ostalo ob smrti. Vsebina pogodbe nedvomno izkazuje prenos bremena tekočih in investicijskih stroškov v zvezi s hišo na toženca, poleg ostalih prevzetih obveznosti. Izročilno pogodbo je notar strankama prebral in tudi zapustnik je potrdil, da predstavlja njegovo pravo pogodbeno voljo. Glede na to, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe. Zato dedno pravni učinki pogodbe z uporabo določb v prikrajšanju nujnega deleža, ne pridejo v poštev in tudi nikakršna naknadna obračunavanja ne gredo. Zaradi navedenega je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeči stranki po svoji pooblaščenki. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo določbo člena 238 ZPP, saj sta se priči S. seznanili s procesnim gradivom, toženec je pričama S. izročil procesno gradivo, to je storil z namenom, da bi priči prilagodili svojo izpovedbo njegovih navedbam, kar sta tudi storili in izpovedali točno tako, kot je trdil toženec. Prva tožnica bi, v kolikor bi vedela za pogodbo, le-to tudi podpisala. Nadalje je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je toženec v celoti plačeval obratovalne stroške, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaključek sodišča, da je toženec zapustniku izročal mesečne obračune zato, da je bil slednji seznanjen z višino stroškov, je popolnoma nelogičen, saj bi bil ta podatek nepomemben, če si je zapustnik želel zagotoviti bivanje v hiši brez obveznosti plačevanja stroškov, predvsem pa ni bila nepomembna pri določanju deleža stroškov, oznaka “ata”. Če bi zapustnik želel samo informacije o stroških, bi bila višina deleža nepomembna. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec mirno priznal, da bistvenega dela obveznosti, to je skrbi za očeta, v primeru bolezni ni izpolnjeval, ker je to pač obveznost zapustnikove žene. Če ni izpolnjeval tega dela obveznosti, je logično, da tudi stroškov ni plačeval, vse od leta 2009, ko je za pogodbo izvedela prva tožnica. Pri ugotavljanju obsega vzdrževanja hiše je sodišče spregledalo, da je vzdrževanje hiše že po samem zakonu dolžnost lastnika, zato ne pomeni to izpolnjevanje obveznosti na podlagi izročilne pogodbe, ter ne prispeva k odplačnosti pogodbe. Vzdrževanje hiše je bilo zapisano v pogodbi, kot dajatev, kar kaže na darilni namen. Toženec ni skrbel za očeta, ko je bil bolan, saj ni vedel niti tega, da je imel oče plenice, ki mu jih je menjala prva tožnica. Ravnodušno je priznal, da za očeta v času bolezni ni skrbel on, pač pa prva tožnica. Prav tako je priznal, da ni poskrbel za negovalko, čeprav je bila to njegova obveznost. Na podlagi pogodbe bi moral zagotoviti pomoč v primeru bolezni, osebno ali po izpolnitvenih pomočnikih. Ker ne gre za odplačno, pač za izročilno pogodbo, pri kateri tožnici nista sodelovali in s katero se tožnici nista strinjali, jo je treba upoštevati kot darilno pogodbo, toženec pa je dolžan vrniti darilo v zapuščino, zaradi dopolnitve nujnega deleža. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju odgovora izpoved priče Ž. S. ni bila bistvena, bistvena je samo vsebina pogodbe, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in s katero je toženec prevzel velike obveznosti, ki jih je tudi izpolnjeval. Pogodba predstavlja pravo voljo zapustnika. Pokojni nikoli ni odstopil od pogodbe. Dejstvo, ali je bila prva tožnica prisotna na notarskem naroku ali ne, ni pravno relevantno. To niti ni pomembno, saj je pomembno to, da zapustnik ob sklenitvi pogodbe, ni imel darilni namen. Priči S. sta poznali vso družino, saj sta tja redno prihajali na obiske in sta bili s situacijo seznanjeni bolje kot priča B. M. in druga tožnica. Sodišče prve stopnje je opravilo popolno in pravilno dokazno oceno, tudi v segmentu plačevanja obratovalnih stroškov s strani toženca. Drugotožnica nikoli ni sodelovala pri plačevanju stroškov vzdrževanja hiše, zanemarila je tudi svoje solastniške dolžnosti. Nadalje navaja, da gre v točki 6 za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj jih tožnici nista pravočasno zatrjevali tekom prvostopenjskega postopka, prav tako nista pojasnili, zakaj jih prvič uveljavljata šele v pritožbi. Celotna pogodba se je izvajala skladno z željami zapustnika, zato je pritožbeni sklep o darilnem namenu ob sklenitvi pogodbe, napačen. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbenih navedb o pristranosti izpovedi prič N. S. in Ž. S., je odločitev sodišča prve stopnje v točki 7 pravilno obrazložena, vendar je sodišče na podlagi izpovedb priče zaključilo le-to, da je bila prva tožnica poleg izročevalca, ko je le-ta šel k notarju, zato je verjetno, da je za sklenitev pogodbe vedela. Izpoved priče je torej sodišče ocenjevalo le v smislu tega, da sicer ni dokazano, da bi bila ta tožnica prisotna ob sami overitvi, da je torej vedela le za sklenitev pogodbe, ni pa vedela za njeno vsebino. Izpovedi teh prič tako glede same vsebine in pogodbene volje strank, sodišče prve stopnje ni štelo kot pravno pomembno. Ta del izpovedi prič tako, tudi v kolikor so bile seznanjene s procesnim gradivom, česar tožeči stranki sicer nista dokazali, nista pravno pomembni za bistveni del odločitve sodišča prve stopnje, ko je sodišče ocenjevalo, ali je toženec s pogodbo prevzete obveznosti izpolnil ali jih je pa izpolnil delno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je toženec izpolnjeval dolžnost vzdrževanja nepremičnine in plačila tekočih stroškov, kril je tudi del stroškov domske oskrbe ter stroške pogreba in ureditve groba. V času onemoglosti in bolezni, pa je zapustniku nudila nego in oskrbo prva tožnica, vendar se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi do te ugotovitve, da delna neizpolnitev ni podlaga za zaključek, da je imel zapustnik ob sklepanju pogodbe namen daritve. Prevzete obveznosti so bile določno navedene v pogodbi in so pomenile nasprotno izpolnitev izročilne pogodbe, ki jo je notar strankam prebral in tudi zapustnik je potrdil, da predstavljajo njegovo pravo voljo. Toženec je očitno pogodbo izpolnjeval, saj zapustnik ni z ničemer ukrepal in se torej izkaže, da je toženec izvrševal vse, kar je bilo bistvenega v pogodbi. Toženec je izpolnjeval obveznosti iz pogodbe in sicer glede tistega dela pogodbe, kjer si je toženec glede svoje polovice nepremičnine izgovoril dosmrtno bivanje v hiši brez lastnih obveznosti, glede plačila tekočih stroškov in stroškov vzdrževanja hiše in investicij. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi pravil o dokaznem bremenu, ni sledilo trditvi tožnic glede neplačila stroškov. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je zgolj dejstvo, da je toženec predložil zapustniku zapise o mesečnih stroških ob tem, ko ni izkazano, da je k tem stroškom tudi dejansko prispeval in izročil denar pokojni ter ob tem, ko je toženec stroške poravnaval preko trajnika, ne dajejo podlage za zaključek, da toženec stroškov po sklenitvi pogodbe, pa vse do leta 2009 ni plačeval. Toženec je tudi glede plačila ostalih stroškov predložil listinske dokaze in sicer fotokopije položnic in odločbe D., iz katerih je razvidno, da so bile položnice za nadomestilo za stavbno zemljišče vključno od leta 2009 naslovljene na ime zapustnika, plačal pa jih je sam. Tožnici tudi nista predložili dokaza s hranilno knjižico, iz česar bi bilo razvidno, da je tudi zapustnik prispeval k investicijskemu vzdrževanju in je zato sodišče sledilo tožencu, da je stroške investicij in vzdrževanja nosil on.

Tako se izkaže pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je toženec evidentno izpolnjeval vse prevzete obveznosti od točke 1 do točke 5, katere so zapisane v 3. členu Pogodbe. Izjemo vidi sodišče le v delnem neizpolnjevanju točke 4, vendar tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec občasno očeta peljal k zdravniku, uredil je prevoz z rešilcem, sicer pa je tudi prva tožnica uredila prevoze in da je kot žena v času bolezni skrbela za zapustnika. Iz predloženih računov je sodišče ugotovilo, da je toženec poravnal stroške za zapustnikov pogreb in ureditev groba, prva tožnica in toženec pa sta priredila vsak svojo sedmino. Pritožnici zahtevata zgolj drugačno oceno ugotovljenega dejanskega stanja, v kateri zahtevata, da naj se vse, kar je izgovorjeno v pogodbi, šteje za darilo in da vsa dejanja zapustnika kažejo na njegov darilni namen. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v točki 4, 5 in 6 obrazložitve, delno bi bila pritožba utemeljena le glede točke 7, vendar je tudi v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in pravno ovrednotilo pogodbeno voljo zapustnika, ko je sodišče prve stopnje v točki 20 pravilno zaključilo, da tudi, če v opisanem obsegu toženec v celoti ni izpolnil pogodbe, kar se tiče nege in oskrbe v času bolezni, ta delna neizpolnitev ni podlaga za zaključek, da je imel zapustnik ob sklepanju pogodbe namen daritve. Zapustnik je bil z vsebino pogodbe seznanjen, pogodbo je notar strankam prebral in tudi zapustnik je potrdil, da predstavlja njegovo pravo voljo. Pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v skleniti odplačne in aleatorne pogodbe. Zato dednopravni učinki pogodbe, z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža, ne pridejo v poštev in tudi ne za naknadno obračunavanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pri je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je predmetno pogodbo ocenilo kot prevžitkarsko pogodbo (primerjaj člen 564 do 568 OZ in materialno pravno navedeno v točki 17 in 18 obrazložitve sodbe), da je toženec izpolnil vse obveznosti, da je pri tem potrebno upoštevati tudi dejstva aleatornosti in pravilno je pogodbo presojalo po vsebini in namenu pogodbenikov, ki ga je ugotavljalo iz okoliščin, pred, ob in po sklepanju pogodbe. V konkretnem primeru si je izročitelj pridržal posamezne pravice, zato je med strankama nastalo dvostransko obligacijsko razmerje. Pogodba je v tem delu bila odplačna in s tem odpade zakonsko določena konverzija izročiteljevega razpolaganja darila, za primer nestrinjanja katerega izmed potomcev. Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, sami trpita svoje pritožbene stroške. Dolžni pa sta povrniti toženi stranki njegove stroške za odgovor na pritožbo, saj s pritožbo nista uspeli, toženec pa je v odgovoru na tožbo obširno obrazložil nestrinjanje s pritožbo, zato mu pripada nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v znesku 788,80 EUR, materialni strošek 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Skupaj to znaša 986,73 EUR in kar sta tožeči stranki dolžni plačati tožencu v roku 15 dni, od prejema sodbe sodišča druge stopnje.