Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka, ko se je poškodoval na gradbišču stanovanjskega objekta. Tožnik je pri povezovanju armiranih mrež, ki sta štrleli iz nedokončane betonske plošče prvega nadstropja, padel 3,5 m globoko in se poškodoval. Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval je glede na okoliščine primera mogoče šteti za nevarno. Tožena stranka kot tožnikov delodajalec ni spoštovala pravil o varnosti in zdravju pri delu, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Tožnik je imel na podlagi drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 pravico odkloniti delo, če mu je grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ. Vendar v konkretnem primeru opustitev takšnega ravnanja tožnika ne daje podlage za oceno njegovega prispevka k nastanku škode v večjem obsegu od 20 %, saj je bila primarna obveznost tožnika kot podrejene pogodbene stranke v delovnem razmerju opravljati delo po navodilih delodajalca (31. in 32. člen ZDR).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi: - v delu I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, naj tožniku v roku 15 dni iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti plačata 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila; - v IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencema naložilo, naj tožniku v roku 15 dni plačata odškodnino za nematerialno škodo v znesku 35.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), za materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja in potrebne tuje pomoči pa v znesku 907,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za znesek 12.720,00 EUR z obrestmi iz naslova odškodnine za nematerialno škodo, za znesek 3.212,63 EUR z obrestmi za povrnitev materialne škode iz naslova stroškov zdravljenja in potrebne tuje pomoči, za znesek 4.151,79 EUR z obrestmi za povrnitev materialne škode iz naslova izgube na zaslužku in za mesečno plačevanje zneska 599,73 EUR iz naslova izgube na zaslužku (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj tožencema v roku 15 dni povrne njune stroške v znesku 391,34 EUR (IV. točka izreka), tožencema pa naložilo, naj sodišču prve stopnje za tožnika povrneta stroške v znesku 248,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka, se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka z vlogo z dne 27. 6. 2017 sodišče prve stopnje obvestila, da ne pristaja v substitucijo po drugem odvetniku, kar je njena pravica, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo spoštovati. V ta namen stranki ni treba hoditi na sodišče in podati izjave, ampak lahko sodišču stranka sama ali njen pooblaščenec to zgolj sporoči. Toženi stranki je bila tako kršena pravica do sodelovanja na naroku, za katerega je njena pooblaščenka izkazala upravičeno odsotnost. Ko je bila tožena stranka obveščena o tem, da sodišče prve stopnje naroka ne bo preklicalo, je v vlogi z dne 27. 6. 2017, sodišče obvestila o obstoju spisa opr. št. P 583/2014 Okrožnega sodišča v Kopru, v katerem tožnik podaja drugačne tožbene navedbe, kot v obravnavanem postopku. Tam tožnik prvega toženca oziroma pravnega prednika označuje kot plačano delovno silo, ki je na objektu izvrševala odločitve glavnega izvajalca, tj. tožene stranke v zadevi opr. št. P 583/2014, ki je sprejemal vse odločitve, torej tudi odločitev o dvigu mreže z dvigalom. Tožena stranka je predlagala vpogled v ta spis, v izjave tožnika v tej zadevi, ki so relevantne zaradi ugotavljanja odnosov na gradbišču. Neupravičen je očitek toženi stranki, da je za podajo tega dokaznega predloga prekludirana. Tožena stranka je za vodenje tega postopka izvedela, ko je prvi toženec prejel vabilo na glavno obravnavo dne 22. 5. 2017, potem pa je morala še vpogledati v spis, si pridobiti listine in jih pregledati.

Nadalje navaja, da je bilo dvigalo last glavnega izvajalca in da ga je upravljal žerjavist glavnega izvajalca. Nesreča je nastala pri delu z dvigalom, torej pri delu in v zvezi z delom glavnega izvajalca in ne podizvajalca. Škoda je nastala po izteku delovnega časa, dela pa so se izvajala v neposredni bližini dvigala, kjer se tožnik ne bi smel nahajati. Prvi toženec ni sprejel odločitve glede dela z dvigalom, ker tega ni mogel in ni smel. Ker se je delo izvajalo na betonski plošči, ki je bila zaščitena z ograjo, se ni izvajalo na višini, ampak se je izvajalo na višini šele, ko je tožnik prestopil ograjo v času delovanja dvigala. Do padca z betonske plošče ne more priti, ker je zaščitena z ograjo. Podrejeno meni, da bi v konkretnem primeru lahko šlo za konkurenco dveh objektivnih odgovornosti, in sicer dela na višini in delujočega dvigala. Odločitev, da bo dvigalo dvignilo mrežo, ni bila odločitev prvega toženca, saj on ni imel vpliva na dvigovanje dvigala, zato ne more prevzeti odgovornosti za nastanek škode v zvezi z delovanjem tega dvigala. Pri konkurenci dveh objektivnih odgovornosti, je treba ugotoviti stopnjo prispevka posameznega povzročitelja in razmejiti njuno odgovornost. Tudi tožnikov prispevek k nastanku nesreče ni pravilno ocenjen, saj je bil padec posledica njegovega ravnanja in njegove nepazljivosti. Čeprav je bil ustrezno poučen in čeprav mu pravila varstva pri delu to prepovedujejo, je stopil na mrežo ob delujočem dvigalu. Za varno delo mora prvenstveno skrbeti vsak zase. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kopru, ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti dejanskih razmerij med posameznimi udeleženci na gradbišču in dejanskih okoliščin nesreče in potrditi očitka, da je dvig mreže odredil in naročil prvi toženec. Prvi toženec je namreč trdil, da sam ukazov ni dajal, da ni odrejal in organiziral dela. Prav tako ni mogoče preveriti verodostojnosti posameznih prič. Vsa navodila na gradbišču je odrejal naročnik oziroma glavni izvajalec. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je navodilo za dvig mreže podal prvi toženec. Žerjavist je bil delavec glavnega izvajalca, ki je sprejemal navodila s strani svojega delodajalca in ne prvega toženca, ki je bil zgolj navaden delavec. Žerjavist je to potrdil, izpovedal je, da mu je navodila za delo dajal A.A., B.B. in C.C., ne pa prvi toženec. Da slednji ni smel dati navodil, je izpovedal tudi A.A.. Razen tožnika nihče drug ni potrdil, da je prvi toženec dal navodilo, da se mreža dvigne. Prvi toženec je spoštoval hierarhijo na delovišču, kar sta potrdila A.A. in D.D.. Sodišče prve stopnje njunih izpovedi ni ocenilo in je nekritično sledilo izpovedi tožnika, da je prvi toženec odredil dvig mreže. Nadalje navaja, da je tožnik sposoben za delo in da dela. Tožena stranka je to ves čas postopka trdila, ni pa mogla dokazati, saj tožnik dejansko živi in dela v F., kamor se toženca vračata le v času poletnih počitnic. Pred dnevi, ko sta bila toženca z družino na dopustu, sta izvedela, kje in s kom tožnik dela. Drugo toženko je na to opozoril E.E., ki s tožnikom opravlja gradbena dela in je v ta namen podal izjavo, ki jo prevedeno v slovenski jezik prilaga pritožbi. Iz izjave izhaja, da tožnik dela kot zidar in da pri delu nima težav oziroma omejitev. Navaja, da tega dokaza ni mogla predložiti že prej, saj se toženca v F. vračata le poleti in nimata vpogleda v tamkajšnje življenje, zato nista imela informacij o delu tožnika. Predlaga tudi zaslišanje navedene osebe v ponovljenem dokaznem postopku. Navaja, da je v okviru pripomb na izvedensko mnenje ugovarjala, da je treba ločevati težave, ki so povezane s poškodbo, od težav, ki s poškodbo niso povezane. Sodišče prve stopnje teh pripomb ni upoštevalo, pa bi jih moralo. Vzrok za nevrološke težave tožnika bi lahko ugotavljal le izvedenec nevrolog, ki bi lahko tudi podal mnenje je o vplivu teh težav na sposobnosti za delo in življenje. Tožena stranka zato nasprotuje obsegu posledic, ker ni razmejeno, katere posledice so v vzročni zvezi z nesrečo, katere pa so posledice drugih vzrokov (npr. degenerativnih sprememb). Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, pa bi moralo, prav tako bi moralo pozvati izvedenca, da se opredeli do pripomb. Nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in opozarja na več judikatov Vrhovnega sodišča RS.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, v njem prerekal pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (razen v odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je zadnji narok za glavno obravnavo 29. 6. 2017 izvedlo v nenavzočnosti tožene stranke in njenega pooblaščenca. Kljub takšnemu ravnanju sodišča prve stopnje procesne pravice tožene stranke niso bile kršene. V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Na prošnjo tožene stranke je sodišče prve stopnje navedeni narok, sprva razpisan za dne 22. 6. 2017, preložilo zaradi bolezni pooblaščenke tožene stranke na dan 29. 6. 2017. Ponovni prošnji za preložitev naroka zaradi dopusta pooblaščenke tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugodilo. Sodišče prve stopnje naroka glede na citirano določbo 115. člena ZPP ni dolžno prestaviti. Četudi bi razloge, ki jih navaja tožena stranka, lahko ocenili za takšne, ki bi sodišču prve stopnje omogočali, da narok (ponovno) prestavi, je s tem, ko navedenega ni storilo, lahko storilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker pa tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, kako naj bi takšna morebitna kršitev sodišča prve stopnje vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (ampak zgolj pavšalno navaja, da ji je bila kršena pravica do sodelovanja na naroku), relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v pravdni spis opr. št. P 583/2014 Okrožnega sodišča v Kopru. Kot izhaja iz vloge z dne 27. 6. 2017 (list. št. 186 in 187) je tožena stranka sodišču prve stopnje predlagala, da vpogleda v vloge tožnika v navedenem spisu (v tožbo in pripravljalno vlogo z dne 26. 5. 2015) oziroma na splošno da vpogleda v sam spis, saj naj bi tožnik v navedeni zadevi podal drugačne navedbe o dejstvih kot v konkretnem sporu. Vpogled v navedbe o dejstvih v drugem sporu pa ne predstavlja primernega dokaza za dokazovanje navedb v tem sporu oziroma za preveritev verodostojnosti v tem sporu zaslišanih prič, zato sodišče prve stopnje (že iz tega razloga) temu dokaznemu predlogu ni bilo dolžno slediti. Glede na navedeno sodišče prve stopnje iz razloga, ker ni izvedlo predlaganega dokaza, ni kršilo določb pravdnega postopka.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 24. 10. 2011, ko se je kot zaposleni pri pravnem predniku tožencev kot družbenikov v družbi G. d. n. o. (v nadaljevanju: tožnikov delodajalec) poškodoval na gradbišču stanovanjskega objekta. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri povezovanju armiranih mrež, ki sta štrleli iz nedokončane betonske plošče prvega nadstropja, padel 3,5 m globoko in se poškodoval. Tožnikov delodajalec je bil podizvajalec pri navedenem objektu, ki je imel z družbo H. d. o. o. kot glavnim izvajalcem del sklenjeno kooperantsko pogodbo za izvedbo gradbenih del brez dobave materiala na navedenem objektu.

9. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožniku odgovarja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, saj predstavlja vezanje armaturnih plošč v ugotovljenih okoliščinah (ko delavec stoji na prosto viseči armaturni plošči, ki je na eni točki pripeta na kavelj žerjava) nevarno dejavnost, prav tako je delujoč žerjav nevarna stvar (drugi odstavek 131. člena OZ). Hkrati je presodilo, da je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je s tem, ko je tožniku odredila povezovanje zgornje armirane mreže k spodnji armirani mreži, ki je prosto visela in bila dvignjena z žerjavom, za kar je bilo treba prestopiti varovalno ograjo, ki je bila nameščena ob zaključku betonske plošče, in stopiti na samo armaturno mrežo, kršila obveznost varovati varnost in zdravje delavcev pri delu (prvi odstavek 131. člena OZ).

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je poškodba tožnika oziroma škodni dogodek izviral iz sfere dela žerjavista in da za škodo, ki jo je utrpel tožnik, tožena stranka posledično ni odgovorna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi bistveno, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal delo, ki je sodilo v dejavnost tožnikovega delodajalca, in po neposrednem navodilu prvega toženca kot tožnikovega nadrejenega. Na podlagi prvega odstavka 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Tožnikov delodajalec je bil pristojen za organizacijo tožnikovega dela na gradbišču, ki ga je sicer mogoče šteti za skupno delovišče z glavnim izvajalcem del, in pristojen za odrejanje konkretnih del tožniku. Posledično je tožnikov delodajalec prevzel obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11). Ta obveznost tožnikovega delodajalca pa izhaja tudi iz 22. člena kooperantske pogodbe z glavnim izvajalcem (A17), ki določa, da za varstvo delavcev pri delu odgovarja izvajalec (tj. tožnikov delodajalec) v skladu z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi bistveno, kdo je tožniku odredil delo povezovanja mrež, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, in ne, kot to vztrajno trdi tožena stranka v pritožbi, po čigavem navodilu je žerjavist dvignil armaturno mrežo z žerjavom. Da je tožnik delo povezovanja mrež, pri katerem se je poškodoval, opravljal po navodilu prvega toženca, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi tožnika in žerjavista I.I.), dokaza z vpogledom v pravdni spis opr. št. P 583/2014, pa sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, ni bilo dolžno izvesti. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi toženec tožniku odredil delo, pri katerem se je poškodoval, ni mogoče slediti pavšalni pritožbeni navedbi, da je do poškodbe tožnika prišlo po izteku delovnega časa in na mestu, kjer se tožnik ne bi smel nahajati.

12. Pravilni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje (ki jim pritožba konkretno niti ne nasprotuje), da je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval glede na okoliščine primera mogoče šteti za nevarno in da tožena stranka kot tožnikov delodajalec ni spoštovala pravil o varnosti in zdravju pri delu, zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Morebitna soodgovornost glavnega izvajalca za škodo, ki je nastala tožniku, pa ne vpliva na uspeh tožnika v tem sporu.

13. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik v obsegu 20 % prispeval k nastanku škode, in sicer zato, ker se je zavedal nevarnosti dela, ki mu je bilo odrejeno, in bi moral prvega toženca na to opozoriti, pa ga ni. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnikov soprispevek k nastanku škode odmeriti še v večjem obsegu. Tožnik je imel na podlagi drugega odstavka 52. člena ZVZD‑1 pravico odkloniti delo, če mu je grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ oziroma tretjega odstavka 153. člena OZ1. Vendar v konkretnem primeru opustitev takšnega ravnanja tožnika ne daje podlage za oceno njegovega prispevka k nastanku škode v večjem obsegu od 20 %, saj je bila primarna obveznost tožnika kot podrejene pogodbene stranke v delovnem razmerju opravljati delo po navodilih delodajalca (31. in 32. člen ZDR).

14. Tožnik je v tem sporu vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Na podlagi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, pod pogojem, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku 179. člena OZ je še določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel kompresijski nestabilen prelom tretjega ledvenega vretenca in prelom levega stranskega odrastka četrtega ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino (brez upoštevanja soprispevka) za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 20.000,00 EUR (kot je tožnik zahteval), za strah v višini 4.000,00 EUR (od zahtevanih 7.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR (kot je tožnik zahteval) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 100,00 EUR (od zahtevanih 1.000,00 EUR).

16. V zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožena stranka v pritožbi podaja nove dokazne predloge, in sicer izjavo E.E. z dne 29. 8. 2017 z uradnim prevodom v slovenski jezik (B22) in njegovo zaslišanje. Navaja, da izvedbe teh dokazov ni mogla predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj toženca živita v Sloveniji, v F. pa se vračata enkrat letno poleti. Ob zadnjem obisku naj bi srečala osebo, katere izjavo prilagata, ki naj bi jima podala konkretne podatke o tem, kaj, kje in s kom dela tožnik v F., kar naj bi kazalo na to, da tožnik ‒ v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ‒ pri delu nima nobenih omejitev. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (tj. da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožena stranka je v pritožbi v zadostni meri pojasnila, zakaj do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma v času vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje še ni vedela za informacije, ki jih je pridobila od zgoraj navedene osebe, in ni razpolagala z dokazi, ki jih predlaga v pritožbi. Tožena stranka zato v tem delu uspešno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega dela sodbe v odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

17. Neutemeljeno pa pritožba v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje razmejiti posledice, ki jih tožnik ima zaradi škodnega dogodka od tistih, ki niso povezane s škodnim dogodkom. V pritožbi se sklicuje na svoje pripombe, podane na izvedensko mnenje, zato je mogoče ugotoviti, da pritožba vztraja, da tožniku ne pripada odškodnina za posledice, nastale na vretencu L5. Ker pa izvedenec medicinske stroke v svojem izvedenskem mnenju, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, teh posledic na tožnikovem zdravju sploh ni ugotovil, so neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri. Neutemeljena pa je tudi navedba, da bi se moral izvedenec opredeliti do podanih pripomb, saj tožena stranka ni podala predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi lahko te posledice razmejil le izvedenec nevrološke stroke, saj takšnega dokaznega predloga tožena stranka v pripombah na izvedensko mnenje ni podala.

18. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ob upoštevanju načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine odmerilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. To potrjuje sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v primerljivih primerih2. Odločbe Vrhovnega sodišča, ki jih izpostavlja tožena stranka v pritožbi, ne kažejo na neustrezno odmero navedene nepremoženjske škode. V zadevi opr. št. VIII Ips 53/2010 je oškodovanec utrpel bistveno drugačne poškodbe, kot tožnik (zlom desne sečnice, krvavitev pod trdo možgansko ovojnico, pretres in manjšo udarnino možganov), enako tudi v zadevah opr. št. II Ips 975/2007 (pretres možganov z izgubo zavesti, raztrganinsko rano kože in serijski zlom reber) in opr. št. VIII Ips 135/2010 (poškodba hrbtenjače), pri čemer je bila v slednji zadevi odškodnina odmerjena tudi precej višje, kot v konkretnem sporu (za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 25.000,00 EUR, za strah 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa v višini 91.800,00 EUR). V zadevi opr. št. II Ips 396/2006 Vrhovno sodišče RS ni presojalo višine odmerjene odškodnine, ampak zgolj temelj odškodninske odgovornosti (enako tudi ne Višje sodišče v Kopru pri preizkusu pritožbe v tej zadevi ‒ opr. št. I Cp 1086/2004). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadevo opr. št. II Dor 134/2011, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločalo zgolj o predlogu za dopustitev revizije, odločitev pritožbenega sodišča (opr. št. Cp 826/2010) pa ni objavljena. Neprimerljiva s konkretnim primerom je zadeva opr. št. II Ips 1/2009, v kateri je bil poškodovan 13 let star otrok, ki je padel osem metrov globoko in ki mu je bila odmerjena višja denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (v višini 59,4 povprečne neto plače v RS; v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 42 plač). Hkrati pa iz odločbe Vrhovnega sodišča RS ni razvidno (odločba pritožbenega sodišča opr. št. Cp 86/2008 pa ni objavljena), kakšne poškodbe je oškodovanec utrpel, zato ni mogoče preveriti, ali je zadeva primerljiva z obravnavano. Povsem neprimerljiva pa je tudi zadeva opr. št. II Ips 665/2008, v kateri je oškodovancu nastala premoženjska škoda zaradi uničenja nasada konoplje s strani državnega organa.

19. Pritožba konkretnih navedb zoper prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo (iz naslova potnih stroškov ter tuje nege in pomoči) nima, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je skladna z materialnim pravom (prvi odstavek 174. člena OZ) in da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP delno razveljavilo v odločitvi o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ki ob upoštevanju 20-odstotnega soprispevka tožnika znaša 16.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. Tožena stranka v pritožbi predlaga nove dokaze in navaja razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da teh dokazov ni mogla predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo resničnost pritožnikovih navedb (drugi odstavek 337. člena ZPP), bo moralo v novem sojenju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v okviru razveljavitve odločiti tudi ob upoštevanju novih dokazov. V posledici delne razveljavitve sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (IV. in V. točka izreka), ki bo odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v tem sporu.

21. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 242/2017 z dne 16. 1. 2018. 2 Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 138/2008, II Ips 256/2006, II Ips 543/2006 in II Ips 612/2009.