Jedro

V denacionalizacijskem postopku se pravno relevantna dejstva ugotavljajo z gotovostjo oziroma prepričanjem, stopnja verjetnosti pa zadošča v primerih, ki so določeni z zakonom. Podržavljeno premoženje se ugotavlja po aktu o podržavljenju, oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja; če stanja ob podržavljenju ni mogoče ugotoviti na ta način, pa tudi po drugih listinah oziroma dokazilih. Zgolj prijava vojne škode ne zadošča kot dokaz o obsegu in vrednosti podržavljenega premoženja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije z dne 23. 4. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 20. 11. 2000, s katero je prvostopni organ odločil, da je upravičencema do denacionalizacije A. A., roj. 14. 6. 1939, in B. B., roj. 23. 9. 1902, A., d.d., dolžna izročiti za podržavljene zaloge in inventar v trgovini z železnino C. v Gornji Radgoni obveznice v nominalni vrednosti 135.619,88 DEM oziroma 14.564.233,30 SIT v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da prvostopni organ od vlagatelja zahtevka za denacionalizacijo ni pridobil vseh potrebnih listin, ker te ne obstajajo, sta pa prvostopni organ in vlagatelj storila vse potrebno, da listine priskrbita. Kljub temu da ni listine o podržavljenju, je na podlagi predloženih listin prvostopni organ ugotovil, da je bilo v tem postopku obravnavano premoženje podržavljeno. Vlagateljev oče C. je bil od leta 1927 lastnik trgovine z železnino, dokler mu je niso leta 1941 zasedli okupatorji in ga z družino izgnali. Iz seznama inventarja skladišča C. in solastniki izhaja, da je bilo skladišče prevzeto dne 4. 5. 1948 na osnovni sklepa Prezidija ljudske skupščine LRS o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Dejstvo, da je bilo premoženje nacionalizirano, izhaja tudi iz zapisnika OILO A. z dne 22. 7. 1948, zapisnika o prevzemu skladišča z dne 4. 5. 1948, dopisa predsedstva Vlade LRS z dne 8. 2. 1949 in zapisnika Okrožnega sodišča v B. z dne 16. 6. 1949. Zato ne drži pritožbena navedba, da je edini dokaz o nacionalizaciji seznam nacionaliziranih podjetij, ki se nahaja v publikaciji Denacionalizacija, dodatna mnenja in stališča, izdani leta 1993. Tožena stranka meni, da je dokazovanje obstoja podržavljenja brez potrebnih, zakonsko predpisanih listin zahtevna naloga, saj je od podržavljenja minilo že skoraj 50 let, priče bivših dogodkov in bivši upravičenci v večini primerov ne želijo ali pa niso več sposobni pričati, listinski dokazi ne obstajajo ali pa so skopi, zato ocenjuje, da so lahko pogoji za presojo obstoja relevantnih okoliščin, upoštevajoč primarno načelo zakona, da se popravijo krivice, manj strogi. V obravnavanem primeru je pokojnemu lastniku trgovino dejansko okupator vzel že leta 1941, vendar je do nacionalizacije ves čas obratovala in o tem, da bi bila morda izpraznjena že med vojno, ne obstajajo nobeni listinski dokazi, niti tega ne potrjujejo zaslišane priče. Po ugotovitvi prvostopnega organa je bila nedvomno kasneje nacionalizirana na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. S pritožbenimi ugovori, da prijava vojne škode praviloma ne more biti osnova za ugotavljanje obsega in vrednosti podržavljenega premoženja, se tožena stranka sicer strinja, vendar je to listino prvostopni organ upošteval, saj gre za listino, ki je najbližje času nacionalizacije in tudi po njenem mnenju najbolj verjetno odraža realno vrednost podržavljenega premoženja, drugih listin pa ni. Tožena stranka ugotavlja, da prvostopni organ tožeče stranke ni povabil na zaslišanje prič in tudi ni razvidno, da je bi ji poslal zapisnike o zaslišanju, vendar pa bi tožeča stranka lahko vsak čas vpogledala v spisno dokumentacijo ter se seznanila z dejstvi in dokazi, ki jih je pridobil prvostopni organ. Pripombe bi lahko dala že ob prejemu poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju. Njena premajhna aktivnost in neudeležba v postopku pa ne more iti v breme vlagatelja zahteve. Tožeča stranka v tožbi oporeka ugotovitvam tožene stranke in vztraja pri ugovorih, ki jih je podala pred upravnim organom. Ni ji jasno, s kakšnimi dokazili naj bi podkrepila svoje ugovore, saj v postopku obseg podržavljenja premičnin sploh ni bil izkazan, npr. z zapisnikom o popisu in cenitvi, kar je bila sicer praksa v primerih nacionalizacije podjetij. Z nobenimi listinami in drugimi dokazili ni izkazan dejanski obseg nacionalizacije, ki pomeni podlago za določitev vrednosti podržavljenega premoženja in posledično njeno odškodninsko zavezanost. Dejstvo, da prijave vojne škode praviloma ni mogoče upoštevati kot osnovo za ugotavljanje obsega in vrednosti podržavljenega premoženja, pomeni arbitrarno postopanje organov, ki vodijo denacionalizacijske zadeve. Tudi sicer mora biti realna vrednost premoženja nesporno ugotovljena po predpisih, ki se v postopkih denacionalizacije uporabljajo za vrednotenje premoženja, ter ne zadošča zgolj verjetnost, da listina odraža realno vrednost. Meni, da nevabljenje na zaslišanje prič predstavlja kršitev pravil postopka, saj tudi če bi si ogledala spis, ji to ne bi omogočilo postavljanja vprašanj pričam. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku, A. A., v odgovoru na tožbo opisuje razmere, v katerih je družina živela med vojno. Po vojni sta se z materjo vrnila iz izgnanstva, vendar mati v trgovino ni imela vstopa, trgovina je poslovala pod novo oblastjo in novo firmo, mati pa je bila tudi opozorjena, naj stvari pusti takšne, kot so, da se tudi njej kaj ne pripeti. V takšnih razmerah je bilo nemogoče pričakovati kakšno odločbo o odvzemu ali kaj podobnega, zato zapisnika o popisu in cenitvi ne more predložiti. Meni, da so ugovori tožeče stranke neutemeljeni. Upravičeno ji tožena stranka tudi očita, da je bila v postopku pasivna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo z vlogo z dne 19. 6. 2002. Tožba je utemeljena.

Po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu predloženih upravnih spisov je sodišče ocenilo, da v upravnem postopku temelj in obseg podržavljenja nista bila dovolj raziskana. Ugotovitvam tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je nacionalizacija v tem postopku obravnavanega premoženja, tj. zalog in inventarja v trgovini z železnino C. v A, izkazana z zapisnikom OILO A z dne 22. 7. 1948, zapisnikom o prevzemu skladišča z dne 4. 5. 1948, dopisom Predsedstva Vlade LRS z dne 8. 2. 1949 in zapisnikom Okrožnega sodišča v B. z dne 16. 6. 1949, sodišče ne more pritrditi, saj iz teh listin izhaja, da se nanašajo na nacionalizacijo skladišča C. v A. To podjetje je bilo po podatkih v navedenih listinah v solasti C. C., D. D., E. E. in F. F., medtem ko naj bi podržavljeno trgovino imela C. C. in njegova žena B. B. V listinah je tudi navedeno, da se je naroka za popis podržavljenega podjetja dne 16. 6. 1949 udeležil AA, v obravnavanem postopku pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je C. C., lastnik trgovine, umrl v leta 1942. Po mnenju sodišča tudi ni dovolj preverjena trditev tožene stranke, povzeta po ugotovitvah prvostopnega organa, da je bila trgovina C. nacionalizirana po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46). Po tem zakonu so bila nacionalizirana podjetja, ki so bila z ukazi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ oziroma prezidijev republiških ljudskih skupščin proglašena za podjetja splošnega državnega ali republiškega pomena (2. člen). Ukazi o določitvi podjetij za taka so bili objavljeni v uradnih glasilih. V Uradnem listu LRS št. 76/46 je bil sicer objavljen ukaz Ustavodajne skupščine LRS z dne 30. 11. 1946, po katerem je bilo tudi podjetje C., A., določeno za gospodarsko podjetje republiškega značaja. Ker pa iz prej navedenih listin izhaja, da je bilo podržavljeno skladišče C., A., in se je torej ukaz lahko nanašal na skladišče, bi moral upravni organ z dodatnimi dejstvi in okoliščinami utemeljiti, zakaj je naveden ukaz štel za dokaz o podržavljenju trgovine C. z zakonom o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Sklicevanje na seznam nacionaliziranih podjetjih za prepričljivost take ugotovitve po mnenju sodišča ni zadostno. Ker seznam v publikaciji Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni, št. 5, Ljubljana 1992, nima podatkov o točnem izvoru in o popolnosti podatkov, se nanj z zanesljivostjo ni mogoče opirati. Sicer pa je podjetje C. v seznamu navedeno dvakrat, enkrat s podatkom o sodni cenitvi v višini 276.788 din, kolikor je bilo po podatkih iz listin v tem spisu ovrednoteno skladišče (št. 197), drugič pa s podatkom o nesodni cenitvi v višini 610.000 din (št. 907), in bi tudi po teh podatkih lahko šlo pri obeh navedbah podjetja le za skladišče, saj se je v številnih primerih cenitev ob prevzemu podjetja in cenitev, ki jo je pozneje opravila po sodišču imenovana strokovna komisija (ta cenitev pa je bila podlaga za odločbo sodišča o vrednosti čistih aktiv nacionaliziranega podjetja, 2. člen uredbe o postopku za cenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje, Uradni list FLRJ, št. 98/47) občutno razlikovala. Ob tem sodišče še ugotavlja, da se v zapisniku okrožnega sodišča v B. z dne 16. 6. 1949 o popisu nacionaliziranega skladišča C. omenja, da je bila v pritličnem lokalu v stanovanjski hiši prej trgovina C., vendar pa iz nobenega podatka v tej dokumentaciji ne izhaja, da je bila trgovina (v tem postopku zahtevane premičnine) nacionalizirana skupaj s skladiščem. Ker se po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., in 11/01-odločba US) vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v prvem odstavku 3. člena oziroma predpisih, ki jih zajema 4. člen ZDen ali na način, kot je določen v 4. in 5. členu ZDen, glede na podatke v predloženih spisih pa se sodišču poraja dvom v ugotovitev tožene stranke o temelju podržavljenja, je moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka preveriti ugotovitev prvostopnega organa, da je bil temelj podržavljenja zalog in inventarja trgovine C. zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, upoštevajoč zgoraj dana opozorila. Glede na podatke v predloženih spisih pa je po mnenju sodišča za obstoj temelja za denacionalizacijo lahko pomembno tudi v postopku nesporno dejstvo, da so družino vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka okupatorji izselili, trgovino pa zaplenili. Tudi zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46), je po 22. točki 3. člena ZDen podlaga za denacionalizacijo. Na to pravno podlago se lahko opirajo lastniki, ki so morali premoženje zapustiti med okupacijo, ali jim ga je proti njihovi volji odvzel okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov in so njegovo vrnitev po vojni zahtevali preko sodišča (2. člen tega zakona). Po navedenih napotkih bo morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali je temelj za denacionalizacijo v obravnavani zadevi podan. Kot zmotno ocenjuje sodišče tudi mnenje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je ob pomanjkanju dokazov v denacionalizacijskih zadevah mogoče pravno relevantna dejstva dokazovati manj strogo. V skladu z načelom materialne resnice se v upravnem postopku, po katerem se rešujejo denacionalizacijski zahtevki (6. člen ZDen), dejstva ugotavljajo z gotovostjo oziroma prepričanjem, stopnja verjetnosti pa zadošča le v primerih, ki so določeni z zakonom. Tožena stranka bi morala ta načela o ugotavljanju resničnosti dejstev upoštevati, ko je presojala ugotovitve prvostopnega organa o obsegu in vrednosti podržavljenega premoženja. Stanje ob podržavljenju se v denacionalizacijskem postopku ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja, če stanja na ta način ni mogoče ugotoviti, pa po drugih listinah oziroma dokazilih (3. člen navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00; v nadaljevanju: navodilo). Vrednost podržavljenih stvari, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti (4. člen navodila), 5. člen navodila pa določa, kako se v dvomu o realnosti takih vrednosti izkazuje drugačna vrednost. Po mnenju sodišča dokaz o obsegu in vrednosti podržavljenega premoženja ne more biti zgolj prijava vojne škode, iz česar sta upravna organa izhajala. S podatki o prijavljeni škodi, za kar je bila izdana uredba o ustanovitvi državne komisije za vojno škodo (Uradni list DFJ, št. 20/45) in pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode (Uradni list DFJ, št. 44/45), je želela po vojni država zbrati podatke o celotni vojni škodi v državi. Prijavljeno škodo je morala oceniti komisija za vojno škodo in o ugotovljeni višini izdati poseben sklep. O izplačilu škode prizadetim osebam navedena predpisa nista vsebovala nobenih določb, kar pomeni, da ta predpisa nista predvidela izplačila prijavljenih zneskov v roke prijaviteljev. Prijava vojne škode, ki jo je v obravnavanem primeru BB podala dne 20. 8. 1945, ni preverjena niti po tedaj predvidenih organih, zato se po mnenju sodišča ni mogoče opirati izključno nanjo, niti glede obsega, niti glede vrednosti premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno. V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja, ki se vrača, ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen oziroma na njegovi podlagi izdan predpis. Zato po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja na njihovo uporabo in bi bilo treba tudi v konkretnem primeru, ob poprejšnji ugotovitvi predmetov podržavljenja, upoštevati citirane določbe navodila (smiselno 5. člen). Tudi zato, ker je tožena stranka nekritično sprejela stališče prvostopnega organa, da naj bi realno vrednost podržavljenega premoženja najbolj verjetno izkazovala prijava vojne škode, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Prav tako so po presoji sodišča utemeljeni tožbeni ugovori, da je prvostopni organ kršil pravila postopka, ker tožeče stranke ni vabil na zaslišanje prič. Po 149. členu ZUP/86 je razpis ustne obravnave obvezen v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Z izvedbo obravnave se tako uresničuje tudi načelo zaslišanja stranke, v smislu katerega je vsaki stranki treba dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za določbo. Tožeča stranka je sicer imela možnost podati ugovore na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, česar se je tudi poslužila, vendar bi ji glede na način, kako je upravni organ ugotavljal relevantna dejstva, morala biti dana tudi možnost udeležbe pri zaslišanju prič (tudi na njihove izjave se je upravni organ oprl pri ugotovitvi, da trgovina ni bila izpraznjena že med vojno). Zato je po presoji sodišča ocena tožene stranke, da v postopku niso bile zagrešene bistvene kršitve pravil postopka, ki bi vplivale na odločitev, zmotna.

Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi 2. točke in 3. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, ter na podlagi drugega odstavka in v smislu tretjega odstavka te določbe zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.