Jedro

Če je šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, potem priposestvovanje stvarne služnosti ni bilo možno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v točki II/1 prvi odstavek, II/2 prvi odstavek, III in IV razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek zoper prvotoženca ustavi (točka I), da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine parc. št. 2224 k.o. Ž., vl. št. 703, last drugotožeče stranke in nepremičnine parc. št. 2226/4 k.o. Ž., vl. št. 707, last prvotožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po poti, ki poteka med stanovanjsko stavbo na parc. št. 2223/1 k.o. Ž. in gospodarskim poslopjem na parc. št. 2228 k.o. Ž., kot izhaja iz priložene skice sodne izvedenke M. B. z dne 12. 5. 2009, ki je sestavni del sodbe in je obeležena s točkami izmere: od št. 68-0002-67-63-0007-0015-0014-0013-303-0008-64-66-0001 do št. 69, označene z rdečo barvo (od točke 68 do 0014), nato s črno barvo (od tč. 0013-303-008) in modro barvo (od tč. 0008-64-66-0001-69), vendar nikjer širše od 3 metrov, in sicer v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2228, ki je pripisana pri vl. št. 972 k.o. Ž., last B.H. ter parc. št. 2223/1, vl. št. 720 k.o. Ž., last B.H. do 2/5, M.H. do 2/5, I.I. do 1/10 in V.I. do 1/10 (točka II/1 prvi odstavek). Tožbeni zahtevek na ugotovitev služnostne poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2223/2 in 2223/3 k.o. Ž. je bil zavrnjen (točka II/1 drugi odstavek). Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se B.H. in M.H. prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano v točki II/1 sodbe ter jima naložilo, da nerazdelno izvršita naslednja gradbena dela: na traso poti nasujeta zemljo, nato pesek, pesek z ustreznimi gradbenimi stroji utrdita in služnostno pot zabetonirata (ali asfaltirata) tako, da bo pot omogočala izvrševanje služnostne pravice (točka II/2 prvi odstavek). Zavrnjen je bil zahtevek na prepoved in obveznost kot je bila naložena M.H. in B.H. za I.I. in V.I. (točka II/2 drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice (točka II/3), zavrnilo pa je tudi nasprotni tožbeni zahtevek drugotoženca (točka III), da preneha služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili preko zemljišč drugotožene stranke B. H., po parc. št. 2223/1, 2223/2 in 2223/3 ter 2228 k.o. Ž. za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 2224 k.o. Ž. v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine ter parc. št. 2226/4 k.o. Ž. v korist vsakokratnega lastnika navedene parcele. Toženi stranki M.H. in B.H. je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.857,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Drugo in tretje toženca vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagata pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Priposestvovanje stvarne služnosti ni bilo možno, ker je bila parcela 2228 k.o. Ž. družbena lastnina v uporabi Krajevnega ljudskega odbora. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bil uporabnik nepremičnine KZG od 20. 9. 1963, od 24. 5. 1972 dalje pa je bil uporabnik LML. Iz zaslišanja prič in strank izhaja, da je sporno pot uporabljala zadruga in da so na nepremičnini imeli živino in tam kmetovali. Živina je hodila po delu, ki je po prepričanju sodišča dvorišče, ki naj ne bi bilo v uporabi kot sredstvo družbene pravne osebe, kar pa ne drži, ker hleva brez uporabe dvorišča ni bilo mogoče uporabljati. Ker je bila parcela 2228 k.o. Ž. del družbenih sredstev, ki so pripadali družbeno pravni osebi na podlagi 55. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) tožeča stranka ni mogla priposestvovati stvarne služnosti. Priposestvovalna doba se tako ni mogla izteči leta 2002, saj je lahko začela teči šele leta 1998, ko je bila izdana pravnomočna odločba o denacionalizaciji in vzpostavljena lastninska pravica na nepremičnini. Tožeča stranka ni uporabljala poti dovolj dolgo, ne po določbah ZTLR, ne po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato poti ni priposestvovala. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih zaključuje, da dvorišče na parc. št. 2228 k.o. Ž. ne predstavlja družbenega sredstva v družbeno pravni osebi. V tem delu sodba nima razlogov, zato jo ni moč preizkusiti, hkrati pa tudi nasprotuje listinam, ki jih je priložila v dokazne namene tožena stranka. Nepravilni so zaključki prvega sodišča o neprimernosti javne poti, saj je nova javna pot širša. Pravno ni pomembno, če širitev še ni pravno formalno urejena, saj je možna vožnja z avtomobili in tovornjaki na enak način, kot se je izvajala služnost po zemljišču tožene stranke. Prvo sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, hkrati pa je zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja glede ureditve ceste premalo substanciran, saj npr. ni določena debelina peska in druge okoliščine, na podlagi katerih bi bila možna izvršba.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi določbe 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovolilo spremembo tožbe iz razlogov smotrnosti, da se dokončno uredijo razmerja med pravdnimi strankami. Prvo sodišče je dopustilo modifikacijo tožbenih zahtevkov tako po tožbi, kakor tudi po nasprotni tožbi, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitve pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek glede vzpostavitve prejšnjega stanja je dovolj podrobno določen, tožeča stranka je podala ustrezno trditveno podlago, zato je tožba popolna in sklepčna.

5. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo odločilnih razlogov, na podlagi katerih je zaključilo, da parc. št. 2228 k.o. Ž., ki je v naravi in po zemljiškoknjižnih podatkih opredeljena kot dvorišče, ni bilo družbeno sredstvo v družbeno pravni osebi. Pritožba opozarja na listinsko dokumentacijo (izpisek iz zemljiške knjige, denacionalizacijsko odločbo), iz katere izhaja, da je navedeni del nepremičnine pripadal družbeno pravni osebi (KZG in kasneje LML), prvo sodišče pa v sodbi ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov zaključuje, da dvorišče ni bilo družbeno sredstvo, ki je pripadalo družbeno pravni osebi.

6. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali dvorišče predstavlja zemljišče, kjer je imela fizična oseba pravico uporabe zemljišča, ki je bilo v družbeni lastnini, ali je bilo zemljišče opredeljeno (in uporabljeno) kot družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi v smislu določbe 55. člena ZTLR. Če gre za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, potem priposestvovanje stvarne služnosti ni bilo možno. Družbeno sredstvo je (bilo) opredeljeno v 265. členu Zakona o združenem delu, po katerem družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi oziroma, ki so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeno pravni osebi. Tako opredeljen pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi izraža načelo pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi (1). Sodišče prve stopnje se glede teh dejanskih okoliščin v sodbi ni opredelilo, predvsem pa ni pojasnilo, zakaj dvorišče ni del družbenih sredstev v družbeni pravni osebi, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska in posameznih izpovedb strank in prič. Sodbe zato v tem delu ni moč preizkusiti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (355. člen ZPP).

7. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti glede trditev pritožnikov, ki sta jih podala tako v pritožbi kot tekom pravdnega postopka, da je bila družbena lastnina nepremičnina parc. št. 2228 k.o. Ž., kjer naj bi potekala služnostna pot, in da zato priposestvovanje služnostne pravice ni bilo možno na podlagi določbe 55. člena ZTLR. Odločilna bo okoliščina ali je bila nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, in če je bila, kdaj je ta status izgubila(2), glede trajanja priposestvovanja pa bo potrebno upoštevati tudi določbo 269. člena SPZ.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča, da dokler pravno formalno javna pot ni urejena na način, ki bi zagotavljala takšno izvrševanje dostopa do parcel tožnikoma, kot sta ga imela po zatrjevani služnostni poti, do takrat ni moč izključiti njune služnostne pravice, če bo ugotovljeno, da sta služnostno pravico priposestvovala.

9. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

(1) Komentar Zakona o združenem delu, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984, stran 523; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2000. (2) Zagotovo ne šele ob izdaji denacionalizacijske odločbe.