Jedro

Napačna je materialnopravna ocena prvostopnega sodišča, da naj bi imeli pravdni stranki na spornem zemljišču soposest. Ob prvostopnih ugotovitvah, da sta tožnika več let kosila in tudi drugače urejala sporni del zemljšča, ki leži ob njuni hiši, toženec soposeti ni mogel pridobiti, tudi če se upošteva, da je travo pred tem nekajkrat pokosil. Stranke pa so se tudi dogovorile, da travnika ne bodo kosile dokler ne bo "zadeva pravno urejena" (v upravnem postopku) in je toženec s sporno košnjo takšen dogovor kršil. Sporna košnja zato lahko pomeni le nedopusten poseg v posest tožnikov.

Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnika nista izkazala ekonomskega interesa, ker jima z dejanjem toženca ni nastala nobena škoda. Ekonomski interes namreč ni le v neposredni finančni koristi, temveč je lahko tudi v izvrševanju dejanj, ki v medsebojnih razmerjih oz. v razmerju do tretjih izkazujejo voljo posestnika imeti stvar v dejanski oblasti in drugim preprečevati posege vanjo. Takšna dejanja pa so lahko tudi le v čiščenju in urejanju zemljišča ali le v preprečevanju drugim osebam, da bi ga obdelovale oziroma na kakršenkoli način posegale vanj. Razen tega je v motenjskih sporih ekonomski interes pomemben ob nadaljnjem pogoju, da zaradi posebej neizkazanega ekonomskega interesa tudi ni pravnega interesa za uveljavljani zahtevek. Tega pa ni, če stranka s sodnim varstvom, ki ga s tožbo terja, ne bi dosegla nobenega pravno legitimnega oz. pravno upravičenega cilja, torej če bi bilo možno njeno ravnanje označiti tudi kot zlorabo pravice do posestnega varstva. Čim pa je izkazan že pravni interes tožnikov, ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka iz razloga, ker naj ne bi bil podan ekonomski interes.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je toženec V.C. dne 14.5.1997 v dopoldanskih urah motil tožnika A.P. in M.P. v njuni mirni posesti parc.št. 111/2 in 111/23 s tem, da je to zemljišče pokosil v širini 4 m ob meji s svojo parc.št. 111/1 in v skupni površini cca 90 m2. 2. Toženec se je v prihodnje dolžan izogibati vsakih takšnih in podobnih motitvenih dejanj.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 107.328,30 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.".

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 34.515,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti, ki je bilo izvršeno s tem, da je toženec dne 14.5.1997 v dopoldanskih urah motil tožnika v njuni mirni posesti parc.št. 111/2 in 111/23 s tem, da je to zemljišče pokosil v širini 4 metre ob meji s svojo parc.št. 111/1 in v skupni površini cca 90 m2. Sodišče je zavrnilo tudi nadaljnji tožbeni zahtevek na prepoved bodočih takšnih in podobnih motitvenih dejanj. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 70.020,00 SIt z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1997 do plačila. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo z ugotovitvami, da sta imeli obe pravdni stranki sporni travnik v soposesti. Sodišče je glede okoliščine, kdo je sporni travnik obdeloval, sledilo tako pričam tožeče kot tudi pričam tožene stranke. Po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča so že v letu 1996 sporni travnik izmenjaje kosili tako tožnika kot tudi toženec. Zato košnja, ki jo je dne 14.5.1997 opravil toženec, ne more predstavljati posega, s katerim bi bil v znatni meri otežkočen dotedanji način izvrševanja tožnikove soposesti nad tem travnikom. Sodišče pa je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker ni podanega ekonomskega interesa za zahtevano posestno varstvo. Iz izpovedb obeh tožnikov namreč izhaja, da jim z dejanjem toženca ni nastala nobena škoda, pokošeno travo so namreč dajali na kup in jo pustili, da je tam zgnila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je bilo zahtevano, da se tožencu prepove kakršenkoli poseg na spornem zemljišču. Sodišče je ta del svoje odločitve utemeljilo z okoliščino, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, zato terjatev ni utemeljena in ni podan pogoj - verjetnost obstoja terjatve - iz 1. odst. 267. člena ZIP.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka in kot pritožbena razloga uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da sklep prvostopnega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožnik kot napačno označuje ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta bili stranki v soposesti spornega travnika in da gre zato obema posestno varstvo. Okoliščine pa kažejo na ugotovitev, da tožena stranka pred letom 1996 v sporno zemljišče ni posegala in si ga ni lastila. S košnjo je pričela šele v letu 1996 potem, ko naj bi bilo z novo geodetsko izmero ugotovljeno, da je del zemljišča tožeče stranke pravzaprav lastnina tožene stranke. Na ogledu na kraju samem pa je bilo ugotovljeno, da je bila med zemljiščema pravdnih strank že leta 1978 postavljena ograja, tožeča stranka je nadalje že pred nekaj leti na spornem zemljišču posadila dve drevesi, katerih plodove uživa, nadalje je bilo ob ogledu tudi ugotovljeno, da sta tožnika na delu spornega zemljišča položila tlakovec, ki služi kot dovozna pot od javne ceste do hiše tožeče stranke. Vse te okoliščine pa jasno dokazujejo, da je bil sporni del zemljišča do spomladi 1996 v nesporni lasti in posesti obeh tožnikov.

Po stališču pritožnikov tudi ni sprejemljivo stališče prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru tožeči stranki ne gre posestno varstvo zato, ker ji zaradi pokošene trave ni nastala nikakršna škoda. Po mnenju pritožnikov pa je škoda lahko ne le gospodarsko in finančno izračunljiva, temveč je tudi v občutku nastajajoče pravne negotovosti, v osebni prizadetosti, v občutku ogroženosti ipd.

Pritožba je utemeljena kolikor izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi materialnopravni oceni dejanskega stanja, ki je bilo sicer pred sodiščem prve stopnje glede pravno odločilnih okoliščin pojasnjeno v zadostni meri. Podan je zato v pritožbi uveljavljan razlog zmotne uporabe materialnega prava (člen 353/I-3 ZPP), ki je glede na zadostno ugotovljeno dejansko podlago terjal le spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (člen 373/I-4 ZPP). Pritožbeno sodišče namreč tudi ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.odst. 354. člena ZPP, zaradi katerih bi moralo po uradni dolžnosti prvostopni sklep razveljaviti (člen 365/II ZPP).

Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja z materialnopravno oceno prvostopnega sodišča, da naj bi imeli pravdni stranki na spornem zemljšču soposest in da naj toženec s košnjo dne 14.5.1997 ne bi otežkočil dotedanji način izvrševanja soposesti tožnikov. Ob dejanski ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, temelječi na izpovedbah obeh tožnikov, ki jim toženec v tem delu ni oporekal, da so se namreč pravdne stranke 15.7.1996 dogovorile, da travnika ne bodo kosili "dokler zadeva ne bo pravno urejena", je toženec s sporno košnjo kršil dogovor, s katerim so pravdne stranke uredile medsebojna razmerja glede posegov na spornem delu parcele oz. uredile način izvrševanja posesti glede opravljanja košenj. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da soposesti toženec, tudi če se upošteva, da je travo pred tem nekajkrat pokosil, ni mogel pridobiti. Upoštevaje ugotovitve ogleda in prav tako neosporavane izpovedbe obeh tožnikov ter prič V.Z. in F.S., po katerih sta tožnika ne le v letu 1996, temveč v večletnem obdobju pred tem ne le kosila sporni del zemljišča, ki leži ob njuni hiši, temveč ga tudi uredila tako, da sta ga zravnala, nanj nasadila travo, del zemljišča tlakovala in na zgornjem delu posadila dvoje dreves, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da sta na spornem zemljišču imela posest le tožnika. Sporna košnja ob vseh navedenih ugotovitvah povzetih tudi v izpodbijanem sklepu, tako lahko pomeni le nedopusten poseg v posest tožnikov.

Ni nadalje mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zaradi neizkazanega ekonomskega interesa, "ker tožnikoma z dejanjem toženca ni nastala nobena škoda, saj so pokošeno travo dajali na kup in jo putsili, da je tam nato zgnila". Sodišče prve stopnje ima sicer prav, kolikor trdi, da je v motenjskih sporih ekonomski interes pomemben. Vendar pa je takšno stališče pravilno ob nadaljnjem pogoju, da zaradi posebej neizkazanega ekonomskega interesa tudi ni pravnega interesa za uveljavljani zahtevek. Tega pa ni, če stranka s sodnim varstvom, ki ga s tožbo terja, ne bi dosegla nobenega pravno legitimnega oz.

pravno upravičenega cilja - če bi npr. tožbo vložila zoper tistega, ki je s svojim ravnanjem le neznatno posegel v njeno posest tako, da ni prišlo do nobenih sprememb v posestnem stanju, pa se celo takoj opravičil oz. takoj prenehal z nadaljnjim poseganjem, če bi vložila tožbo le zaradi nagajivosti - torej če bi bilo možno njeno ravnanje označiti tudi kot zlorabo pravice do posestnega varstva ipd.

Ekonomski interes pa nadalje tudi ni le v neposredni finančni koristi, kot to pravilno poudarja pritožba, temveč je lahko tudi v izvrševanju dejanj, ki v medsebojnih razmerjih oz. v razmerju do tretjih izkazujejo voljo posestnika imeti stvar v dejanski oblasti in drugim preprečevati posege vanjo. Takšna dejanja pa so lahko tudi le v čiščenju in urejanju zemljišča ali le v preprečevanju drugim osebam, da bi ga one obdelovale oziroma na kakršenkoli način posegale vanj. Tožnikoma, ki sta ne le v letu 1996, temveč v večletnem obdobju pred tem ne le kosila sporni del zemljišča, temveč ga tudi uredila na zgoraj opisan način, tako ni mogoče odreči niti pravnega interesa niti celo posebej ekonomskega interesa v tej pravdi, ko zahtevata, da se tožencu prepove košnjo oz. vsako takšno in podobno nadaljnje poseganje v sporni del zemljišča, še zlasti zato, ker je med njima očitno tudi sporna meja med parcelama. Čim pa je tako, da je torej v konkretnem primeru izkazan že pravni interes tožnikov, pa ni mogoče zavrniti zahtevka tožnikov iz razloga, ker naj ne bi bil podan ekonomski interes.

Ker je torej toženec protipravno posegel v posest tožeče stranke in je tožbeni zahtevek po pravilnih dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje uveljavljen tudi v predpisanem 30 - dnevnem roku iz 77. člena ZTLR, je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno (člen 79. ZTLR).

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

V odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče ni poseglo, saj je s to pritožbeno odločbo ta postopek pravnomočno končan, kar predstavlja časovno mejo veljavnosti začasne odredbe, tudi če bi bila ta izdana.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopni sklep v zgoraj navedenem obsegu, je moralo odločiti o stroških celotnega postopka (člena 166/II ZPP). Ker je tožeča stranka v tej pravdi glede tožbenega zahtevka v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti njene stroške, ki so nastali v zvezi z uveljavitvijo tožbenega zahtevka in ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku tožeče stranke, pri čemer je upoštevalo določbe Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (Ur.l. RS št. 1-I/90-38/96) in Odvetniške tarife (Ur.l.RS št. 7/95-3/97). Tako je tožeča stranka upravičena do stroškov prvostopnega postopka, in sicer: sestava tožbe 300 točk, 3 x 150 točk za pristop na naroke dne 20.8.1997, 27.8.1997 in 22.10.1997, za pristop na narok na kraju samem z ogledom dne 25.8.1997 160 točk, za urnino - v trajanju treh ur 300 in poročilo stranki - 10 točk, skupaj torej 1220 točk x 76,50 Sit = 93.330,00 Sit. Tožeči stranki gredo tudi stroški sodnih taks za tožbo in sklep v skupni višini 10.800,00 Sit, stroški kilometrine - 1.500,00 Sit in materialni stroški v višini 2% od 1000 točk in 1% od 220 točk, kar znese skupaj še 1.698,30 Sit. Skupaj je tako dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 107.328,30 Sit pravdnih stroškov prvostopnega postopka. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, in sicer: sestava pritožbe v priglašeni višini 300 točk in stroški poročila stranki 10 točk, skupaj 310 točk x 76,50 Sit = 23.715,00 Sit ter stroški takse za pritožbo v znesku 10.800,00 Sit. Tako skupaj znašajo stroški pritožbenega postopka tožeče stranke, ki jih mora plačati tožena stranka 34.515,00 Sit.