Jedro

Trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele, zaradi česar bi moral organ tožnika pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze, česar pa ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana – izpostave Grosuplje, št. DT-42410-103/03-0811-01, št. DT-42505-156/04-09-0811-01 in št. DT-46411-10009/2005-0811-01, vse z dne 29. 8. 2007, odpravijo v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč parc. št. 882/5 in 922/30 k.o. ... in se zadeve v tem obsegu vrnejo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je tožniku s prvo izpodbijano odločbo odmerila nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2003, z drugo izpodbijano odločbo za leto 2004 in s tretjo izpodbijano odločbo za leto 2005, in sicer od stanovanjskih prostorov površine 243,60 m2 (85, 19 EUR, 93,14 EUR in 98,16 EUR) in od površine za opravljanje dejavnosti I v izmeri 18 m2 (3,76 EUR, 4,12 EUR in 4,34 EUR), oboje na naslovu Brezje pri Grosupljem 1b, ter od nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 882/5 (230,23 EUR, 251,71 EUR in 265,26 EUR) in 922/30 k.o. ... (332,64 EUR, 363,67 EUR in 383,24 EUR). Iz izrekov izpodbijanih odločb je razvidno, da zemljišča ležijo v II. območju in da je bila kot komunalna opremljenost pri stanovanjskih površinah upoštevana opremljenost z vodovodom, elektriko, telefonom in asfaltirano cesto, pri površini za dejavnost asfaltirana cesta, pri obeh nezazidanih stavbnih zemljiščih pa opremljenost z vodovodom, elektriko, kanalizacijo, telefonom in asfaltirano cesto. Iz obrazložitev odločb je razvidno, da so bile te izdane v ponovljenih postopkih, v katerih je bilo upoštevano mnenje Občine Grosuplje, odmera pa temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Grosuplje (v nadaljevanju Odlok). V nadaljevanju obrazložitve so navedena območja, v katerih se v Občini Grosuplje plačuje NUSZ ter način točkovanja posameznega od meril, ki vplivajo na višino nadomestila.

Upravni organ druge stopnje je tožnikove pritožbe zavrnil. Iz enakih obrazložitev vseh treh drugostopenjskih odločb je razvidno, da je bilo tožniku v pritožbenem postopku naknadno omogočeno, da se izjavi v zadevah in na ta način zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Pritožbeni organ zavrača njegove trditve, da so odločbe nične, saj ni podan noben od taksativno naštetih razlogov iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Naknadno zaslišanje ne predstavlja razloga po navedeni določbi. Nadalje je bila pravilno upoštevana površina zemljišč, saj se glede na 2. odstavek 2. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah občinskega Odloka, ki so se začele uporabljati 1. 3. 2001, za nezazidano stavbno zemljišče, na katerem velja prostorski izvedbeni načrt, plačuje nadomestilo v višini 200 % vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Zato je bila pravilno upoštevana površina zemljišč v izmeri 1178 m2 (parc. št. 882/5) in 1702 m2 (parc. št. 922/30) in pri tem upoštevan tožnikov polovični solastniški delež, pri čemer je bilo tožniku nadomestilo odmerjeno tudi od nepremičnin v izmeri 243,60 m2 in 18 m2. V zvezi z ugovorom glede komunalne opremljenosti pritožbeni organ pojasnjuje, da so bila nadomestila odmerjena na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in da so bile šele z določbo 218.b člena ZGO-1, sprejeto s spremembami ZGO-1 (ZGO-1A) podrobneje predpisani pogoji, ki morajo biti kumulativno podani, da bi se določeno zemljišče lahko štelo kot nezazidano stavbno zemljišče, od katerega se lahko odmerja nadomestilo. V nadaljevanju ugotavlja, da parc. št. 922/30 v letu 1999 še ni obstajala, obstajala je le parc. št. 922/2 k.o. ..., ki je bila nato z odločbo razdeljena na več parcel. Iz pojasnila Urada za prostor Občine Grosuplje z dne 16. 5. 2007 je razvidno, da je bila parc. št. 922/30 (pred parcelacijo 922/2) k.o. ... od leta 1999 do zadnje spremembe leta 2006 v območju zazidljivosti po Odloku o zazidalnem načrtu gospodarske cone sever, ki je bil sprejet v letu 1999 (v nadaljevanju ZN). Opremljenost tega zemljišča je bila določena tudi s Sklepom programa opremljanja stavbnih zemljišč za zazidalni načrt gospodarska cona sever (Uradni list RS, št. 61/00). Kar zadeva zemljišče parc. št. 882/5 k.o. ..., je iz grafičnega izseka Odloka o spremembah in dopolnitvah ZN v letu 2003 razvidno, da je to zemljišče opredeljeno tako, da je pretežni južni del zemljišča šteti kot del športne dvorane in del parkirišč, manjši severni del pa kot območje obstoječih objektov, medtem ko pritožbeni organ v svojih odločbah glede nadomestil za leto 2004 in 2005 navaja, da je zemljišče parc. št. 882/5 k.o. ... opredeljeno tako, da je pretežni južni del zemljišča šteti za tenis igrišče t 11, manjši severni del pa kot območje obstoječih objektov. Nadalje navaja, da je iz dopisa Javnega komunalnega podjetja Grosuplje z dne 28. 1. 2008 razvidno, da je bilo Francu in Marti Potokar dano soglasje, da lahko za potrebe oskrbe načrtovane stavbe uporabljata obstoječi vodovodni priključek, ki že od leta 1983 oskrbuje predmetno in sosednjo stavbo in da obstoječi vodovodni priključek poteka na jugozahodni strani obstoječe stanovanjske stavbe. Prav tako je bilo dano soglasje, da se komunalne odpadne vode odvedejo v sanitarni kanal preko obstoječega sanitarnega priključka, meteorne vode pa se z novim meteornim priključkom odvedejo v obstoječo meteorno kanalizacijo na severozahodni strani v javni cesti. Pritožbeni organ poleg tega navaja, da iz dopisa Elektro Ljubljana z dne 6. 4. 2007 izhaja, da je bilo sporno zemljišče mogoče priklopiti na električno omrežje po izgradnji transformatorske postaje Grosuplje Guma od leta 1981 dalje. Dostop na javno cestno omrežje je razviden iz kopije geodetskega posnetka in geografskega prikaza prostorsko informacijskega sistema. Pritožbeni organ zavrača tudi trditve, da je tožnik upravičen do oprostitve plačila NUSZ, saj glede na določbo 5. odstavka 13. člena Odloka zgolj dejstvo, da je zavezanec zgradil komunalno infrastrukturo v lastni režiji, še ne pomeni, da so bili s tem plačani stroški za urejanje stavbnega zemljišča (komunalni prispevek), zato ni podan razlog za oprostitev plačila nadomestila po navedeni določbi. Tožnika prav tako ni mogoče oprostiti plačila niti po Sklepu o oprostitvi plačila nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče (Uradni list RS, št. 31/01, 44/01), saj ne navaja, da je podal vlogo za plačilo komunalnega prispevka in ni dokazal, da je ta prispevek tudi plačal. Razlog za oprostitev plačila pa tudi ni poplavna ogroženost zemljišča. Tožnik se s temi odločitvami ne strinja. V obširni tožbi kot osrednji ugovor izpostavlja, da občina nima nikakršnih pravnih osnov za pobiranje nadomestil, saj gradnja na zemljiščih parc. št. 882/5 in 922/30 ni mogoča iz razloga, ker navedeni parceli nista komunalno opremljeni. Tako je treba zgraditi kablovod od TP Guma v dolžini okoli 600 m in skupno električno omarico na parcelni meji 882/5. Ta bi po programu potekal po parcelah, ki so v postopku denacionalizacije. Tudi del športnega objekta, ki je predviden za gradnjo, je lociran na parceli št. 882/20 in 922/29, ki sta v postopku denacionalizacije. Tožnik se pri tem sklicuje na 2. odstavek 39. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/97). Poudarja, da do datuma vložitve tožbe investitorji niso mogli od občine pridobiti služnostne pravice, da bi sami zgradili omenjeni električni kablovod, zato tudi ne morejo pridobiti gradbenega dovoljenja. Sprašuje se, zakaj je gradbeno podjetje, ki je zgradilo 359 stanovanj, plačalo samo 20 % zaračunanega komunalnega prispevka. Če občina nima denarja za izgradnjo komunalne infrastrukture, naj to storijo investitorji sami, vendar pa je treba stroške izgradnje odšteti od komunalnega prispevka. Do parcel št. 882/5 in 922/30 cesta še ni zgrajena in je dostop na parcelo št. 922/30 mogoč le iz zraka. Po zazidalnem načrtu in programu opremljanja mora občina zgraditi tri cestne dovoze s cesto do mejne črte parcel št. 882/5 in 922/30. Nadalje sprašuje, kako naj pridobi projektno dokumentacijo in gradbeno dovoljenje za športni objekt, ki se mora po ZN graditi v celoti, če pa je po ZN polovica objekta narisana na parcelah, ki sta v postopku denacionalizacije in občina pred zaključkom teh zemljišč ne more prodati niti zamenjati. Vsak pravni posel bi bil namreč v tem primeru zaradi denacionalizacije ničen. Nadalje je treba zgraditi še približno 150 m primarne in sekundarne vodovodne napeljave do mejne črte parcel št. 882/5 in 922/30 z variantno možnostjo priključitve na glavni vodovod Grosuplje – Brezje pri Grosupljem. Enako velja tudi za kanalizacijo. Nujno pa je treba zgraditi tudi meteorno kanalizacijo, saj ob večjih padavinah pridere voda od skladišča Guma, tako da nastane na zemljiščih, med drugim tudi na parcelni številki 922/30, pravo jezero, ki lahko vsak čas poplavi stanovanjsko hišo. Ob večjih padavinah bi bili vsi objekti z Gumo vred zaradi naraslega potoka Bičje pod vodo, kar se je leta 1993 tudi zgodilo. Tožnik že iz tega razloga meni, da so upravičeni do oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in je občina dolžna zaščititi občane pred poplavami. V bližnji prihodnosti je treba zgraditi še telefonsko in kabelsko omrežje. Zatrjuje, da kljub večkratnim vlogam na občino za oprostitev plačila nadomestila in za izračun komunalnega prispevka ni dobil ustreznega odgovora in se sklicuje na datumsko naštete vloge (prva z dne 7. 2. 2001). Nadalje meni, da je zazidljive parcele le 40 %, ostalo so zelenice in parki. Le ta del je lahko obdavčen. Parcelacija zemljišč št. 882/5 in 922/30 zaradi spremembe ZN še ni končana. Severni del parcele 882/5 pripada območju obstoječe stanovanjske hiše, medtem ko je za izdajo gradbenega dovoljenja za preostali del pogoj končana parcelacija. Zemljišče parc. št. 882/5 zato ni v celoti zazidljivo, ampak le 40 %. Prav tako se lažno navaja 18 m2 s 100 točkami za dejavnost, saj na teh 18 m2 nikoli ni bilo nobene dejavnosti. Tudi iz tega razloga meni, da je odločba nična. V zvezi z oprostitvijo plačila nadomestila tožnik še navaja, da je za ureditev tega v zvezi s športnim objektom z otroškim vrtcem večkrat podal vloge od leta 2000. V celoti izpodbija tudi točkovanje komunalne opremljenosti, saj na parcelah ničesar ni. Nepravilno je izračunana tudi kvadratura stanovanjskih prostorov v izmeri 243,60 m2, saj je ta veliko manjša. Tožnik poudarja, da sta z Marto Potokar (kot sovlagateljico tožbe, ki je bila v nadaljevanju razdružena v več ločenih postopkov) skupaj z občani zgradila vso primarno in sekundarno komunalno opremo že pred letom 1991 (za staro obstoječo stanovanjsko hišo). Zato sta občini izstavila račun št. 2007/3 v višini 58.800 EUR, ki še ni plačan. Kljub temu jima je upravna enota zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja za prizidek, ker še ni pridobljena služnostna pravica z notarsko overjeno pogodbo in vpisano v zemljiško knjigo. Meni tudi, da gre za zastarele javne dajatve (ZSZ/84) ter da občinski odloki o nadomestilih niso v skladu z ustavo in zakonom, ker ne upoštevajo pravnih okvirov po določbah navedenega zakona. Občina ne sme predpisati dodatnih pogojev za plačilo nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča oz. določiti obveznosti plačevanja tudi za zemljišča, za katera se ne more šteti, da so komunalno opremljena. Prosi, da se kot dejstva in dokazi upoštevajo tudi vse pritožbe na odločbe. Tožnik predlaga, da se odločba odpravi in izreče za nično v skladu z 2., 5. in 6. odstavkom 279. člena in 281. člena ZUP. Prosi za plačilo manipulativnih stroškov v višini 9.030 EUR.

Toženka v odgovorih na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbah, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba je deloma utemeljena.

V skladu z določbo 404. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljevanju ZDavP-2) izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja leta, za katerega se določa nadomestilo. V tej zadevi je zato treba uporabiti določbe Odloka (Uradni list RS, št. 5/97 in naslednji), izdanega na podlagi 58. in 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), pri njihovi razlagi in presoji, ali je v zadevi sploh dopustno odmeriti NUSZ, pa je treba upoštevati določbe ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), ki je začel veljati 1. 1. 2003, torej pred odmero spornih nadomestil za leta 2003, 2004 in 2005. V skladu z določbo 1. odstavka 218. člena ZGO-1 je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče, da to ustreza pojmu nezazidanega stavbnega zemljišča, kot ga opredeljuje ZGO-1. V 1. odstavku 218.b člena ZGO-1 je v zvezi s tem določeno, da se z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da so s 3. odstavkom 218. člena ZGO-1 kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz 3. odstavka 218. člena, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Po 4. odstavku istega člena in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 120/06) se šteje, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektro energetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti NUSZ.

Iz izrekov obeh izpodbijanih odločb je razvidno, da je bila v okviru komunalne opremljenosti za obe nezazidani stavbni zemljišči upoštevana opremljenost z vodovodom, elektriko, kanalizacijo, telefonskim omrežjem in asfaltno cesto, pri čemer prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi ne navaja konkretnih podlag, na katerih temelji ugotovitev o obsegu komunalne opremljenosti, ampak le pavšalno navaja, da je bilo v postopku upoštevano mnenje Občine Grosuplje. Šele upravni organ druge stopnje našteva in se sklicuje na že omenjena dokazila (dopise z dne 28. 1. 2008, 2. 4. 2007, 6. 4. 2007, dopis Telekom d.d., kopijo geodetskega posnetka in geografskega prikaza prostorsko informacijskega sistema), na podlagi katerih je bila ugotovljena opremljenost zemljišč v navedenem obsegu (v predloženih upravnih spisih dopisa z dne 28. 1. 2008 ni – opomba sodišča). Prav ta pa je v zadevi sporen, saj tožnik v tožbi navaja, da bi bilo treba preko zemljišč, ki jih s parcelnimi številkami našteva v tožbi, do mejne črte obeh parc. št. 922/30 in 882/5 zgraditi še okoli 200 m ceste, 600 m električnega kablovoda, 150 m primarne in sekundarne vodovodne napeljave, v enaki dolžini tudi kanalizacijo.

V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da je bil tožnik s temi dokazi seznanjen. Nadalje je iz obrazložitev drugostopenjskih odločb razvidno, da so bili postopki po vložitvah tožnikovih pritožb dopolnjeni in je bila tožniku dana možnost, da se v zadevi izjavi, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik. Iz njegovega povzetka v drugostopenjskih obrazložitvah (kot sodišče ugotavlja v predloženih upravnih spisih v zvezi z odmero NUSZ za leti 2004 in 2005 zapisnika ni) je razvidno, da sta tožnica in njen mož Franc Potokar navajala, da se zemljišče parc. št. 922/2 nahaja v močvirju, na sredini območja, ki je komunalno neopremljeno ter da nima niti makadamskega dostopa niti kanalizacije, čeprav je v prihodnosti na polovici te parcele predvidena izgradnja ceste, zelenice in parkirnih prostorov.

Sodišče v zvezi z zatrjevano komunalno opremljenostjo glede na nadaljnjo obrazložitev pritožbenih odločb (ko povzemajo vsebino omenjenega zapisnika, in sicer, da je bilo strankama pojasnjeno, da parc. št. 922/30 k.o. ... v letu 1999 še ni obstajala, obstajala je le parc. št. 922/2), ugotavlja, da je pritožbeni organ štel, da je zemljišče, ki je predmet odmere v izpodbijanih odločbah, nastalo iz parc. št. 922/2 k.o. .... To še izrecno potrjuje navedba v prvem odstavku na 5. strani vseh obrazložitev („pred parcelacijo parc. št. 922/2“). V tem primeru je zato treba šteti, da se trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 raztezajo tudi na kasneje nastale parcele. Zaradi tega bi moral organ tožnika pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze (2. odstavek 140. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), česar pa ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker se je drugostopenjski organ oprl na že omenjene dopise, ki jih je predložila Občina Grosuplje, in na geodetski posnetek ter geografski prikaz prostorsko informacijskega sistema, z njimi pa tožnik po podatkih upravnih spisov, kot rečeno, ni bil seznanjen in se o njih ni mogel izreči (3. točka 3. odstavka 146. člena ZUP), to predstavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker je navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanih odločb v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za parc. št. 882/5 in 922/30 k.o. ..., sodišče v zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami le dodaja: Sodišče se v celoti strinja z razlogi pritožbenih odločb, ki se nanašajo na oprostitev plačila nadomestila in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem poudarja, da je drugostopenjski organ v obrazložitvah izrecno navedel, da tožnik v postopku ni navajal, da je podal vlogo za plačilo komunalnega prispevka. Te trditve tožnik v tožbi ne izpodbija, zato so njegove navedbe o vlogah za izračun komunalnega prispevka nedovoljene tožbene novote. Po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Prav tako v zadevah ni nastopilo zastaranje in s tem prenehanje obveznosti iz naslova NUSZ za leta 2003, 2004 in 2005, saj še ni pretekel 10-letni absolutni zastaralni rok iz 5. odstavka 126. člena ZDavP-2. Ta določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. Zastaranje v skladu s 1. odstavkom 125. člena ZDavP-2 začne teči z dnem, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. V skladu s 404. členom ZDavP-2 NUSZ določi davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto (konkretno 2003, 2004 in 2005) oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Zastaranje je v obravnavanih zadeva torej začelo teči v letih 2003, 2004 oz. 2005, zato 10-letni zastaralni rok še ni potekel. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za parc. št. 882/5 in 922/30 k.o. ..., je izpodbijane odločbe v tem obsegu odpravilo (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadeve vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral zaradi razhajanj med podatki, ki jih je posredovala občina, in tožnikovimi trditvami izvesti ugotovitveni postopek in nato v odločbah navesti popolne razloge o tem, zakaj in na podlagi katerih dokazov šteje, da sta obe nezazidani stavbni zemljišči komunalno opremljeni (najmanj) v obsegu iz 218.b člena ZGO-1, kar je v tem primeru pogoj za odmero nadomestila.

K 2. točki izreka Tožba je neutemeljena v delu, v katerem je izpodbijana odmera NUSZ od stanovanjskih prostorov in od površine, na kateri se opravlja dejavnost I, obeh na naslovu Brezje pri Grosupljem 1b.

Tožnik namreč v tožbi le posplošeno zatrjuje nepravilen izračun kvadrature stanovanjskih prostorov, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Prav tako za omenjeno stanovanjsko hišo ne trdi, da stavbno zemljišče, na katerem stoji, ni opremljeno z vodovodom, elektriko, telefonom in dostopom po asfaltirani cesti.

Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na odmero NUSZ od površine za poslovno dejavnost. V skladu z določbo 7. člena Odloka se od stanovanjskih in poslovnih površin nadomestilo plačuje od tedaj, ko je objekt zgrajen do tretje gradbene faze. Dejstvo, ali se stanovanjske površine dejansko uporabljajo za bivanje, poslovne pa za opravljanje dejavnosti, na odmero nadomestila torej ne vpliva.

Ker se v skladu s 1. in 2. odstavkom 218. člena ZGO-1 nadomestilo plačuje za stavbna zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami (zazidana stavbna zemljišča), kot je to v obravnavanem primeru, tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izgraditev komunalne opreme, potrebne zaradi gradnje bodočih objektov, na odmero NUSZ za že obstoječo stanovanjsko hišo in objekt za opravljanje poslovne dejavnosti na naslovu Brezje pri Grosupljem 1b ne morejo vplivati.

Sodišče je zato tožbo v delu, v katerem so izpodbijana odmerjena nadomestila za zazidani stavbni zemljišči, kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka Tožnik je v tožbi priglasil „manipulativne stroške“. Če sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo sicer uspel le deloma, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspel v celoti. Zato je upravičen do povračila celotnih stroškov, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika).