Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, znižajo za 221,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani del sodbe v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I.1. točka izreka), ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 21. 5. 2022, temveč še traja, za reintegracijo, reparacijo (I.2. točka), prijavo v sisteme obveznih socialnih zavarovanj (I.3. točka) in zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.4. točka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške dela postopka, ki se nanaša na ničnost odpovedi in s tem povezanimi denarnimi zahtevki (II. točka), v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na plačilo denarne odškodnine zaradi trpinčenja, pa je tožniku naložilo, naj toženki povrne stroške v znesku 2.655,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper točke I.1., I.2., I.3. in III. zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z ničnostjo odpovedi nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da je mnenje sodne izvedenke dr. A. A. bolj verodostojno od izpovedi tožnikove osebne zdravnice B. B. Ker sta diametralno nasprotno ocenili tožnikovo dejansko razsodnost ob podajanju odpovedi ter si nasprotujeta tudi izvedensko mnenje z dne 23. 1. 2023 in zdravniško potrdilo z dne 24. 3. 2022, bi moralo sodišče prve stopnje bolj podrobno in pazljivo pretehtati okoliščine. Graja pavšalno oceno, da je izvedensko mnenje prepričljivo in jasno obrazloženo ter da je izvedenka ustno izpovedovala suvereno in prepričljivo. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno štelo, da je dokazna vrednost izpovedi njegove zdravnice manjša, saj ni specializirana za področje psihiatrije ali psihologije, po drugi strani pa se je glede tožnikovega načina izražanja sklicevalo na lastne zaznave, čeprav nima ustreznih strokovnih znanj psihiatrije ali psihologije, tožnik pa niti ni bil neposredno zaslišan pred senatom, ki je izdal sodbo. Navaja, da samo psihiatrično mnenje obsega le dve strani, preostalih 25 strani izvedenka le povzema podatke iz sodnega spisa. Opozarja, da je izvedenka ugotovila, da tožnik v času podajanja odpovedi ni bil v fazi izgubljenega stika z realnostjo, izključno na podlagi z njim opravljenega pogovora, ki ga je opravila skoraj leto dni po odpovedi. Morala bi se konkretno in vsebinsko opredeliti do njegove izpovedi, da se ne spomni trenutka, ko se je odločil napisati odpoved, da ni dal odpovedi, temveč je zbežal, da je izpolnjeval navodila nadrejenega, da se ni zavedal, kaj bo odpoved pomenila za njegov delovnopravni status, niti da mu bo zaradi odpovedi prenehalo delovno razmerje, kar vse kaže na njegovo takratno nerazsodnost. Oporeka ugotovitvi, da je izvedenka ob zaslišanju delovala suvereno, bila je namreč negotova in defenzivna ter je odgovarjala zmedeno in počasi, vpogledovala je v pisno mnenje; to iz zapisnika ni razvidno, njena izpoved pa za razliko od drugih iz neznanega razloga na naroku ni bila zvočno posneta. Navaja, da mnenja izvedenke ni bilo mogoče soočiti z mnenjem tožnikove osebne zdravnice, saj to vprašanje ni bilo dopuščeno. V prid večji teži izpovedi zdravnice B. B. po prepričanju tožnika govori dejstvo, da ga je poznala od prej, da je bila z njim v neposrednem osebnem stiku že dan po odpovedi, ko je neposredno zaznala njegovo duševno stanje, v zvezi s katerim je ugotovila, da je bil čisto iz sebe, anksiozen in tako zelo vznemirjen, da ni bil sposoben realitetne kontrole. Vztraja, da je izpovedovala konkretno in zelo prepričljivo, njena izpoved se ujema s tožnikovo. Nasprotuje verodostojnosti izpovedi prič, ki se ujemajo z izpovedjo sodne izvedenke, saj so bile v času zaslišanja zaposlene pri toženki, kar zaradi njihove ekonomske odvisnosti od nje že samo po sebi zmanjšuje njihovo verodostojnost. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških v III. točki izreka. Navaja, da je toženka samo odgovor na tožbo vložila posebej glede zahtevka za plačilo denarne odškodnine zaradi trpinčenja, vsa ostala procesna dejanja pa je opravila tudi glede zahtevka v zvezi z ničnostjo odpovedi, pripombe k izvedenskemu mnenju pa se nanašajo izključno na ta zahtevek. Glede na navedeno bi bilo toženki treba priznati kvečjemu stroške odgovora na tožbo, ki se nanaša na odškodnino zaradi trpinčenja, stroškov vseh ostalih procesnih dejanj pa ni mogoče naprtiti tožniku, saj so bila ta opravljena tudi v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti odpovedi, te stroške pa skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 krije toženka sama. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena le glede tožnikove obveznosti povračila stroškov postopka za vlogo s pripombami na izvedensko mnenje toženki, sicer pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z očitkom o neustrezni obrazloženosti odločitve uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljeno se po vsebini uveljavlja tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Dokazni oceni izpovedi tožnika, prič in izvedenke ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Sodišče prve stopnje je sprejelo celovito, preverljivo in logično dokazno oceno. Z ustreznimi in prepričljivimi dejanskimi razlogi je pojasnilo, zakaj je sledilo ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, ne pa drugačni izpovedi tožnika in njegove osebne zdravnice. Sprejem dokazne ocene, s katero se tožnik očitno ne strinja, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, temveč gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Okoliščina, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje prišlo do spremembe senata, ne vpliva na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato pritožba neutemeljeno po vsebini zatrjuje nespoštovanje načela neposrednosti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo skladno z določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP in po izjavi strank odločilo, da dokazov ne bo ponovno izvajalo, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, pri čemer je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 18. 4. 2023 razvidno, da sta stranki (torej tudi tožnik) izrecno izjavili, da soglašata, da se zapisniki predhodnih narokov ter prepisi zvočnih posnetkov zaslišanj tožnika in prič na narokih štejejo za prebrane. Takšno postopanje ni kršilo načela neposrednosti in je skladno tudi z določbo prvega odstavka 11. člena ZPP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.1 Kršitve načela neposrednosti, tožnikove možnosti obravnavanja pred sodiščem ali kake druge bistvene kršitve določb postopka ne predstavlja niti dejstvo, da so bile izpovedi tožnika in prič na narokih 27. 9., 8. 11. in 6. 12. 2022 zvočno posnete, zaslišanje sodne izvedenke na naroku 18. 4. 2023 pa ne.

8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zavrnilo tožnikov zahtevek za ničnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je skladno s prvim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) podal 22. 3. 2022, ter za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, saj ni uspel dokazati, da je bil v času podaje odpovedi dejansko nerazsoden (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ, ki se uporablja na podlagi 13. člena ZDR-1).

9. V pritožbi tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem in ustno izpovedjo sodne izvedenke medicinske stroke - psihiatrije dr. A. A. ter izpovedmi tožnika in prič, zlasti tožnikove osebne zdravnice B. B. Sodišče prve stopnje presoja prepričljivost in strokovnost izvedenskega mnenja, pri izpovedih izvedencev, prič in strank pa ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali je izpoved verodostojna, ali ne; ta vtis primerja tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na ugotovitve sodne izvedenke dr. A. A. v zvezi s tožnikovo razsodnostjo ob podaji odpovedi in ustrezno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedma tožnika in priče B. B. Sodna izvedenka je bila postavljena zaradi ugotavljanja dejstev, za katera sodišče nima strokovnega znanja, tj. ali je bil tožnik v času odpovedi razsoden in s tem sposoben izraziti pravo voljo za odpoved. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke prepričljivo in jasno obrazloženo ter ustrezno podkrepljeno z njeno ustno izpovedjo. Tožnikova pritožbena graja pisnega izvedenskega mnenja ni utemeljena, za njegovo strokovnost namreč ni bistvena dolžina samega izvida izvedenca v razmerju do celotnega izvedenskega mnenja, prav tako se izvedenki ni bilo treba izrecno opredeljevati do vseh delov tožnikove izpovedi v tem individualnem delovnem sporu. Na samo pisno mnenje izvedenke tožnik niti ni podal pripomb, ko pa je svoje mnenje ustno dopolnjevala pred sodiščem, ji je lahko zastavljal vprašanja, ki so se nanašala na njegovo duševno stanje oziroma razsodnost v času odpovedi, torej tudi v zvezi s tem, kar je izpovedal pred sodiščem. Tožniku ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem s tem, da sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanja v zvezi z odnosom izvedenke do stališč tožnikove osebne zdravnice v potrdilu z dne 24. 3. 2022 ter njene izpovedi na naroku za glavno obravnavo. Sodna izvedenka je izvedensko mnenje izdelala na podlagi medicinske dokumentacije, zdravstvenega kartona, po osebnem pregledu tožnika in pregledu celotnega spisa, vključno z izpovedmi tožnika in prič, tudi njegove osebne zdravnice. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, slednja ni specializirana za področje psihiatrije, sodna izvedenka pa je bila angažirana prav zaradi te svoje specializacije, zaradi katere je strokovno najbolj usposobljena za presojo razsodnosti, svoje ugotovitve pa je sprejela tudi ob poznavanju stališč tožnikove zdravnice, ki so del zdravstvenega kartona in sodnega spisa. Glede na to ni odločilen odgovor na vprašanje, kaj meni sodna izvedenka o drugačnih stališčih tožnikove osebne zdravnice glede njegove razsodnosti, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe ustrezno pojasnilo, zakaj je kot bolj verodostojno ocenilo mnenje izvedenke. Iz spisa ne izhaja, da bi bila izvedenka ob ustnem zaslišanju neverodostojna ali nestrokovna, prav tako na strokovnost in prepričljivost njenega mnenja ne vpliva dejstvo, da je tožnika osebno pregledala eno leto po podani odpovedi. Po sami naravi stvari sodni izvedenci medicinske stroke v sodnih postopkih običajno ugotavljajo zdravstveno stanje oseb v preteklosti, kar pa samo zase ne zmanjšuje vrednosti izvedenskih mnenj. Zgolj dejstvo, da je osebna zdravnica tožnika poznala in ga pregledala v kratkem času po podani odpovedi, ne more privesti do ugotovitve o tožnikovi nerazsodnosti v času podaje odpovedi. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek v zvezi z neposrednimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da tožnik govori hitro ter da so njegovi stavki na več mestih nerazumljivi, nepovezani in nejasni, češ da sodišče nima strokovnega znanja za ocenjevanje njegovega duševnega stanja. Sodišče prve stopnje je za oceno tožnikove razsodnosti pravilno postavilo izvedenko ustrezne stroke, posebno strokovno znanje pa ni bilo potrebno za ugotovitev o tožnikovem načinu govora, ki se je zdel njegovi osebni zdravnici izraz človeka v stiski. Da je bil tožnik na dan odpovedi vznemirjen in jezen, pa je ugotovila tudi sodna izvedenka, a to za ničnost podane odpovedi ne zadostuje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi. V pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost pri toženi stranki zaposlenih prič z navedbami o eksistenčni odvisnosti od tožene stranke. Zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju, njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je tožnik 22. 3. 2022 odpoved podal na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma zaposleni pri toženi stranki. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi s tožnikovim ravnanjem in obnašanjem navedenega dne v bistvenem enake in skladne z ugotovitvami izvedenke. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno, drugačne pritožbene navedbe je treba zavrniti.

11. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka zavrnjenega tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine zaradi trpinčenja v III. točki izreka sodbe. Njegova pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na toženki priznani strošek 300 točk za vlogo s pripombami na izvedensko mnenje. Pripombe so se namreč nanašale zgolj na vprašanje tožnikove razsodnosti (v zvezi je bila tudi postavljena sodna izvedenka), ne pa tudi na trditve v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu. Glede na to je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano III. točko izreka sodbe spremeniti tako, da se stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, zniža za 221,80 EUR (300 točk za sestavo vloge, materialne stroške ter DDV). V preostalem delu pritožba zoper odločitev o stroških ni utemeljena, toženki je sodišče prve stopnje pravilno po Odvetniški tarifi (OT) priznalo stroške za vsa procesna dejanja, pri katerih so se obravnavala tudi vprašanja v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu. Tožnik je tako toženki dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, znižane za 221,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, torej 2.433,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13. Ker v zvezi s preostalim delom izpodbijane sodbe (točke I.1.-I.3. ter nespremenjeni del točke III) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik, ki je s pritožbo uspel v manjšem delu, in še to le glede stroškovne odločitve, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 glede odločitve o ničnosti odpovedi in na podlagi prvega odstavka 165. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP glede odločitve o stroških postopka, ki ji jih je dolžan v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine povrniti tožnik, saj je s pritožbo delno uspel, glede preostalega dela stroškovne odločitve pa odgovor na pritožbo k odločanju pritožbenega sodišča ni pripomogel, zato ne gre za potreben strošek postopka.

1 Gre namreč za kompromis med načeloma neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka (N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 645-646).